Verjetno je med bralci člankov kar nekaj kadilcev, ki se bi strinjali s tem, da jih večina ali pa kar vsi kadijo cigarete prvenstveno zaradi potrebe po novi »dozi« nikotina, ki ga potrebuje njihovo telo in ne zaradi nekakšnih posebnih užitkov in da kadijo rajši v družbi prijateljev ali pa samo ob kavici.
Kajenje pipe ali »fajfe« po domače, lahko štejemo v enak razred kot je kajenje cigaret ampak se hkrati zelo močno razlikuje od le tega že v sami miselnosti, da kajenje pipe ni stvar navade ampak želja po doseganju lastne umiritve in ureditve lastnih misli v miru. Pravilne tehnike kajenja pipe se ne da naučiti čez noč in sam namen kajenja ni zgolj zadostitev potrebe po nikotinu ampak služi predvsem okušanju različnih vrst tobaka, pri čemer se nam razvija čutilo za okus in vonj kar lahko koristno uporabimo tudi na drugih področjih in pa seveda umiritvi samega sebe v teh živčnih časih, kjer se lahko umaknemo v samega sebe in uživamo v naravi ali pa v tišini svoje sobe. Zato lahko štejemo ta način uporabe tobaka podobno kot preizkušanje vrhunske gurmanske hrane in preizkušanje dobrih vin v kombinaciji z bolj počasnim umirjenim življenjem, ki ga v teh divjih časih še kako manjka. Glavna razlika med kajenjem pipe in cigaret je v sami inhalaciji, medtem ko se cigaretni dim inhalira to pri kajenju pipe ni zaželeno in se ne dela, kar pa pomeni bistveno manjšo količino nikotina, ki se absorbira preko mehkih tkiv v ustih in zaradi česa lahko pipo kadimo tudi 2 ure brez problema. S pipo se lahko kadilci cigaret odvadijo kajenja le teh in želje po njih. Seveda je potrebno za dosego vrhunskih užitkov ob kajenju pipe poskrbeti v prvi vrsti za kvalitetno izdelano pipo, kvaliteten tobak katerega nikakor ne smemo zanemariti in pa seveda svoj prosti čas, ki ga že tako ali tako primanjkuje, ter okolje in mir v katerem kadimo pipo.
Najbolj poznani material za pipe je les korenine sredozemskega grma bele rese, ki so ga iz Dalmacije že v Napoleonovih časih izvažali v ta namen v Francijo, raste po celem Sredozemlju, največ so ga izvažali iz Italije, Albanije in Grčije. Poznane so tudi pipe iz gline, bile so prve pipe iz katerih so kadili tobak, poznali so jih že indijanska plemena od katerih primerke so prinesli prvi raziskovalci v Evropo. Poznamo tudi pipe iz koruznih storžev v Ameriki, različnih vrst lesa kot na primer les hruške iz katerega so narejene zelo poznane naše Gorjuške fajfe. Ne smem pa pozabiti na posebni material, ki prihaja iz Turčije, to je kamen imenovan morska pena ali sepiolit, ki je zelo mehka kamnina in se lahko ročno oblikuje vendar ga je v naravi vse manj, tako da so omejili izkopavanje in s tem povzročili visoke cene takšnih pip.
Danes imamo na voljo ogromno izdelovalcev pip med katerimi je tudi celo svetovno znan Slovenec. Pipe se delijo po različnih obdelavah, oblikah, materialih tudi po ceni na nizki, srednji in visoki razred kamor sodijo prava umetniška dela in so bolj namenjena za zbiratelje pip saj lahko dosežejo astronomske cene, recimo tudi do 16.000,00 EUR in več. Določeni kadilci pip se znajdejo in poiščejo rabljene pipe na raznih bolšjih sejmih po zelo nizkih cenah ter jih z veliko truda in ljubezni obnovijo ter uporabljajo ali pa prodajo naprej zbirateljem. Obnovljene stare pipe znanih proizvajalcev se lahko dobi zelo ugodno in ob kvalitetni obnovitvi lahko služijo novemu lastniku še vrsto let celo njegovim potomcem, znani so primeri več sto let starih pip v uporabi.
Da ne pozabim na tobak, ki je vsaj po mojem mnenju daleč preveč osovražen in obsojen kot krivec za raznorazne bolezni, hkrati pa se pozablja na vse možne moderne dodatke k tobaku predvsem v cigaretah, katerih učinke ni nihče testiral in v bistvu povzročijo večino bolezni, ki jih pripisujejo tobaku. Delimo ga na nearomatične mešanice tobaka, takoimenovane angleške ki, so veliki večini brez dodanih umetnih arom in katerih različne okuse dobijo z mešanjem več vrst začimbnih tobakov in na aromatične tobačne mešanice, ki so prav tako lahko sestavljene iu različnih vrst tobakov, katerim dodajo v postopkih obdelave različne dodatke (npr. izvlečki vanilje, sadja, čokolade, žganih pijač, ipd.). Izbira vrste in znamke tobaka, je predvsem odvisna od izkušenj kadilca, ki pa se z leti razvijajo in poglabljajo. Velikokrat novi kadilci pričnejo z močno aromatiziranimi tobaki katere kasneje ko pridobijo več izkušenj zamenjajo z bolj kakovostnimi angleškimi vrstami tobakov. Možno pa je tudi, da se okus posameznega kadilca v njegovi “karieri” večkrat spremeni. Tobak za pipe gre čez bolj kompleksno predelavo kot ostali cigaretni tobak. Po obiranju ga lahko obdelajo na različne načine, lahko ga sušijo na zraku v senci, v sušilnicah nad dimom, na soncu ali pa z vročim zrakom, predvsem gre za proces fermentacije in staranja. Vsak način predelave listov doprinese tobaku določeno karakteristiko, ki še bolj poudari okus tobaka. Zanimive okuse dobijo tudi z mešanjem različnih sort tobaka, ki so tudi različno obdelani ter tako pridobijo nove okuse brez uporabe kemikalij katere v resnici vplivajo na naše zdravje. Izbira tobaka pri nas je zelo slaba, verjetno zaradi majhnega trga in upada kadilcev pipe, zaradi tega smo prisiljeni iskati tobak v tujini ali pa ga saditi sami ampak to je že tema za nov članek. Kajenje pipe doživlja v tujini novo renesanso, kar dokazuje porast vse več mladih pa tudi nekaj novih starejših kadilcev pip.
