16.3.2014 sem si v M hotelu ogledala dokumentarni film o Brunu Gröningu, o katerem do tega trenutka nisem vedela prav nič. Na ogled filma sem šla na povabilo sestre čisto brez predhodnih informacij o tem gospodu, kaj je počel in v čem je bil tako znan. Brez pričakovanj in ravno to sem potem doživela. Veliko pozitivno presenečenje in zato je nastal ta članek.
Naslov dokumentarnega filma je Fenomen Bruno Gröning – po sledeh »čudodelnega izcelitelja«. Bruno je v 50 letih prejšnjega stoletja po celi državi (rojen je bil leta 1906 v Nemčiji) ter tudi izven nje izvajal množična izceljenja. To so bili čudeži, saj so ozdraveli tudi tisti, katerim zdravniki niso mogli več pomagati. Ljudje so vstajali iz invalidskih vozičkov, povrnil se jim je vid ali sluh, premagali so depresije in utesnjenosti, ozdravljene so bile akutne bolezni, o okvari kolkov, hrbtenice, ipd. ni bilo več sledu. V filmu je veliko prič, ki ta izceljenja potrdijo, saj so jih osebno doživeli. Prav tako so jih skrbno zabeležili in zdravniško dokazali. Iz filma izvemo, da Bruno nikoli ni spraševal po vrsti bolezni, saj je pravil, da se ljudje vse preveč poistovetijo s svojo boleznijo in pravijo »moj rak, moj glavobol, ipd.«, vendar je samo izceljeval po Božjih navodilih. Sam je velikokrat poudaril, da »neizciljivo ne obstaja – Bog je največji zdravnik«. Vse kar so morali narediti ljudje, ki so prišli k njemu po pomoč je, da so zaupali v izveljenje, verjeli v Boga ter bili hvaležni. Čas v katerem se je izcelitev dogodila je bila vedno odvisna od ljudi samih. Nekateri so to doživeli že v njegovi prisotnosti, nekateri potem ko so prišli domov ali v cca 3 dneh, nekateri pa malo kasneje ali pa po večih srečanjih z njim. V filmu je bila ena od prič osebne izcelitve tudi gospa, ki je nenehno razmišljala ter je bila razumsko v odporu do takšnih dogodkov. Vendar se je na prigovarjanje njenih bližnjih le udeležila osebnega srečanja z Brunom. Na koncu ji je dejal, da je nenehno čutil njen odpor in razmišljanje. Vendar za sekundo je vse to spustila in zgodilo se je, gospa je doživela izceljenje. Od tistega trenutka je bila ozdravljena in bolezen se ni povrnila.
Bruno v dokumentarnem filmu tudi pove kaj je bolezen, od kod izvira ter kako se bolezni lahko preventivno izognemo. Za svoje delo ni nikoli računal, saj je pravil, da je to Božji dar in bi mu bil posledično lahko odvzet. Vedno so bili prostovoljni prispevki, saj je bil mnenja, da je Bog dal znanje in zdravje za vse enako, zato ni pomembna ekonomska preskrbljenost, rasa, veroizpoved, družbeni status ipd. Zdravil je tudi živali, torej ni šlo za hipnozo.
V 50 letih prejšnjega stoletja je bilo njegovo delo nekaj novega, neraziskanega in mističnega. Predvsem pa so se njegovega dela bali zdravniki, saj so bili mnenja, da bo to vplivalo na zaslužek v zdravstvu ter bo ogroženo zdravje ljudi. Čeprav sam ni nikoli prepovedal obiskovanja zdravnikov, celo vsakomur ga je priporočil, da bi se je izceljenje osebe tudi zdravstveno dokazalo in zapisalo v zdravniškem poročilu. Posledično je bil sodno preganjan in na koncu mu je bilo tudi sodno prepovedano izceljevati ljudi. Ker ni mogel več opravljati svojega poslanstva na Zemlji je notranje izgorevala njegova moč, kar ga je pripeljalo do bolezni, zaradi katere je leta 1959 tudi umrl.
Že za čas njegovega delovanja je imel ob sebi krog ljudi, ki so ga spremljali in skrbeli za organizacijo srečanj. Nekateri so se priučili njegovega dela in postali zdravilci. Krog prijateljev Bruna Gröninga se širi še dan danes po celem svetu in nadaljujejo njegovo poslanstvo, saj se na njihovih srečanjih še vedno dogajajo izceljenja, čeprav Bruno ni prisoten.
Na pobudo Kroga prijateljev Bruna Gröninga je pred 10 leti nastal tudi omenjeni dokumentarni film o tem čudežnem izceljitelju. Film je preveden v 32 jezikov. Kaj pa je tako posebnega, da je že toliko let na ogled širom po svetu boste vprašali? Nekateri ljudje ob gledanju filma doživljajo izceljenje, drugi se samo dobro počutijo in čutijo mravljince po telesu ter jih obliva toplota. Različno ljudje zaznavajo njegovo energijo izceljenja, odvisno koliko so se odprli tej energiji.
Naj na kratko povem še osebno izkušnjo, ki sem jo doživela ob gledanju omenjenega dokumentarnega filma, ki je potekal pet ur in pol z dvema po cca 25 minut dolgima odmoroma.
Ko sem vstopila v dvorano v M hotelu je bilo tam zbranih že nekaj ljudi. Vstop je bil prost, lahko pa si dal prostovoljni prispevek. Vzdušje je bilo dokaj mirno in sproščeno. Sama sem se v družbi širše družine namestila v zadnjo vrsto. Do pričetka filma je bilo še 15 minut pri meni pa se je že dogajalo. Oblila me je vročina, prešli so me mravljinci po celem telesu in solze so pričele polzeti po mojih licih. To je trajalo pri meni in fantu od sestre približno 5 minut in tako kot se je začelo se je tudi končalo. In sledil je ogled filma, kjer se je stanje v intervalih ponavljalo, vendar ne tako intenzivno kot na začetku. Posebno presenečenje sem doživela na koncu, ko sem po dvorani zaznala okrogle barvne like močne svetlobe, ki so me napolnjevali z vero in zaupanjem ter neskončnim mirom in sreče. To so opazili tudi vsi moji, ostalih o tem nisem spraševala.
Nekaj podobnega kot je Bruno Gröning delal v 50 letih prejšnjega stoletja, opravlja danes, iz čiste ljubezni in vere v Boga, tudi Braco s pogledom miru.
