Sem generacija iz 70-ih let prejšnjega stoletja, rojena v Ljubljani, s takratnim jugoslovanskim državljanstvom.
Veliko nas je takšnih pa tudi malo starejših in malo mlajših generacij, ko se zaradi krize, ki jo vsakodnevno sproti doživljamo; z nostalgijo vračamo v varno preteklost socializma, v katerem smo nekoč živeli. V čase, ko je bil delavec spoštovan človek in ko je bila služba nekaj samoumevnega; v čase, ko se je mladim smejala svetla bodočnost; v čase, ko je vsak pošten človek lahko prišel do svojega stanovanja in so mu bile tako prihranjene mnoge kasnejše frustracije.
Po drugi strani pa smo z veseljem pozabili, da o nekaterih stvareh takrat nismo smeli govoriti na glas in da tudi v šoli niso ravno cenili našega lastnega mnenja. Pomembno je bilo, da smo bili pridni, poslušni in vodljivi. Pozabili smo tudi na bone, brez katerih nisi mogel kupiti bencina; pa tudi na to, da smo se na parne dni lahko vozili le s tistimi vozili, ki so imeli na registrski tablici zadnjo številko parno (in enako je veljalo za neparne dni in neparne številke na registrskih tablicah). V trgovinah si lahko kupil največkrat le eno vrsto riža, eno vrsto kave, kakšen slab pralni prašek in tako naprej. Ha, pa oblačila, »bog pomagaj«!
No, ampak zato smo pa vsakih nekaj mesecev skočili v fička ali stoenko in se odpeljali v sosednjo Avstrijo ali Italijo, kjer smo si nabavili nekaj prestiža: tadobro kavo, tadober riž, prašek Dash in sprane kavbojke. Pa kako so nas potem cariniki pregledali na meji! To je bil velik stres, vsaj zame –osnovnošolko. »A imate kaj za prijavit?« so vprašali. Seveda smo že imeli pripravljen odgovor: »Nič posebnega«. Ob tem so se nam potile roke in tresel se nam je glas. Če si slučajno odgovoril, da nimaš ničesar za prijaviti, je že sledil dvomljiv in obsojajoč carinikov pogled. »Odprite haubo« je rekel in začel brskati po njej…
Ampak kot sem že povedala, so bili ti časi zame najbolj brezskrbni v življenju. Verjetno tudi zato, ker se kot otrok nisem zavedala težav, ki se jih začnemo zavedati šele kot odrasli. Sem si pa na podlagi teh lepih spominov, v lanskem letu zaželela obiskati bivšo Jugoslavijo. In padel je družinski plan: gremo na počitnice v Črno goro!
Za začetek potovanja smo si vzeli nekaj dni za obisk Hrvaške. Med drugim smo se ustavili v Omišu, v kampu Galeb, kjer smo »prekampirali« nekaj dni. Kot vedno me obisk Hrvaškega morja navda z občudovanjem in obenem s slovensko zavistjo, koliko prelepega morja in kakšno bogato arhitekturno zapuščino imajo »ti Hrvati«. Skratka čudovito starodavno mesto! Pravzaprav me je kraj tako prevzel, da sem se sredi največje vročine podala na vzpon na trdnjavo nad Omišem. Če bi me kdo želel posnemati, naj takšno poletno plezanje raje prestavi na zgodnje jutro ali vsaj pozno popoldne in naj se na pot odpravi v dobrih supergah, z vsaj pol litra vode v nahrbtniku. Sicer pa vzpon traja približno pol ure, po precej strmi in ne preveč urejeni poti. A na vrhu je ves trud poplačan s čudovitim razgledom na vse strani. Še boljši razgled pa dobiš za plačilo 15 kun, iz vrha trdnjave.
Pot smo nadaljevali v smeri proti Bosni, v bližino vasice Blace, kjer se reka Neretva izliva v morje. Tu se pravzaprav ustavimo vsakič, ko potujemo v to smer. Pričakajo nas čudovite peščene plaže in idealni pogoji za kajtanje. Nič zato če ne kajtamo. Odprti bar na plaži, namenjen predvsem kajtarjem, nam nudi čudovit ambient in zleknjena v razgreto mivko, s hladnim pivom v roki, se prepustim hedonističnemu užitku. Točnega imena bara se žal ne spomnim, so pa baje solastniki Slovenci.
Kar žal nam postane, ker imamo še isti dan rezerviran apartma v bližini Budve. A je nam res treba tega?
Naslednjič: relacija Blace: Budva
