Neboleča usmrtitev bolnika, ki trpi za neozdravljivo in trpečo boleznijo ali je v nepovratni komi. Slovar slovenskega knjižnega jezika evtanazijo opredeljuje kot »pospešitev smrti iz usmiljena«. Z dodatnimi besedami, gre za povzročitev oz. dejanje smrti, katero opravi medicinsko osebje. Ko govorimo o evtanaziji ločimo med aktivno in pasivno evtanazijo. V prvi gre za direktno usmrtitev osebe z injekcijo, pri drugi gre za »neaktivno« dejanje usmrtitve, npr.: izkop aparatov, ki ohranjajo osebo pri življenju, ne-izvedba operacije, ki bi podaljšala življenje, ne-dajanje zdravil, ki bi podaljšale življenje, ipd.
Pojem evtanazije je veliko bolj kompleksen kot se zdi na prvi pogled. Ne gre le za povzročitev smrti iz usmiljenja, ampak gre za vprašanje smrti, vprašanje vesti, vprašanje humanosti, vprašanje verskega prepričanja, vprašanje morale in celostno, vprašanje družbe.
V prvi vrsti je evtanazija dejanje, tako pasivno kot aktivno, ki ga opravi druga oseba (nekdo od medicinskega osebja, ali zdravnik ali medicinska sestra), v imenu prve osebe (umirjajoči bolnik), in s tem dejanjem povzroči smrt le-te prve osebe. Na tej točki se pojavijo sporna vprašanja, kot (a) ali je oseba upravičena do dejanja/povzročitve smrti, (b) ali je dejanje evtanazije kontradiktorno profesionalnosti zdravnika in medicinske sestre, (c) je evtanazija dolžnost ali delovna naloga medicinskega osebja, (d) če je oseba nezavedna, npr. v dolgoletni komi, kdo točno ima pravico razpolagati z življenjem te osebe, (e) ali ima bolna oseba sploh pravico zahtevati, da ji življenje odvzame nekdo drug, (f) je evtanazija osebna odločitev, ali odločitev svojcev, ali medicinske komisije, in (g) ali se družba lahko vmešava in posreduje v zasebno človekovo življenje, kot je izbira/povzročitev smrti.
Zagotovo na zastavljena vprašanja ni enega odgovora. Ko vzpostavimo vprašanje evtanazije se znajdemo v množici mnenj, prepričanj in hotenj, ki pa vedno ne sovpadajo. Na eni strani soočimo poglede širše družbe, ali politike, ali religije, ali človekove pravice, na drugi strani srečamo individualna mnenja ter mnenja svojcev bolnega. Istočasno izzovemo tudi mnenja medicinske stroke in osebja, in mnenja ter hotenja bolne osebe z željo po evtanaziji. In katera mnenja prevladajo? V Sloveniji evtanazija ni mogoča, pravzaprav evtanazijo legalno prakticira le peščica sledečih držav: Belgija, Nizozemska, Luksemburg, ZDA: Oregon, Vermont, Montana in Washington. Mehika, Irska, Indija in Kolumbija so v zakon sprejele možnost pasivne evtanazije.
Smrt in evtanazija
V zvezi z evtanazijo je dobrodošlo izpostaviti pomeni smrti in na mestu se je vprašati, kako danes dojemamo in doživljamo smrt; je smrt slaba ali je trenutek miru in blagostanja, je smrt osebna odločitev ali je zgolj neizogiben del življenja, in zakaj doživljamo tako imenovano naravno smrt kot »dobro« oz. moralno, in zakaj večinoma evtanazijo uvrščamo med tako nemoralno kot nelegalno dejanje. Beseda evtanazija v stari grščini pomeni »dobra smrt« in ni bila označena kot nemoralno dejanje. Zagotovo pojem smrti različne kulture in različna verstva obravnavajo drugače. Recimo, v monoteističnih religijah je edina »dobra smrt« naravna smrt, kajti »odločitev« o življenju in smrti pripada zgolj Stvarniku.
Smrt pa se ne navezuje zgolj na stanje samo (postati/biti mrtev), temveč je tudi povezana z dejanjem. To pomeni, da smrt kategoriziramo glede na to kako pridemo do nje. Ali je to naravna smrt, ali uboj, ali umor, ali usmrtitev, ali samomor, ali genocid. In pri kategoriziranju dejanja upoštevamo tudi okoliščine. V kontekstu evtanazije je okoliščina, na primer, obolelost za rakom zadnjega stadija, ki pomeni zagotovo smrt. Pomeni pa tudi trpeče in boleče zadnje preživljanje časa. Le-taka bolezen ne povzroči zgolj telesne bolečine in trpljenja, ampak v prvi vrsti dehumanizira in oskruni človekovega dostojanstva. Bolezen lahko človeka pripelje do stanja žive zavedne rastline, ki zaradi telesne oslabljenosti ni zmožen ne telesnega, ne umskega, ne duhovnega uresničevanja. Torej, je v tem primeru evtanazija dejanje milosti, ali dejanje človečnosti, ali nemoralno dejanje, ali »dobra smrt«? Zagotovo je eno, in sicer v Sloveniji je nelegalno dejanje.
Zakaj evtanazija
Verjetno vsak lahko navede nekaj razlogov zakaj da in zakaj ne evtanazija. Najverjetneje najbolj iskrene razloge za evtanazijo lahko podajo umirjajoči in trpeči bolniki, čigar mnenja in želje bi morali resno obravnavati. V zahodni družbi, ki se nagiba k človekovim pravicam, razloge za lahko podamo na podlagi sledečih pravic: vsaka svobodna individualna oseba ima pravico do samo-odločanja, pravico do ne-trpljenja, pravico do dostojanstva in pravico do smrti. Le-slednja je v našem primeru sporna. Verski aktivisti proti podajo pogled, da individualna oseba ni absolutni lastnik svojega življenja in da je življenje darilo boga, do katerega imamo moralno dolžnost in skrb zanj. V kolikor se odločimo za nasprotno, evtanazijo, naše dejanje postane nemoralno. Sledi zamislek ali je trpeče življenje, umiranje po obrokih moralno. Razlog zakaj ne evtanazija je povezan tudi s Hipokratovo zaprisego, ki zdravnikom narekuje spoštovanje do življenja in ohranjanje človeka pri življenju.
Povzamemo lahko, da argumenti za temeljijo na osebnih pogledih in odločitvah ter pravicah, medtem ko razlogi proti prihajajo iz širšega družbenega konteksta, ali ideologije ali religije ali zakona. Bolj na osebni ravni, človek človeku, pa se lahko vprašamo kaj upraviči zahtevo osebe, ki od druge osebe zahteva povzročitev smrti. V kolikor lahko upravičimo/argumentiramo le-to zahtevo, se znajdemo v »win-win« kombinaciji, saj oseba, ki je zahtevala usmrtitev postane oproščena samomora in oseba, ki je povzročila smrt, povzroči dejanje usmrtitve in ne umora, kot nekateri argumentirajo.
Norman Cousins je zapisal: »smrt ni največja izguba v življenju. Največja izguba je kar umre znotraj nas medtem ko živimo«. Kakorkoli že izberemo pot do smrti, četudi je to evtanazija, za izbrano pot vedno obstajajo tehtni razlogi in na nas je, da odločitve drugih spoštujemo, saj vsak posameznik zase najbolje ve zakaj je izbral določeno pot do smrti.
