Vsak dan poslušam in berem visoko leteča razmišljanja o tem, kaj pomeni beseda »ljubezen«. Gre za nikoli izpeto zgodbo o predstavah v naših glavah, ki so nabite s čustvi in jih je toliko, kot je ljudi v tem našem vesolju. In vsako osebno vesolje nosi s sabo svojo predstavo o ljubezni. Ljubezen je vse tisto, kar si ljudje predstavljajo pod tem občutenjem.
Ljubezen je univerzalna vrednota in ena najpomembnejših idej. Občutek ljubezni je skrivnosten in vedno znova buri človeško domišljijo. Zakaj se zaljubimo, kako zaljubljenost preraste v ljubezen in kakšen je pomen tega občutenja ? Ljubezen ima dvojno naravo, tako kot vse v tem našem vesolju, svojo svetlo in temno plat. To občutje nas lahko ponese v ekstazo ali v neskončno trpljenje, odvisno od tega, ali nam ljubljena oseba vrača izkazana čustva. Že najstarejše mitološke zgodbe opisujejo tragične usode ljudi, ki so sledili ideji ljubezni in svoji predstavi o tem, kakšna naj bi bila ljubezen. Nekateri ljudje doživljajo brodolome in se utapljajo v morju trpljenja zaradi neizpolnjene ljubezni. Če neka oseba izpolnjuje neka naša pričakovanja, reagiramo z neko obliko ljubezni. Dejstvo pa je, da so čustva naša čustvena reakcija in smo sami odgovorni zanja. Če nam oseba, h kateri se naša čustva obračajo, le teh ne vrača, ne nosi nobene krivde za to, je pa nepošteno, kadar z njimi manipulira. Naše vedenje poziva druge k čustveni reakciji, vendar je od njih odvisno, ali in kako se bodo odzvali.
Pojav ljubezni pogosto idealiziramo. K mistifikaciji so precej prispevali filozofi v svojih delih. Tako ljubezen preneha biti občutje in postane nekaj nedotakljivega ter se izmika psihološki analizi. Ljubezen je pri njih ločena od drugih občutij in se postavlja nadnje. Martin Buber pravi, da občutja bivajo v človeku, medtem ko človek biva v svoji ljubezni . »To ni metafora, marveč resničnost.. . Ljubezen je kozmično stanje«.
Karl Jaspers pa meni, da je ljubezen najbolj nedojemljiva, ker je najbolj neosnovana in po sebi najrazumljivejša resničnost absolutne zavesti. »Tu je izvor vsake vsebine in samo tu je izpolnitev vsakega iskanja. »
Mit o androginu pravi, da ima vsakdo nekje svojo drugo polovico, ki jo išče in s katero bo lahko živel srečno v ljubezni do konca življenja. Iz njega sledi, da je prava ljubezen samo ena. Pogosto kot »edino pravo« doživljamo najmočnejšo ljubezen. Obstajajo neskončne razprave o novi ljubezni, s katero se izdaja stara, kajti če je bila stara resnično prava, oseba ostane do smrti predana svoji izbiri. Resničnost pa kaže, da se v življenju redko dogaja, da nekdo ljubi samo enkrat. Nekateri čakajo nekoga, zaradi katerega bodo »izgubili glavo« (ljubezenska opitost). Najvišja stopnja idealizacije pa je v mitu o netelesni ljubezni.
Ljubezen je manifestacija psihičnega in socialnega. V nasprotju s seksualnostjo, ki je telesnega izvora, je ljubezen proizvod določene kulture. Nekatere primitivne kulture nimajo besede za pojav ljubezni, kar pomeni, da v tej kulturi ljubezen ni priznana kot družbena vrednota. Kljub temu pa tudi tam obstajajo določene oblike navezovanja na objekte. Za Zahodnjake je ljubezen ena temeljnih kulturnih vrednot, vendar je zanimivo, da v slovenščini ta pojav izražamo opisno, s pomenskimi zvezami, ker nimamo ene same besede, ki bi ga zadovoljivo izrazila; podobno je tudi v angleščini in v celotni kulturi Zahoda. Na tem področju obstaja revščina jezikovnega izražanja pri opredeljevanju ljubezni, zato njena narava ostaja skrivnostna.
Govorimo o erotični, spolni, partnerski, otrokovi, starševski, bratovski ali sesterski, sorodniški, prijateljski, otroški ljubezni, pa tudi o heteroseksualni, homoseksualni in biseksualni ljubezni… kjer besedo ljubezen dopolnjujemo s pridevniki, ker je šele iz sintagme razvidno za kakšno obliko ljubezni gre.
Nasprotno pa grški jezik ne pozna enotnega termina za nežna čustva, ki so lahko zelo različna, odvisno od tega, komu so namenjena. V stari grščini je beseda filija označevala vsako naklonjenost med dvema bitjema. Ločevali so štiri oblike philie: physike za ljubezen med osebami v krvnem sorodstvu, erotike za ljubezen zaljubljenih, hetairike za ljubezen med prijatelji in xenike za ljubezen do tujcev. Beseda philantropia je označevala ljubezen do človeka, philadelphia pa ljubezen do bližnjih. Agape je ljubezen do boga in do bližnjega, charis ljubezen iz hvaležnosti in želje ustreči, pothos čutno in strastno ljubezen, storge nežno ljubezen, eunoia predano ljubezen in mania ljubezensko blaznost.
V kolektivni zavesti Zahoda je daleč najbolj razširjeno erotično pojmovanje ljubezni. Gre za ljubezen zaljubljenih, ker je bil Eros bog zaljubljenosti in ne ljubezni , kot se pogosto napačno domneva. In zaljubljenost je daleč od ljubezni. Zaljubljenost je zelo močno, a kratkotrajno občutje, ki popači sliko tistega, ki so mu naša čustva namenjena. Naša predstava o drugem ne ustreza resničnosti, vidimo ga lepšega in boljšega kot je dejansko. Njegova resnična osebnost ni tako blesteča, kot se nam dozdeva. Zdi se nam, da je sila zaljubljenosti močnejša od nas in vodi naša dejanja ter se ji ne moremo upreti. Gre za obsedenost s predstavo o pravem partnerju, ki jo fiksiramo na osebo, v katero smo zaljubljeni. Prepričani smo, da smo našli svojo sorodno dušo (animo ali animus), kar je enkratno in neponovljivo, zato ne bomo nikoli več našli osebe, ki bi nam tako ustrezala. Popolnoma smo usmerjeni na partnerja in smo prepričani, da ne moremo živeti brez njega. Smo v nekakšnem afektivnem stanju, kjer stalno doživljamo močna prijetna ali neprijetna občutja, glede na to ali je objekt našega oboževanja ob nas, ali pa je odsoten in ga pogrešamo. Vendar smo usmerjeni vase in na svoja čustva, drugi nam je pomemben samo toliko, kolikor je sposoben izzvati v nas čustveno stanje zaljubljenosti, ob katerem se počutimo prijetno. Z žrtvovanjem za tistega, v katerega smo zaljubljeni, dokazujemo veličino svoje ljubezni in iz vsega skupaj delamo spektakel ter pričakujemo, da nam bo objekt oboževanja za to hvaležen. Vam zveni zgodba znano? »Zaljubljanje je oblika paradoksalnega narcizma, v kateri obstaja samo Jaz,« pravi dr Zoran Milivojević v svoji knjigi Formule ljubezni. Zaljubljajo se osebe, ki niso zgradile lastne identitete, zasnovane na resničnosti in niso sposobne zaobjeti realnosti drugega.
Resnična ljubezen je nekaj povsem drugega. Ni tako burna in ekstatična, pač pa umirjena, razsodna in dolgotrajna. Partnerja vidimo, kakršen je v resnici, nepopolnega in z vsemi napakami. Nismo usmerjeni samo na partnerja, pač pa tudi na svet okoli nas. Vemo, da lahko enako kvalitetno živimo tudi sami ali z drugim partnerjem. Naš ego je integriran in se svobodno odločamo o svojih odnosih. Kadar v resnici ljubimo, imamo občutek povezanosti, pripadnosti in zveze z drugim. Obračamo se k ljubljenemu in pomembno nam je, da je srečen , izpolnjen in zadovoljen. Če za to žrtvujemo svoje trenutne koristi in čas, to izpolnjuje in osrečuje tudi nas in ne poudarjamo samožrtvovanja. Močna občutja v zvezi s partnerjem so samo občasna. Ohranjamo zdravo distanco do fantazij in identiteto zrele osebnosti. Drugega sprejemamo in ljubimo, kakršen je in prav tako sebe. Ko resnično ljubimo, menimo, da je druga oseba za nas vredna kot celota; všeč nam je njen značaj, osebnost in bit in ne le neka posamezna lastnost in smo jo pripravljeni kot tako sprejeti v svoj intimni svet. Na osebnost neke osebe sklepamo na osnovi njenega vedenja. Posamezno slabo dejanje še ne pomeni tudi slabega človeka, ponavljanje negativnih dejanj pa že predstavlja vedenjski vzorec, ki je manifestacija njegovega značaja. Neodobravanje posameznega dejanja ljubljene osebe ne pomeni zanikanje ljubezni, ampak samo distanciranje od njegovega ravnanja, ki ga ne odobravamo.
V zahodni kulturi gre predvsem za ljubezensko stapljanje, hrepenenje in strast. Posameznik želi z ljubeznijo preseči svoj jaz in se z ljubljeno osebo združiti v skupen »midva«. Kulturne predstave o ljubezni dajejo osnovni okvir individualnim predstavam in omogočajo predstavnikom istega kulturnega kroga združljive in primerljive predstave ter pričakovanja, kar je pomembno za skladen ljubezenski odnos. Vsebina naše predstave o ljubezni mora biti funkcionalna, da lahko uresničimo zadovoljujoč odnos. Če v svoji mentalni strukturi nosimo napačne predstave o ljubezni in se nam neuspehi v intimnih odnosih ponavljajo, je pomembno, da spoznamo vzroke za to, da razumemo lastno ljubezensko trpljenje in reakcije partnerja ter to, zakaj se vrtimo v začaranem krogu. Ko spoznamo razlike med (infantilno)predstavo in resničnostjo in smo pripravljeni vnašati spremembe v svojo predstavo, smo na dobri poti k odpravljanju težav in tudi spreminjanju osebnosti v zvezi s pogledom nase, na druge ljudi in na svet. V času spreminjanja se pogosto vedemo protislovno, ker na nas še vedno deluje stara, napačna predstava, hkrati pa tudi nova, popravljena in funkcionalnejša. Šele po daljšem času infantilna (otroška, zaostala) predstava o ljubezni izgubi moč.
Predstave o ljubezni so koncentrati mistifikacije. Ljubezen je univerzalna kozmična sila, fluid, ki se pretaka med dvema osebama, splošno načelo, ki izvira iz samega bistva človekove narave, biološki pojav, ki izvira iz genov – ni pomembno ali prihaja od zunaj ali od znotraj – v vseh teh predstavah je ljubezen univerzalen fenomen, ki naj bi se pojavljal v vseh kulturah in družbah, pa vemo, da temu ni tako. Seksualnost se pojavlja v vseh kulturah, ne pa tudi ljubezen.
Ob tem ko čutimo ljubezen, doživljamo občutek zadovoljstva, ker je zadovoljena naša potreba. Vendar pa je prijetnost prvinski doživljaj, ki je pomemben za poznejšo izgradnjo občutja ljubezni, ni pa to ljubezen.
Ljubezen do nekoga je zasnovana na njegovem psihičnem ponotranjenju in na stalnosti njegove navzočnosti v psihi, ne glede na to ali je objekt fizično prisoten ali ne. Všečnost pa nasprotno pomeni uživanje ob nekom, ki je v našem zaznavnem polju. Kažemo naklonjenost do nekoga in željo po uresničitvi stika z njim. Takoj, ko pa se oseba umakne, pozabimo nanjo, kot da sploh ne obstaja; mentalna predstava o njej ne ostane v naši psihi.
Željo občutimo takrat, ko obdržimo v svoji zavesti mentalno predstavo o objektu, ki ni navzoč, in ga išćemo ali zahtevamo. Želje so poleg potreb edine, ki ljudi premikajo k nečemu. Freud je življenjsko energijo poimenoval libido in jo izenačil z željami. Z željo sta povezani osnovni občutji zadovoljstva in frustracije. Kose želja uresniči, oseba občuti zadovoljstvo. Čim pomembnejša je želja, tem večje zadovoljstvo bo občutila oseba. Ko pa uresniči eno od svojih najpomembnejših želja, občuti srečo. Hrepenenje je dolgotrajna in močna želja. Kadar subjekt hrepeni za neko osebo, pomeni, da je le-ta pomemben objekt v subjektovem psihičnem svetu.
Med potrebo in željo pa obstaja razlika. Potreba je hotenje, ki je biološko programirano in je zadovoljevanje potreb nujno za preživetje. Želje so psihično določene; njihovo zadovoljevanje poveča kakovost življenja, ni pa nujno za preživetje. Telesne potrebe se v psihičnem manifestirajo kot želje. Potreba po hrani (lakota) se izraža kot potreba po določeni vrsti hrane (apetit). Tudi spolne impulze štejemo med potrebe. In kadar se želje manifestirajo v telesnem (npr. želja po ljubljeni osebi), jih subjekt napačno razlaga kot svoje potrebe (doživljajo kot telesno potrebo) in njeno navzočnost doživlja kot pogoj svojega preživetja. Vendar je zdrava odrasla oseba sposobna preživeti tudi, če okoli nje ni drugih ljudi (čustvena in emocionalna odraslost pomeni prehod v stanje neodvisnosti). Usmerjenost na druge ljudi preneha biti potreba in postane želja. Vendar nekateri ne dosežejo stopnje zrelosti, ki je potrebna za čustveno odraščanje in menijo, da ne morejo preživeti brez nekoga, ki bo skrbel zanje. Taki ljudje vstopajo v ljubezenske odnose, ki so odvisniški.
Zadovoljitev potrebe izzove občutek prijetnosti, zadovoljevanje želje pa občutek zadovoljstva. Prijetnost nastane v telesu, od koder se psihično predstavi, zadovoljstvo pa nastane v psihi in se predstavi v telesu. Občutki prijetnosti so del občutenja zadovoljstva, vendar obstajajo tudi brez zadovoljstva.
Občutenje želje ima enako strukturo kot občutenje ljubezni. Pri obeh se ponotranji željeni oz. ljubljeni objekt. V navzočnosti objekta v obeh primerih doživljamo prijetna občutja oziroma neprijetna ob njegovi odsotnosti. Obe občutji motivirata subjekt k vedenju pristopanja k objektu. Ko dosežemo, kar želimo, želja preneha in se pojavi občutek zadovoljstva ali sreče. Pogosto je objekt želje zanimiv samo dokler ga ne dobimo. V ljubezni pa obstaja interes do ljubljenega subjekta tudi takrat, ko ga imamo in je ta oseba v naši družbi. V ljubezni predstavlja uresničitev odnosa z ljubljeno osebo začetek in ne konec odnosa. Močna in trajna ljubezenska želja je ljubezensko hrepenenje. Vsebovana je v ljubezni, vendar je ljubezen kompleksnejša od nje. Pri želji je ponotranjenje objekta delno, pri ljubezni pa popolno,; oseba je psihično pomembna tudi, kadar je odsotna. Ljubezen je torej vrsta želje, ki stalno traja.
Pri ljubezni gre za čustveno navezovanje in doživljanje povezanosti in pripadnosti. Ob odsotnosti osebo pogrešamo. Ljubezen je kompleksen zbir različnih čustvenih reakcij, ker je ljubezenska želja povezana tudi z občutenjem ljubezenske frustracije ob odsotnosti objekta, uresničena ljubezen pa z občutkom strahu pred izgubo ljubezni, z ljubosumjem in žalostjo.
Vsaka uresničena ljubezen je puščica, ustreljena proti večnosti – težimo torej h konstantnosti ljubezni. Po drugi strani pa smo podvrženi spremembam, rasti in razvoju tako posameznika, kot tudi medsebojnega partnerskega odnosa. Ljubezen je pravzaprav psihološki sporazum med dvema osebama, ki se ljubita, da bosta ostali isti. Gre za odnos med osebama, ki se dobro poznata. Če ena oseba presodi, da se je partner spremenil v tolikšni meri, da ga več ne prepozna, v temeljih preverja odnos ljubezni. Pogosto gre za neko dejanje, zaradi katerega partner oceni, da gre za nekaj negativnega v bistvu bitja drugega. Če presodi, da je sprememba zanj nesprejemljiva, da druga oseba ni več taka, kot jo pozna in ljubi, da ni več vredno človeško bitje, se to pokaže kot kriza odnosa ljubezni, ki zato lahko preneha. Pogosto se dogaja, da po dolgoletnem zakonu subjekt presodi, da mu partner v nekem pomembnem vidiku ne odgovarja več (izgubi se npr. seksualna privlačnost); subjekt partnerja še naprej ljubi in spoštuje, a ne gre več za partnersko, pač pa za prijateljsko ljubezen. Odnos preraste v neko drugo vrsto odnosa, ker je porušeno doživljanja drugega kot celovite vrednosti. Ali se tak odnos ohrani ali ne, je stvar odločitve partnerjev, vendar se običajno odloči samo eden od njih ter si poišče tretjo osebo, ki jo pred partnerjem skriva. Gre za sebično iskanje možnosti, da zadovolji lastno potrebo po ugodju na vseh področjih, za partnerja pa mu ni mar. Zanimivo je, da so številni egocentriki prepričani, da jim je partner v takem odnosu vdan in zvest ter se jim zdi to razumljivo in pravično.
Odločitev, da bosta dva ostala skupaj do konca življenja pogosto ni zasnovana na ljubezni, ampak na drugih kvalitetah, ki jih taka skupnost nudi. Potrjevanje lastne identitete in neodvisnosti v zvezi ruši trdnost in stabilnost skupnosti, zato so potrebni kompromisi, da se dolgoročno obdrži.
Ljubezen v življenju posameznika je kot mavrica. Obstaja veliko vrst ljubezni, ki jih človek okusi in vsaka ima drug odtenek, vendar so vse med sabo enakopravne in skupaj tvorijo prekrasno doživetje. Vsak odnos ljubezni se razlikuje od drugih odnosov, vendar je vsak zase edinstven, zato je posamezne ljubezni medsebojno nemogoče primerjati. Največja ljubezen je običajno trenutna ljubezen. In vsaka ljubezen je tudi resnična in prava. Vsakdo ima pravico do več različnih ljubezni v svojem življenju. Prepričanje, da je v življenju mogoče ljubiti samo enkrat, je popolna mistifikacija.
Brezpogojna ljubezen je ljubezen, ki jo gojijo starši do svojih otrok. Ljubijo jih take, kakršne so, ne glede na to, kaj naredijo. V drugih oblikah ljubezni pa je specifičnost osebe tista, zaradi katere smo k njej usmerili svojo ljubezen. Te osebe so za to morale izpolniti nek naš pogoj in zato je ta ljubezen pogojna.
Konflikt je naravni del ljubezni. Zato zavračanje nekega partnerjevega vedenja ne pomeni njegovega zavračanja kot bitja. Če partnerja izražata neke pomembne želje,ki se mnedsebojno izključujejo, vsak od njiju pričakuje, da bo drugi, zaradi ljubezni, odstopil od svoje želje. Partner, ki se odreka (npr. v primeru bolezni, invalidnosti, bankrota,…), pristaja na zožene življenjske izbire in opusti možnost polnega življenja, ki bi ga lahko imel z novim partnerjem. Sposobnost za ljubezen pomeni tudi sposobnost za odrekanje. Odrekanje je prilagajanje resničnosti, ki je ni mogoče spremeniti. Žrtvovanje je prostovoljno dejanje, ki ni odvisno od zunanjih okoliščin in ima simbolni pomen. V mitih se z žrtvovanjem ljubezen potrjuje kot vrednota, ki je pomembnejša od življenja samega. Samožrtvovanje v korist skupnosti je dejanje ljubezni do drugega oziroma do skupnosti. Gre za zavestno odločitev junaka, ki je mitski izvir etike.
Tisti, ki resnično ljubi, dela tisto, kar je dobro za objekt ljubezni, kar doprinaša k njegovi človeški rasti in razvoju, ne pa da zahteva od ljubljenega, da se iodreče kaki bistveni lastnosti svojega bitja. Žrtvovanje, ki se zahteva, da bi se ljubezen dokazala, je negacija ljubezni, ker se partnerjevo bitje s tem pohablja in siromaši njegova osebnost. Le egocentrične, sebične in narcisoidne osebe v družbenih stikih pričakujejo, da se jim drugi podrejajo, jim ugajajo in jih zadovoljujejo. Ti ljudje svoje potrebe in želje vedno postavljajo v ospredje, popolnoma pa ignorirajo potrebe drugih. Taka oseba ima predstavo o sebi kot o večvrednem, superiornem bitju in ni nikoli prerasla infantilnega položaja razvajenega otroka. Take osebe z lahkoto prekinjajo čustvene odnose z drugimi, ker toliko ljubijo sebe, da sploh niso sposobni ljubiti drugega. Drugega ljubijo samo, kadar so ljubljeni in jim drugi to jasno pokaže. Verjamejo, da ljubezen do sebe izključuje ljubezen do drugega. V vsaki situaciji, v kateri partner svoje potrebe postavlja pred njihove, to kaže po njihovem na njegovo sebičnost. Ti ljudje svoje življenje upravljajo z logiko interesa, kar pa jih pelje v osamljenost in življenje brez ljubezni. Težko najdejo partnerja, za katerega bi se bili sami pripravljeni žrtvovati; to bi moral biti nekdo, ki bi jih s svojimi kvalitetami povsem prevzel, vendar bi moral še laže zavračati in biti manj sposoben za ljubezen, kot so oni sami.
Ljubezen povezujemo s prijetnimi občutki, kadar je izpolnjujoča in zunanje okoliščine potrjujejo to našo vrednoto. Čim višje na naši vrednostni lestvici se nahaja ljubezen, tem pomembneje se nam zdi, da je potreba po njej zadovoljena.
Res je občutenje ljubezni stvar subjektivnega doživljanja posameznika. Da pa gre samo za zadovoljevanje in izpolnitev lastne potrebe po ugodju, torej za užitek, pa je trditev, ki ne zdrži argumentiranja. Narcisoidno občudovanje lastne podobe v ogledalu je upodobil Oscar Wilde v Sliki Doriana Graya. Dorian je obsojen na večno življenje in mladost, medtem ko se osebe okoli njega, ki so predmet njegovega poželenja in ljubezni, starajo in umirajo. Na ta način mu zrcalo večno polzi iz rok, ker mora vedno znova vzpostavljati svoj avtoerotizem. Doživlja frustracije; kljub večnosti in nesmrtnosti, ki sta mu na razpolago in lepoti, ki mu je dana, se počuti nemočnega. Dorian vidi svoj odsev v osebah, ki jih ljubi, osebnostni motnji navkljub. In zrcaljenje lastne podobe preko druge osebe, ki je predmet našega poželenja ali ljubezni , ni patologija. Ta odsev se razlikuje od njegove podobe v ogledalu. Nazadnje uniči sliko lastnega portreta, ki se namesto njega stara in s tem ubije tudi sebe. Ljubezen je precej bolj kompleksen pojav kot avtoerotizem; povezana je z vrednostnim sistemom družbe in posameznika, pa tudi s kolektivnim nezavednim.
Alexander Lowen, ustanovitelj » bioenergetske terapije« reducira ljubezen na zadovoljstvo in pričakovanje zadovoljstva. To drži samo pri majhnih otrocih, ki ljubijo zato, ker so ljubljeni, oziroma ljubijo starše zato, ker jim ti zadovoljujejo potrebe in želje. Že okoli drugega leta življenja pa postanejo mehanizmi in dinamika, ki sodelujejo pri občutenju ljubezni, kompleksnejši. Zaznava prijetnosti postane matrica za prijetna občutja kot so želja, zadovoljstvo, sreča, radost, upanje in tudi ljubezen.
Tudi trditev, da smo ljudje zaradi izpolnjevanja potrebe po ljubezni pripravljeni delati tudi zle stvari, je zelo ozka, saj opisuje samo en način zadovoljevanja te potrebe, ki ni vsesplošno razširjen. Prej bi rekla, da gre za deviantno obnašanje neprilagojenih, egocentričnih in narcisoidnih posameznikov, ki so pripravljeni za dosego svojega cilja uporabiti vsa sredstva. Vendar gotovo drži, da življenje sestavljajo nasprotja, ki se dopolnjujejo in združujejo v eno. Tako mora človek spoznati in sprejeti tudi svojo temno plat. Sicer smo pa tu, da se učimo, da rastemo in da se naučimo uporabljati svojo moč, našo brezmejno moč, ljubezen in kreativnost, da bi ustvarili boljši svet. Več ljubezni bo dvignilo našo zavest, ne samo zavest posameznikov, ampak sveta kot celote.
