Potovati in v živo videti čim več stvari, ki so na slikah tako privlačne, je želja mnogih ljudi. Naša družina se tega loteva na svojstven način; kamorkoli se odločimo iti, gremo z avtomobilom, ne glede na oddaljenost želene destinacije. Potovanje traja dlje in je bolj utrujajoče, kot z letalom, a večinoma nisi vezan na noben urnik. Svoj čar imajo tudi postanki na avtocestnih počivališčih in nočno spanje v avtomobilu.
Ko smo začeli razmišljati o Škotski, smo najprej kolebali, pa se nekajkrat premislili. Izgovori kot: je predaleč, bo predrago in podobni, niso bili dovolj proti naši veliki želji, da obiščemo to čudovito deželo. Po dokončni odločitvi so se začele priprave. Zamislili smo si 14 dnevno potovanje z dvema bivališčema na različnih koncih Škotske. Internetni ponudniki nočitev imajo veliko različnih možnosti. Navdušile so nas fotografije stacioniranih bivalnih prikolic. Želeli smo občutiti življenje v takem prostoru. Uspelo nam je najeti dve prikolici. Poziciji obeh prikolic sta bili primerno izhodišče za dnevne izlete. Tudi s ceno smo bili zelo zadovoljni.
Streho nad glavo smo si zagotovili za vse dni, kot smo si želeli. Naslednja nujno potrebna poteza, je bila rezervacija trajekta. Spet je svojo nalogo opravil internet in tudi s ceno trajektnih kart smo bili zelo zadovoljni. Zanimivo pri tem je, da prodajalec pošlje karte iz Nemčije z navadno pošto in hkrati zagotavlja, da bodo v roku sedem dni v poštnem nabiralniku. In res so!
Tako! Pripravili smo vse potrebno, preverili veljavnost potnih listov, pridobili mednarodne zdravstvene kartice in naredili okviren načrt ogledov.
Na dan odhoda smo v naš Hyundai i30 naložili vso našo prtljago in se veselo odpravili od doma. A še pred odhodom smo se soočili s prvo majhno težavico. Za našo GPS napravo je bil izbran cilj na Škotskem predaleč, da bi nas lahko vodila. Zato smo v napravo vnesli cilj pristanišče Dunquerke v Franciji; ujeti odhod trajekta je bil naš primarni cilj. In naša 2400 kilometrov dolga pot se je začela.
Preko prelaza Predel smo vstopili v Italijo. Po krajši vožnji po italijanski avtocesti smo že bili v Avstriji in morali smo opraviti prvi postanek za nakup avstrijske vinjete. Z lepo vidno vinjeto na steklu smo brez težav potovali proti Salzburgu in naprej v Nemčijo. Glavne nemške avtoceste so večinoma večpasovne. A že pred Münchenom smo naleteli na prvi zastoj in se kar nekaj časa vozili po polžje. To se je še nekajkrat ponovilo, saj tudi Nemci obnavljajo avtoceste. Po približno osmih urah smo mimo Stutgarta, Mannhaima, Mainza in Bonna le prišli do nizozemske meje. Ravno smo se dobro zavedli, da se vozimo po Nizozemski, ko smo že vstopili v Belgijo. Značilnost belgijskih avtocest je ta, da so ponoči osvetljene. Mimo Bruslja, Genka in Bruugge-a smo prispeli do belgijsko-francoske meje in kmalu za tem do pristanišča v Dunkerque-ju. Po carinskih formalnostih – Velika Britanija ni v območju Schengena – smo se vkrcali na trajekt in končali prvi del poti.
V trgovini na trajektu smo kupili nalepke za prednje luči. V Veliki Britaniji morajo imeti vsi avtomobili, ki pridejo iz Evrope, zasenčeno vsaj desno prednjo luč. To je seveda zaradi vožnje po levi strani ceste in bi desni žaromet premočno slepil nasproti vozeče voznike. Dvourna vožnja do pristanišča Dover je hitro minila in že od daleč je bilo opaziti znamenite bele klife.
Izkrcanje je potekalo hitro brez težav. Tudi izbira levega voznega pasu je uspela takoj. Na začetku je nekoliko nenavadno, a se hitro privadiš.
Pred seboj smo imeli še približno deset ur vožnje. Vožnja po britanski avtocesti je potekala brez posebnosti. Še največ težav so povzročali prometni znaki z omejitvami hitrosti, ki so napisane v miljah in jih je treba preračunat v kilometre. Isto je tudi s smerokazi, ki označujejo oddaljenost v miljah. Podobno kot nemške, nizozemske in belgijske avtoceste, so tudi britanske brezplačne.
Večji del avtoceste je speljan po prečudoviti zeleni pokrajini. Nekoliko povečan promet je edini pokazatelj bližine večjega mesta. Vozili smo se po sredini otoka mimo Londona, Nothingama, Leedsa in v bližini Carlisle-ja prispeli na Škotsko. Avtocesta se je nadaljevala proti Glasgowu. V bližini Glasgowa pa je bilo treba zapeljati na cesto z dvosmernim prometom. Te ceste so ozke, velikokrat brez bankin. Pogosto sta rob ceste in rob žive meje ob cesti poravnana. Posebne so tudi ceste, ki imajo en vozni pas in vsakih nekaj sto metrov izogibališča. Vožnja po takih cestah zahteva več časa, a je vseeno zanimiva.
Po enaintridesetih urah potovanja smo utrujeni, a srečni prispeli na cilj. Naslednji dan se je spoznavanje škotskih cest in nabiranje kilometrov šele prav začelo. A to je že druga zgodba.
