Sočo je težko opisati, treba jo je doživeti. Doživlja jo verjetno vsak po svoje, vsem pa je skupno navdušenje nad njo. Ob njej začutiš energijo.
Soška pot je odlična možnost spoznavanja zgornjega toka Soče v vseh njegovih pojavnih oblikah. Začnemo jo lahko pri izviru reke ali pa pri Kugyevem spomeniku, ki se nahaja ob poti čez Vršič, kakih 300 m od odcepa proti izviru. V prvem primeru se verjetno ne bomo mogli upreti skušnjavi, da bi se podali vse do tja, kjer reka začne svojo pot. Čeprav smo morda njen izvir videli že večkrat, nas tolmun, usidran med skalnimi gmotami z barvo, ki jo lahko le občuduješ, opišeš pa jo težko, vsakič prevzame. Če se odločimo, da bo naše izhodišče Kugyev spomenik, naj tisti, ki so v dvomih, kateri izmed mogočnih vrhov je Jalovec, sledijo pogledu njega, ki ga kip upodablja. Na tabli poleg spomenika, ki je delo Jakoba Savinška, je predstavljen dr. Julius Kugy, velik ljubitelj Trente in vršacev, ki to dolino obdajajo.
Na razgibani, dobro označeni, dvajset kilometrov dolgi in nezahtevni poti bomo doživljali lepote narave dobrih sedem ur. S sabo lahko vzamemo tudi otroke in bo treba nanje nekoliko bolj popaziti le v neposredni bližini izvira, sicer pa je pot speljana udobno in varno, z dvema manjšima vzponoma. Treba je vedeti, da so postanki vredni prav toliko kot pot sama, zato je smotrno za pohod vzeti več časa. Seveda jo lahko prehodimo tudi v etapah, še posebej, če se odločimo še za ogled botaničnega vrta Alpinetum Julijana, Informacijskega središča Triglavskega narodnega parka ali nekoliko oddaljenega Šumikovega gaja v dolini Lepene. Razume se, da jo bomo enem delu težko izdelali tudi, če nas bodo spremljali otroci, ali pa mi njih, kot se vzame. Ker bomo ves čas hodili vzporedno z glavno cesto in nedaleč od nje, ne bo težko prekiniti pohoda, kadar bodo tako narekovale okoliščine. V poletnih mesecih je vzpostavljena avtobusna povezava med Bovcem in Kranjsko Goro. Avtobus vozi preko prelaza Vršič v obe smeri večkrat dnevno tako, da se nam ni treba bati, da bi obtičali kje sredi doline. Postajališča so praviloma na mestih, kjer mostovi ali brvi povezujejo en breg reke z drugim.
Nahrbtnika ni potrebno natrpati s hrano, saj se ob poti lahko okrepčamo v katerem od gostišč, ki so kot po dogovoru enakomerno razporejena ob poti, le od Lepene do Bovca jih bomo zaman iskali in se moramo v tem delu zanesti le na svoje zaloge. Ob poti bomo imeli priložnost spoznati malone vse kampe od Bovca do Trente. V tistem, ki nam bo najbolj ugajal, bomo morda preživeli naslednji dopust.
Soča je včasih na dosegu roke, se kdaj pa kdaj nekoliko odmakne, a ostane še vedno v vidnem polju, so pa tudi odseki, ko jo lahko samo slišimo. Hodimo mimo tolmunov z bravo, kot je ne naslika umetnik, vidimo korita, ki jemljejo dih, brzice z energijo v sebi in če imamo srečo, tudi postrvi. Mrzla je, a spet ne tako zelo, da si vsaj v drugem delu poti poleti v njej ne bi mogli privoščiti prijetne osvežitve. Nešteto je tudi raju podobnih kotičkov, ki kar kličejo po postanku. Pohod postane živahno prepletanje razpoloženja.
Ustavimo se pri tablah, kjer se lahko poučimo o rastlinah in živalih ob reki, stavbarskih posebnostih doline, ki si jih lahko tudi v živo ogledamo in tudi o nam vsem znanem plazu, zaradi katerega je bila zgrajena galerija.
Prečimo pritoke, ki so si za svoj cilj izbrali gorsko lepotico: Mlinarico, Vrsnico, Lepenjico. Tudi preko Soče je treba iti večkrat: po mostu, še bolj privlačen pa je prehod po brveh. Seveda se odpravimo tudi na tisto, čez katero nam sicer ni treba, a gremo tja zato, da z nje zremo v reko in jasno je, da nam ni žal.
Bujno rastlinje ob reki poskrbi, da se v poletnih dneh pot vije v senci, jeseni pa pričara pravo barvno pripovedko.
Uradno se pot konča pri Kršovcu, nekaj kilometrov pred Bovcem, vendar nam ne bo žal, če nadaljujemo pešačenje po levem bregu reke in dospemo preko Kal-Koritnice, Čezsoče ali Vodenc do Bovca. Dobra ura hoje več.
Jasno, da lahko pot začrtamo tudi v nasprotni smeri, od Bovca proti izviru, kar pa bo zahtevalo malce več napora, saj se pot proti Trenti rahlo vzpenja, nekaj pa bo pripomogel tudi občutek, da hodimo proti rečnemu toku.
