Tornjak je pastirski pes, ki izvira iz Bosne in Hercegovine ter iz Hrvaške. Njegovo uradno ime je (po mnogih polemikah med Bosno in Hercegovino ter Hrvaško glede tega in končno dogovoru) bosansko-hercegovsko-hrvaški pastirski pes tornjak. Ta pasma je po opisih drugih in po lastnih izkušnjah izredno zanimiva pasma. Tornjak je pes, pri katerem lahko dobiš občutek, da bi se z njim lahko pogovarjal kot s človekom (včasih tudi uboga tako kot ljudje – se dela gluhega itd.). V nadaljevanju bom pasmo opisal in na koncu napisal nekaj malega iz lastnih izkušenj.
Izgled
Tornjaki so veliki (povprečna plečna višina pri samcih je od 65-70 cm, pri samicah od 58-65 cm, povprečna telesna teža pa je pri samcih od 35-50 kg in pri samicah od 28-40kg, so pa lahko seveda tudi dosti večji) in močni psi, a se za svojo velikost premikajo hitro in lahkotno. Imajo dokaj dolgo in zelo gosto dlako (dolgo na telesu ter kratko na obrazu in nogah), ki jih odlično ščiti v slabih vremenskih razmerah.. Tornjaki so lahko v različnih barvnih kombinacijah (pri barvi ni omejitev in tako se pojavijo od skoraj popolnoma belih do skoraj črnih z rumenimi, rdečimi, rjavimi in z ne preveč zaželenimi sivimi vzorci) in imajo tudi različne vzorce, vendar po navadi prevladuje bela barva. Najprej je bil vzrok vzreje raznobarvnih psov to, da bi jih pastirji na daleč lažje razločili. Rejci pa tako tudi stremijo k razlikovanju v primerjavi z ostalimi pasmami.
Glava je volčje oblikovana in podaljšana. Tornjaki imajo močne in dolge čeljusti ter škarjast ugriz. Zadnji del lobanje je podaljšan, a ni ozek. Gobec je raven, enakomeren, nikoli ni koničast ali pa preveč mesnat. Ustnice so tesno ob čeljusti. Imajo oči v obliki mandljev in velika ušesa, ki so povešena in postavljena više kot pri ostalih pastirskih psih.
Vrat je dolg in psi ga nosijo nizko, ter ga dvignejo do 45 stopinj, ko so pozorni. Koža na vratu je dokaj debela ter pokrita z dolgo in gosto dlako (kot griva). Hrbet je razmeroma kratek, čvrst in zmerno širok ter raven. Prsni koš je zelo širok, globok in zaokrožen. Trebuh pa je krepak in močan.
Njihov rep je košat, zelo gibljiv in tornjaki ga takrat, ko ne počivajo, vedno nosijo dvignjenega nad hrbtom.
Značaj
Tornjak ima miren značaj. Tipični odrasel tornjak je zelo miren, miroljuben in na prvi pogled nezainteresiran pes, vendar ko situacija to zahteva, postane zelo živahen in zelo pozoren čuvaj. Ti psi niso nervozni in po navadi tudi niso agresivni. So tudi zelo krepki, žilavi in ne preveč zahtevni. S svojo človeško družino so zelo čustveni. Ko tornjaki živijo v tropih, so zelo družabni in med člani tropa ne prihaja do pretepov. Do tujcev in ostalih živali, tornjak praviloma ni preveč napadalen (razen, ko pridejo na njegov teritorij). Ko pride takšna situacija, je ta pes zelo odločen in brez oklevanja napade tudi veliko močnejšega nasprotnika. Pastirji so govorili, da je tornjak, ki čuva čredo enakovreden nasprotnik dvema volkovoma in da se dva tornjaka brez prevelikega spoštovanja soočita tudi z medvedom in ga naženeta. V teh situacijah so tornjaki zelo vztrajni.
Zgodovina
Tornjaki spadajo med redke pastirske pasme in si delijo mnogo značilnosti s planinskimi psi. Ta pasma je zelo stara in izvira iz antičnih časov. Prvič je bila omenjena v rokopisih iz 9. stoletja, ki se najdejo med dokumenti katoliške cerkve. Pasma se kasneje omeni v 11. in 14. stoletju. Takratni opisi tornjakov so popolnoma isti kot so danes. Edino ime je drugačno in sicer bosanski ovčar. Imenovali so jih tudi hrvaški planinski psi. Ti psi so čuvali vse, kar so od njih zahtevali lastniki, bili so pametni in selektivno rejeni, tako da niso bili pretirano napadalni. Kot današnji tornjaki so bili tudi ti prijetni do tujcev, ki jih srečajo izven svojega teritorija.
Psi tipa tornjak naj bi obstajali na območju Dinarskih Alp in okolice, še posebej v regiji okoli Vlašića pri Travniku v Bosni in Hercegovini, že v času Rimljanov. Rimljani so pse uporabljali v vojnah, kot čuvaje in tudi za borbe v gladiatorskih arenah. Kljub temu, da so tornjaki zelo stara pasma, pa so zaradi izginjanja nomadskega pastirstva, tudi sami postopoma izginjali. V zgodnjih 70. letih 20. stoletja je skupina kinologov začela zbirati preostale pse, ki so najbolj ustrezali starim opisom pasme in tako so se tornjaki zopet razširili.
Beseda tornjak izvira iz bosansko/hrvaške besede tor, ki pomeni zaprto območje, kjer so živele ovce.
Obstaja teorija (sicer nedokazana), da so tornjaki, kot tudi ostali pastirski psi, potomci psov, ki so jih razvili okoli 9000 let nazaj v Mezopotamiji, po tem, ko so na tem območju udomačili ovce in koze.
Aktivnost
Tornjaki niso preveč zahtevni, kar se tiče gibanja. Še posebej v prvih 9-12 mesecih (med zadnjo intenzivno rastjo). Po tem se lahko gibljejo kolikor se le da. Radi imajo dolge sprehode brez vrvice in veliko igre z ostalimi psi. Prav tako so zadovoljni že z 20 minutnim sprehodom, če se lastniku mudi. Tornjaki se hitro učijo in ne pozabijo zlahka. Lahko jih je trenirati. Zaradi njihovega gostega kožuha, so lahko zunaj tudi v velikem snegu, kjer radi ležijo in tako jih pogosto tudi brez nevarnosti pokrije sneg. V glavnem se naj bi ti psi uporabljali za pastirstvo, vendar je tudi odličen čuvaj in po lastnih izkušnjah tudi hišni ljubljenček.
Skrb
Tornjak ni priporočljiv za v stanovanje (čeprav se tudi tam dobro znajde, saj je izredno družaben, vendar to ni dobro zanj pa tudi veliko dela je s sesanjem dlak). Potrebuje veliko prostora in najbolje zanj je, da ima vsaj veliko dvorišče. Tornjaki so primerni za družine, ki imajo okoli doma veliko prostora, kjer se pes lahko giblje.
To je zelo zdrava pasma, vendar pa zato, ker so jih v preteklosti zelo skromno hranili, zdaj v hrani ne potrebujejo veliko beljakovin. Tako je za hranjenje primerna nizko beljakovinska hrana. Visoko beljakovinska prehrana lahko vodi do težave s kožuhom. Hoja po stopnicah v prvih 6 mesecih lahko povzroči težave s kolki.
Te pse je treba zelo zgodaj socializirati. Zgodnje izkušnje (pred 9. mesecem starosti) imajo zelo velik vpliv na njihovo nadaljnje življenje. Čim prej jih je treba soočiti z morebitnimi povzročitelji strahu, da bi se izognili kasnejšim reakcijam. Tako jih je hitro treba navaditi na zvok prometa. Zelo pomembno pri razvoju dobrega in stabilnega obnašanja je tudi to, da tornjaki kot mladički spoznajo čim več neznanih ljudi in drugih živali.
Osebne izkušnje
Glede na to, da ima tornjaka tudi moj oče, lahko iz izkušenj povem, da to kar sem napisal v tem članku drži in se je tega, če se odločite za tornjaka, tudi treba resno držati. Tornjak nikakor ni pes za začetnike, ker zna biti zelo svojeglav in je potrebno vzpostaviti avtoriteto. Vendar je treba pri tem paziti, da se mu ne zamerite. Od njega tudi ne morete pričakovati, da bo izvajal kakšne trike ali pa preveč tekal za žogo. Tornjak je namreč zelo inteligenten pes in bo dal tačko verjetno samo enkrat vsake toliko, ker se mu (tako zgleda) to zdi dovolj. Za žogico bo tekel le nekajkrat (se kar hitro naveliča takšnih igric). Zgleda, da tornjak ne dela stvari, ki se mu ne zdijo smiselne. Primer: Ko mu mečem žogico, mi jo prinese kakšnih 3-krat, ko mu jo vržem četrtič, me pa gleda kot, da bi mislil, da ga imam za norca in ne gre več po njo.
Do članov družine je izredno prijazen, igriv in zvest. Do tujcev (to velja v veliki večini primerov), ki pridejo na njegov teritorij pa je nepopustljiv (zato se mu v tem primeru ni za približevati, ne glede na to kako je lep), kar ga naredi izjemnega čuvaja. Enostavno se ga ne da podkupiti. Zato je pri predstavljanju novih ljudi potrebno imeti veliko potrpežljivosti. Ves trud je pa poplačan, ko tornjak človeka sprejme in potem je to najbolj zvest pes, ki je za svoje ljudi pripravljen tudi umreti.
