Pravijo, da lahko slana voda pozdravi vse bolečine, pa ni važno, če je ta ‘voda’ – pot, solze ali ocean.
Preobremenjenost s problemi in čustvenimi težavami vodi v negativne misli, in posledično stres. Zaradi hitrega načina življenja in preveč razmišljanja o eni in isti stvari, na katero ne moremo vplivati, se lahko ujamemo v sivino vsakdanjosti, naše življenje pa začne kontrolirati negativizem. Sreča je nekaj kar lahko najdemo spontano, vendar je sreča lahko tudi naša osebna odločitev. Ne smemo čakati na ‘popolne’ okoliščine in ‘popolne’ trenutke, prince na belih konjih, ter gradove v oblakih, srečo moramo poiskati, oz. ustvariti sami. Vsak mora poiskati svoj ‘raj’.
Definicija raja je;
- zelo lep, prijeten ali umirjen kraj, ki se nam zdi popoln
- kraj, ki je popoln za določeno aktivnost ali za osebo, ki uživa v tej aktivnosti
- stanje popolne sreče
Eden izmed teh krajev je špansko mestece, ki meji na Francijo; Zarautz.
Na plaži sta dve vrsti osvežitve; skok med ogromne valove ali pa steklenica mrzlega soka, in morda kakšna španska nektarina. Prenašanja neznosne vročine, pa se lahko lotimo tudi na tretji način, če nismo veliki oboževalci plavanja med valovi, – plima in oseka, ustvarita majhno jezero tople vode na plaži, ta velikanska luža pa je ravno prav globoka, oz. nizka, da se lahko uležemo vanjo in ne čutimo vročine, pa četudi se nastavljamo žgočemu soncu.
Surfarji pravijo, da ni lepšega občutka, kot je sedeti na surfu sredi oceana, in čakati svoj popolni val. Sam s svojimi mislimi, lebdiš na gladki, mirni vodi in si polniš pljuča z vonjem po slani modrini. Valovi so spomini energije vetra, in prav vsak je drugačen in unikaten. Mnogi, ki še niso poskusili deskanja na valovih se bojijo, da jim bo spodletelo, a stati na surfu ni bistvo tega duhovnega športa, bistvo je, da se smejiš in uživaš.
Sama nisem ljubiteljica fizičnega napora, a po parih dneh v Španiji vzljubiš tudi vzpenjanje po tristotih stopnicah, ter nekaj minutni sprehod po travnatem pobočju navzgor. Ko stopiš z vročega peska, ki te je žgal v gole podplate, na hladne, zelene lističe, te prevzame prav poseben občutek hvaležnosti.
Vonj pravkar kuhane zelenjavne rižote, ti nežno požgečka nosnice, ko sediš v senci dreves in nestrpno pričakuješ prvi popoldanski obrok. Španske začimbe prebudijo okušalne brbončice in poskrbijo, da se slasten riž, prepojen z zelenjavnimi sokovi, topi v ustih.
Pozno popoldne se lahko sprostiš ob prijetni knjigi in ob poslušanju igranja kitare, s strun katere odmevajo pesmi Jacka Johnsona, ali pa se z vlakom odpraviš v bližnje mesto San Sebastian, ki mu Baski z drugim imenom pravijo tudi Donostia.
Zanimivo obmorsko mestece, te navduši z romantično arhitekturo devetnajstega stoletja, ter majhnimi, skritimi trgovinicami in restavracijami. Sprehod po mestu ti popestrijo ulični nastopači, z včasih umetniško – nerazumljivimi skeči, spet drugič pa s tekmovanji v uličnih plesih. Ko si privoščiš kepico kremastega in dragega sladoleda iz ene izmed mnogih slaščičarn po mestu, nikakor ne moreš spregledati kipa Don Kihota in Sanče Pansa, pisanih vrtiljakov, in ostarelega glasbenika, ki sedi na leseni klopci in igra Beethovnove sonate na violino.
Ob večernih urah se ozračje ob Atlantskem oceanu malo shladi, zato se je najprijetneje zaviti v toplo jopico in si s prijatelji privoščiti kozarec sangrie. Koščki sadja, prepojeni s krvavo rdečim vinom, poskrbijo za sladek in topel zaključek večera.
Torej, – Jej, uživaj ob vsakem grižljaju posebej, – Surfaj, tudi, če ne znaš, vendar to počni z nasmeškom na obrazu, in – Ljubi stvari, ki jih po navadi sovražiš, saj konec koncev so naše skrbi le kapljica v morje.
