Med in po 2. svetovni vojni je veliko moških iz Slovenije odhajalo v svet (Avstrijo, Švico, Avstralijo, Kanado…). Nekateri so pobegnili zaradi lastne varnosti, večina je v tujino odšla s trebuhom za kruhom, da bi družinam doma omogočili dostojnejše življenje. Medtem, ko so ti dobesedno garali v tujini, pa je v bivši Jugoslaviji začela cveteti proizvodnja.
Nove generacije v 60-ih letih, so videle svetlo prihodnost. Mladina je množično začela delati doma, v Sloveniji, le peščica se je visoko šolala. Denarja ni primanjkovalo, za vsakega je bil kos potice. Kupovale so se parcele, gradile so se hiše, opremljala so se stanovanja. Nakupovat smo hodili V Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Živeli smo dobro; lahko bi se reklo celo, nadpovprečno dobro. Kdor ni imel za preživetje, si je na nek način res bil kriv sam. Starši so za našo generacijo želeli več. Želeli so še bolj svetlo prihodnost. Mladi po letu 1980 smo se izobraževali. Srednja šola ni bila več dovolj. Vpisovali smo se na višješolske univerze, fakultete. Pojavila so se storitvena podjetja, razvijala se je tehnologija, domača industrija je začela upadati, končne izdelke smo uvažali. Trgovski centri so rasli kot gobe po dežju. Kar naenkrat nismo dobrin iskali več v tujini, saj smo doma lahko kupili, ali še boljše, kar iz udobja naslonjača preko tv naročili vse, kar nam je srce poželelo. Medtem, ko smo uživali v udobju iz časa 60-ih, pa je počasi oksidiral trg delovne sile. Čedalje več mladih, izobraženih ljudi se je znašlo na Zavodu za zaposlovanje ali pa smo bili prisiljeni poprijeti za drugačno, tudi fizično delo.
Sama sem, kot mnogi moji vrstniki, začela delati kot zavarovalna zastopnica. Od vrat do vrat, seveda. Pisarne in ostale office stolčke so zasedle dame iz 60-ih let, kasneje pa po njihovem priporočilu hčere, znanke in starejši zastopniki, ki so si pravočasno rešili krizo. Nekateri sošolci so poprijeli za gradbena dela, nekateri so vstopili v vojsko, policijo, spet drugi so odprli svoja storitvena podjetja. Na srečanjih smo s ponosom govorili o sebi. A začelo se je leta 2009, ko je nastala vsesplošna panika z nazivom »recesija«. Če smo do takrat živeli še z blagim ugodjem iz časa bivše Jugoslavije in nam dragega socializma, se je takrat zgodilo nekaj, o čemer si še par let nazaj nismo dovolili razmišljati. Plače so se napram letni inflaciji močno znižale, normativi pa so se povišali. Počitek na delovnem mestu je postalo nekaj nedopustnega, pod drobnogled so prišli celo dvomljivi bolniški staleži. Kar naenkrat delodajalec ni več popuščal in pritiski so postali nevzdržni. Zvrstila so se množična odpuščanja zaradi presežka delovne sile ali najenostavneje – nesposobnosti za opravljanje svojega dela. Veliko močnih podjetij je zaprlo svoja vrata in na cesto postavilo ogromno lačnih ust. Do novih strank je bilo priti vse težje, saj je vladal vsesplošen strah pred pomanjkanjem in neko razumljivo nezaupanje do države, sistema in podjetij. Začeli smo se zadolževati. Naši starši, ki so po 20 in 30 let delali v enem podjetju, so kar naenkrat ostali brez vsega z odprtimi krediti. Mi pa kredita nismo mogli dobiti, ker so banke iz varnostnih razlogov začele postavljati nenormalno visoke pogoje in kriterije za pridobitev. Ker so na drugi strani posamezniki lahko dobili milijonska posojila z odprto dobo odplačevanja in ker si je zakone vsak uradnik dejansko začel pisati sam, se je država pretrgala na pol. Mali ljudje so začeli vreti od ogorčenja in državo množično zapuščati.
Danes, prav tako kot po 2. svetovni vojni, spet delavci odhajajo v tujino (Avstrijo, Švico Italijo, Avstralijo, Anglijo…) Če smo še pred 10-imi leti na obletnici šole vsi ponosno razlagali, kaj počnemo in kakšno vizijo imamo, kakšni so naši načrti za prihodnost in katere sanje smo že uresničili, se danes pogovarjamo, v kateri državi dobi delavec na traku ali čistilka boljšo plačo, pa čeprav še doma, v predalu, hranimo visokošolsko diplomo. In danes ne zahtevamo več od naših otrok, da imajo najboljšo oceno pri slovenskem jeziku, temveč pri matematiki ter vsaj dveh tujih jezikih. In tako, kot naši dedje in pradedje, gremo tudi mi veselo – s trebuhom za kruhom.
