Že takoj na začetku bi rada pojasnila, da v mojem pisanju ne gre za oglaševanje alkohola, saj je moj namen predstaviti kulturo zmernega pitja enega najdragocenejših pijač na svetu: vina. Ni namreč vseeno, kdo je oseba, ki ga pije in tudi ne, koliko ga spije. Ne smemo prezreti niti pomembnega dejstva, h kakšni jedi bomo določeno vino postregli in tudi tega ne, v kakšnem kozarcu se bo to opravilo. Seveda pa obstajajo tudi načini pitja: človek lahko samo ulije vase tekočino ali pa jo okuša. Vsako vino ima tudi karakterističen vonj ter okus, ki lahko v nas prebudi marsikatero asociacijo.
Prečudoviti svet vin je zadnje čase precej popularen – ljudje uživajo ob pokušini vin v določenih vinorodnih okoliših po širnem svetu, ter segajo po kakšnem kozarčku tudi ob vsakdanjikih, ne le ob posebnih priložnostih ali praznikih. Okušanje in pitje vina (in s tem določeni poklici, kot so poklic enologa ali sommelierja) je postalo eno izmed stilov življenja, ki je dandanes enakovredno glasbi, gledališču ter književnosti: spada pod splošno kulturo, ki se imenuje kultura pitja vina.
V kar nekaj restavracijah sem videla, kako napačno strežejo to dragoceno pijačo: pretople steklenice belega-, premrzle buteljke rdečega vina, zvrhano polni kozarci… Rdeča vina se točijo v večje kozarce, s katerimi pa moramo paziti, kajti, če natočimo preveč, se nam lahko ob vrtenju kozarca razlije, če pa imamo v ogromnem kozarcu le nekaj kapljic pijače, pa zgleda zelo neestetsko. Bela vina se po navadi pijejo iz malce manjših kozarcev, ki prav tako ne smejo biti prepolni: deciliter in pol lahko natočimo v kozarec. Od 6 do 12 °C bi naj bila temperatura belih vin, rdeča pa so lahko celo tja do 18 °C (npr. kako frankinjo ali Chianti lahko mirne duše strežemo na 18- ih stopinjah). Če je servirana pijača premrzla, lahko kozarec segrevamo kar v roki.
Ni vseeno, kako držimo sam kozarec: namreč, če je velik, ga bomo težko držali čisto na dnu, ni pa prav, če ga držimo pri vratu, saj s tem segrevamo kozarec in v njem tudi samo pijačo.
Bela vina
Bela vina so narejena po navadi iz belega grozdja. Vsebujejo manj alkohola, kot rdeča vina, imajo pa zato več kisline. Večina belih vin se uživa, kadar so le ta še mlada, kajti takrat imajo najbolj sveži, sadni okus, vendar pa je resnica, da imajo dozorela, stara vina popolnoma drugačen, veliko bolj poln okus od tistih mladih in zato tudi po mnenju nekaterih morda celo boljši, kar pa seveda ni pravilo. Določeni Chardonnay- i iz Burgundije imajo velik sloves v kategoriji belih vin, slavna pa so tudi kisla vina iz Alzacije ter določene vrste rizlinga.
Rosé vina
Vsa rosé vina nastanejo iz rdečega grozdja, njihovo svetlo rožnato barvo pa dobijo tako, da mošt ter olupke grozdja (ki vsebujejo barvilo) že po nekaj urah ločijo (kratkotrajna maceracija). Po tipizaciji so tudi roséji bela vina, velikokrat pa se zgodi, da med industrijsko pridelavo vin pridobijo rosé tako, da preprosto zmešajo bela ter rdeča vina.
Rdeča vina
Vsa rdeča vina nastanejo vedno izključno iz rdečega grozdja in so precej »težja« od belih vin, še posebej, če izhajajo iz južnih vinorodnih okolišev. Obstajajo pa tudi lahka rdeča vina, kot npr. Beaujolais, Dornfelder ali pa Kalterer See. Posebnost teh vrst vina je tanin. Bordeaux, Brunello di Montalcino, Barolo ali Rioja so bogati v taninu, zato lahko tukaj najdemo razen sadnih not tudi vonjave in okuse, ki spominjajo na nageljnove žbice- klinčke, na cimet ali poper. Ta rdeča vina se morajo shranjevati v lesenih sodih.
Kaj pa je lahko značilno za določeno sorto? Ob degustaciji nas naslednja vina lahko asociirajo na določene jedi in začimbe:
Bela vina
- Chardonnay: ananas, agrumi, melona
- Rumeni muškat: cvetovi bezgovi, agrumi
- Dišeči traminec: vrtnica, liči
- Rizling: breskev, marelica, lahko tudi vonj po petroleju
- Zeleni silvanec: jabolko, zélena
Rdeča vina
- Modra frankinja: robide, prava čokolada
- Merlot: slive, nešplje
- Pino Noir: cimet, maline, slive
- Zweigelt: češnje, višnje
- Cabernet Sauvignon: evkalipt, nageljnove žbice- klinčki, črn poper, tobak
Katero vino naj pijemo h kaki hrani?
Nekateri samo zamahnejo z roko ter na hitro opravijo, češ, bela vina k belemu mesu, rdeča vina pa k rdečemu mesu. Večinoma je pravilo tako: k lažjim jedem strežemo lahka bela vina, k bolj začinjenim jedem pa seveda tudi bolj polna, težka rdeča vina.
Kdo sme piti vino in koliko?
Nekateri ljudje zaznavajo, da njihovo telo veliko kasneje začne razgrajevati alkoholne pijače, kot jih mogoče organizmi drugih posameznikov. Za razgraditev enega kozarca vina (8-10 g alkohola) naša jetra potrebujejo približno eno uro – večjih količin ne morejo predelati in zato alkohol pride v naš krvni sistem. Če to prekoračimo, so lahko posledice glavobol ali slabost.
Čeprav je tudi tu značilno, da obstaja kar nekaj izjem, pri moških se veliko hitreje razgradi alkohol, kot pri ženskah, to vse zaradi določenih encimov, ki skrbijo za razkroj. Vendar pa bodimo iskreni: čeprav ima zmerno pitje vina veliko pozitivnih dejavnikov, pa sta že dva kozarca vina dnevno velika obremenitev za naše telo!
Zato mora posameznik paziti na kar nekaj dejavnikov. Ni priporočeno pitje za tiste ljudi, ki imajo probleme z jetri, prav tako tudi ne presuhim ali predebelim osebam (vino vsebuje ogromno kalorij!). Poleg tega pa se mora človek vprašati, koliko se pravzaprav giba, saj ni vseeno, če je kdo težki fizični delavec ali kmetovalec, pridelovalec (v tem primeru lahko posameznik več zaužije) ali pa opravlja dela, ki niso fizična opravila.
Kaj storiti, če smo prekoračili mejo, torej spili preveč? Po noči nore zabave in malce preveč dobre pijače nam je lahko že zelo žal, vendar »mačku« ne moremo ubežati: edino, kar pomaga, je aspirin. Reka, da se »klin s klinom izbija«, ne bi priporočala nikomur, saj to lahko vodi v odvisnost.
Veliko klišejev, ki krožijo o vinih, ne smemo vzeti dobesedno. Npr. dejstvo, da je šampanjec le pijača žensk, ali pa da so dobri okuševalci vin po navadi moški, nikakor ni pravilo, še posebej, če pogledamo dejstvo, da imajo ženske velikokrat celo boljši voh in tudi okus, ter imajo večjo fantazijo, s katero lahko ubesedijo določeno aromo.
Dejstvo, da zmerni pivci alkohola živijo dlje od abstinentov, je potrdilo že več raziskav. Vsi smo že slišali za primerjavo Francozov, ki jedo precej mastne hrane in to poplaknejo z ogromnimi količinami vina, ter imajo presenetljivo komaj kaj problemov s srcem in ožiljem. Medtem pa Američani živijo na prav tako nezdravi kalorični hrani (ki seveda ni niti malo podobna gosji masti in drugim specialitetam Francozov) in bolehajo za omenjene bolezni kar v 50% več primerih.
Razlogov za to, da živijo zmerni uživalci alkoholnih pijač dlje časa, je kar nekaj. Morda so to antioksidanti, ki jih je desetkrat več v rdečem vinu, kot v belem, mogoče pa so tu navzoči tudi drugi dejavniki. Eno so družbeni dejavniki: pivci alkohola naj bi bili bolj družabni, manj nagnjeni k depresiji in se zato raje gibajo v družbi drugih ljudi.
Morda pa je ključ vsega le zmernost. Tisti, ki spijejo dnevno mogoče kak kozarček ob kosilu, se tudi pri drugih rečeh držijo neke meje in mere. Zato menim, da pijmo in jejmo, kar nam ustreza, vendar v okviru nekih zdravih norm: to nas lahko ohrani dlje časa zdrave in nam tako lahko podaljša življenje.
