Danes na tržišču mrgoli ljubezenskih priročnikov in včasih je zaradi same količine težko izbrati res kvalitetno napisan vodič po medosebnih odnosih. Preden se lotimo tovrstnega branja, se je treba zavedati, da je nemogoče napisati v enem delu skupek določenih pravil, ki bi enoznačno veljala za celotno moško populacijo. Pomembno je opozoriti, da priročnika nikoli ne smemo brati kot neke vrste biblijo in upoštevati vsako besedo točno tako, kot piše. Do vsakega dela je kot bralec treba vzpostaviti lastno kritično distanco, torej, tekst je treba brati s svoje lastne perspektive. Že na začetku naj opozorim vse bodoče bralce tovrstnih priročnikov, da je treba biti pazljiv pri izbiri kvalitetnega dela. Značilnosti nekvalitetnega priročnika so: pompozen jezik oz. stil pisanja (nabit z nerealnimi obljubami v smislu ‘pet korakov do uspešnega zakona’ ali ‘v treh dneh do visoke samozavesti’), nerazumljiv jezik s filozofskimi rešitvami, ki v resničnosti ne delujejo, preveč posploševanja in premalo konkretiziranja (na podlagi znanstveno dokazanih dejstev).
Sama kot redna bralka vidim prednost v branju kvalitetne vrste priročnikov, saj preprosto menim, da je, kot pri vseh stvareh, najprej dobro imeti določeno teoretično podlago, ki nato olajša prakso; ženskam in moškim so zakonitosti, ki vladajo v mišljenju, ravnanju in komunikaciji nasprotnega spola, b olj ali manj neznano področje, recimo kot Venera in Mars.
Zakaj brati več priročnikov?
Večina priročnikov, ki spadajo med poljudnoznanstvena strokovna besedila, na zanimiv način skušajo razložiti, kaj se dogaja na moški in kaj na ženski strani, vsak pa se tematike loti na oseben način, s svojevrstnim pristopom. Avtorji vključujejo svoja mnenja in sodbe. Glavna prednost za mlade, ki se lotijo prebiranja priročnika, je, da iz prve roke izvejo izkušnje drugih ljudi in spoznanja, do katerih so prišli. Treba je vedeti, da priročniki nastanejo na podlagi nešteto intervjujev, osebnih zgodb, polomij, pričakovanj in razočaranj. Da pa bi na prenatrpanem tržišču domače in tuje literature lažje ločili ‘kvaliteto od balasta’, predlagam tri meni zelo ljube priročnike za osebnostno in duhovno rast, za katere menim, da spadajo na must read book list vsake samske in tudi zasedene ženske, dekleta, najstnice. V prvi vrsti zato, ker si mlade dame iskreno lahko priznamo, da vemo bore malo o moškem svetu in zakonitostih, ki veljajo znotraj njega. Da se moški in ženski horizont razlikujeta, čivkajo že ptički na veji, da pa bi se dokopali do nekaterih dejstev in odkrili vsaj delčke nepoznanega, so prav omenjeni priročniki več kot dobro izhodišče.
Pozor! Omenjene ‘trilogije’ ne navajam v smislu reklamiranja treh del iz maloprodaje neke založbe ali knjigarne, saj so to knjige, dostopne na polici vsake malo bolje založene knjižnice. Pač pa so to trije priročniki o ljubezenskih razmerjih, katere sama smatram kot nujno oz. vsaj zelo priporočljivo popotnico za vsako dekle ali žensko, ki si želi osvetliti področje moškega mišljenja in uma, si odgovoriti na vprašanja v povezavi z njihovim ravnanjem in se naučiti vsaj približno razumeti jezik prebivalcev Marsa: njegovo dekodiranje ne bo sicer olajšalo poti spoznavanja in v enem zamahu pokazalo na ‘gospoda Pravega’, pač pa bo vsaj prihranilo kakšno solzico ali preveliko razočaranje. Pogosto je vzrok za razočaranje previsoko pričakovanje, čemur pa se izognemo, če smo v prvi vrsti iskreni do samih sebe in opremljeni z določenim teoretičnim znanjem o nasprotnem spolu.
STEVE HARVEY: BODI ŽENSKA, RAZMIŠLJAJ KOT MOŠKI – gre za priročnik, napisan za ženske, ki bi se rade dokopale do resnice, kako moški razmišljajo, dojemajo in ljubijo. Avtor je duhovit črnopolti ameriški komik, ki na jasen in zabaven način pojasni, kako moški razlikuje med žensko, s katero se samo zabava, in tisto, primerno za zakon. Ženska se mora najprej zavedati, kaj poganja moški um in kako le ta deluje. S pomočjo uporabnih nasvetov in smernic se tako približamo moškemu svetu in se naučimo tudi same oddajati signale ženske za zakon na ta način, da prispejo do moških receptorjev. Avtor razloži moškega kot sistem, pri katerem funkcije potekajo po določenem procesu v treh stopnjah, vedno v takšnem zaporedju: podpora, predanost, nagrada. Moški se, kot vizualno bitje, na podlagi ženske zunanjosti ogreje za njo, od tega, kar bo sledilo v nadaljevanju, pa je odvisno, ali bo na dekle gledal kot na potencialno življenjsko sopotnico, ali ne.
Rezultat: Ugotovila sem, da se hiteti v nobenem primeru ne izplača. Kot zelo neposredno pove avtor (moški, torej informacija iz prve roke), vsak fant želi dekle spraviti v posteljo, in če mu bo to uspelo brez najmanjšega truda (plačilo pijače ali večerje na prvem zmenku ne šteje kot trud), bo to dekle verjetno podobno mestu češnjice na vrhu smetane: pojedel bo sladico in odšel. Več časa, energije in truda pa, ko bo moral vložiti, da bi prišel do ‘nagrade’, bolj jo bo cenil, dobitku pa bo naenkrat zrasla vrednost. Pomembno se mi zdi, da se kot prvo (samske) ženske zavemo svoje vrednosti in se cenimo same po sebi. Pogosto premalo razmišljamo o svojih talentih in vrlinah, preveč pa o napakah, ki bi jih rade na sebi spremenile. Samokritičnost je do določene meje pozitivna, vsaj dokler je konstruktivna in ne načenja osebne samozavesti in povzroča nezadovoljstvo s samim seboj.
GREG BEHRENDT, LIZ TUCCILLO: MU PAČ NI DO TEBE – je priročnik, ki preko izkušenj nešteto žensk, ki svojo zgodbo napišejo v pismih, na katere avtorja odgovarjata, odpre oči ženskam in dekletom po svetu, in jim da vedeti, kdaj je potrebno prenehati ‘čakati na boljši jutri’ in postaviti konec moškim izgovorom. Na zabaven, pa vendar direkten in neposreden način podana resnica o moških, ki ne cenijo in ne spoštujejo svojih ženskih polovic, te pa potrebujejo nekoga, v tem primeru Grega in Liz, da jih postavi na realna tla. Greg Behrendt je med drugim soustvarjalec priljubljene nanizanke Seks v mestu.
Rezultat: sama sem s tem priročnikom postala veliko bolj kritična do moške polovice. Ugotovila sem, da sem bila pogosto tudi sama naivna in veliko preveč tolerantna, tako rekoč ‘naslov za vse mogoče izgovore’. Četudi sem jih razumljivo, tiho sprejemala, sem čutila, da si tega ne zaslužim. Nezanesljiv moški, ki ne spoštuje tvojega časa, neprestano prelaga zmenke in si redko najde čas zate, navsezadnje tudi tebe same ne spoštuje, kot bi si zaslužila. Popihaj jo, dokler je čas!
JOHN GRAY: MOŠKI IN ŽENSKE NA ZMENKU – podnaslov najbolje opredeli vsebino priročnika: Kako se prek začetnih petih stopenj ljubezenske zveze prebijemo do trajnega partnerskega odnosa, polnega ljubezni. Tudi Gray, sicer avtor številnih uspešnic in izumitelj slovitega reka: ‘ženske so iz Venere, moški so iz Marsa’, poudarja, kako pomembno v grajenju razmerja je, da ne hitimo slepo z glavo skozi zid, pač pa, da počasi, korak po korak napredujemo preko stopenj spoznavanja do trdnega odnosa. Avtor se osredotoči na sam potek zmenka in poudari temeljna vprašanja, ki osvetlijo poglede tako z moške kot ženske strani in olajšajo odločitev za to, ali se splača nadaljevati spoznavanje ali ne. Med drugim odgovori tudi na vprašanje, zakaj moški po zmenku ne pokliče. Ves čas se poigrava s stikom dveh različnih svetov prebivalcev Marsa in prebivalk Venere, ki se ob srečanju zaradi različnih dialektov, ki jih govorijo, ne razumejo najbolje. Na mestu nesporazuma vstopi avtor kot moderator, ki razjasni nerazumevanje obeh polov med seboj, zato je knjiga več kot dobrodošla v branje tako ženskam kot moškim.
Rezultat: Knjiga mi je pomagala, da sem prvenstveno sama pri sebi ugotovila, kaj si sploh želim, kakšnega moškega iščem in kako si predstavljam začetno spoznavanje in kasnejšo vezo. Mislim, da smo ženske velikokrat razočarane in nezadovoljne z moškimi, ki vstopijo v naše življenje, prav zato, ker v resnici same sebe ne poznamo dovolj in sploh ne vemo, kaj si želimo. In tudi, kaj si zaslužimo. Zaslužimo si seveda najboljše, zavedati pa se moramo, da dobimo lahko le toliko, kolikor smo pripravljene me dati od sebe in vlagati v partnerski odnos.
Opozoriti je treba še na eno pomembno stvar. Bistveno je, da si sami pri sebi ustvarimo podobo ali vsaj kriterije o tem, kakšnega partnerja želimo za zvezo. Vedeti pa moramo, da je zelo malo verjetno ali skoraj nemogoče, da bomo naleteli na osebo, ki bo prav v vseh pogledih ustrezala našim kriterijem. V partnerskem odnosu zato pogosto pride do želje, da bi svojega partnerja skušali spremeniti (priznam, predvsem z ženske strani). Šele ko se nekaj časa spoznavamo, odkrijemo, kako pomembno je, da se pogledi na določena bistvena življenjska načela ujemajo. Ti pomembni gradniki osebne identitete so: religija in z njo povezani običaji ter navade (spoštovanje ali nespoštovanje do verskih prepričanj), predstave o tem, kako naj poteka razmerje, prioritete (družina, partner, kariera, hobiji, prijatelji, …), dolgoročni življenjski cilji (želja po družini, potovanjih, bivanju in delu doma ali pa v tujini). Omenjeni vidiki se na začetku ljubezenskega razmerja ne pokažejo za bistvene, sčasoma pa čedalje bolj, in neskladja lahko kaj kmalu pripeljejo do konfliktov, sploh, če partnerja ne moreta priti do kompromisa.
Spoštovati moramo osebno svobodo vsakega, ker nimamo te pravice, da bi po svoji volji skušali na nekoga vplivati in ga spreminjati. Četudi bi to poskusili, ne bi prišli do zadovoljivih rezultatov. Nasprotna oseba namreč lahko takšne ‘posege’ dojame kot napad na lastno osebnost, kar tudi po eni strani je, in instinktivno odreagira z obrambo, torej, sledi prepir v stilu zagovarjanja dveh nasprotnih si stališč. Na kratko, zveza je prilagajanje in iskanje kompromisov, vendar je treba jasno ločevati med prilagodljivimi odločitvami, hobiji, navadami, razvadami, in pa na drugi strani vrednotami, prioritetami in življenjskimi načeli.
Nekoč sem prebrala nekaj v smislu, da je veliko lažje in bolj pošteno do nasprotnega spola končati takšno razmerje, ki nima prihodnosti, in poiskati sebi bolj podobnega partnerja, kot pa skušati na silo nekomu vcepiti svoje poglede na svet. Mogoče se sliši strogo s tega vidika, da je zaljubljeni osebi težko realno, razumsko pogledati na situacijo in sprejeti odločitve, za katere vemo, da bodo prinesle bolečino in solze. Vendar pa sta nezadovoljstvo in razočaranje v tem primeru (neskladnih vrednot, prioritet ali ciljev) neizbežna. Torej si na dolgi rok naredimo uslugo, če si prvenstveno vzamemo dovolj časa za spoznavanje (omenjeni Steve Harvey je omejil testno dobo na tri mesece; to naj bi bil čas, ko z aktivnim spoznavanjem – seveda misli na spoznavanje na ravni komunikacije – spoznaš osebo v različnih situacijah, ko odpadajo maske z obrazov in se človek pokaže v svoji pravi luči). Da so prvi zmenki čim bolj uspešni oziroma produktivni, dosežemo z razgibano komunikacijo (nič slabega ni, za vsak primer, se doma pripraviti na zmenek in razmisliti o temah za pogovor, odsvetujem pa s seboj prinesti listek z opornimi točkami J, kar zna sogovorec napačno razumeti). Skratka, prvenstveno je treba začeti graditi na trdnih temeljih in pa postopoma, korak po korak. Ne pozabi, počasi se daleč pride! In veliko avanturistične sreče pri raziskovanju novih obzorij na poti do tvojega g. Pravega!
