Shizofrenijo večkrat v filmih zmotno prikažejo kot motnjo razcepljenosti na več osebnosti, vendar pa se shizofrenik natančno zaveda svoje osebnosti in svojih težav, ki se kažejo kot neorganizirano razmišljanje in včasih tudi nepovezan govor, prisluhi in blodnje. Poznamo več vrst shizofrenije, med njimi pa je najbolj pogosta paranoidna, ki vključuje preganjavico. Obolelemu se dozdeva, da ga nekdo zasleduje ali pa vse dogodke, ki se odvijajo okrog njega, povezuje v relaciji s samim sabo. Paranoja lahko pripelje tako daleč, da je bolnik prepričan, da se je ves svet zarotil proti njem, zato lahko postane tudi agresiven in naperjen proti svojim najbližjim, kar pa je v praksi sila redko. Med znaki shizofrenije lahko prepoznamo tudi motnje gibanja kot je vztrajanje v isti (pogosto neudobni) telesni pozi ali pa oseba zaradi vznemirjenosti sploh ne najde obstanka v nobeni telesni drži. Pravimo, da gre za katatonski tip shizofrenije, ki poleg nemirnega duha vključuje tudi neubogljivo telo.
Znaki shizofrenije se pogosto pokažejo že v puberteti, vendar pa moramo biti pozorni, saj ni vsak najstnik, ki se za dalj časa zapira v sobo in zavrača stike z okolico, avtomatično že psihotičen. Velikokrat se zgodi, da psihotične izpade vzpodbudi kajenje marihuane ali eksperimentiranje z drugimi drogami. Najstnik, ki je že po naravi občutljiv in dovzeten za zunanje vplive, lahko zaradi pogostega kajenja marihuane, pretirane uporabe računalnika ali igranja video igric, zapade v številne psihotične faze, ki se lahko razvijejo v »kronično« shizofrenijo. Pomembno je, da začnemo motnjo zdraviti, še preden se razvije v polni obliki, saj je prognoza za ozdravljenje precej slaba: le tretjina pacientov se trajno pozdravi, približno tretjina jih ostane v istem stanju celo življenje, tretjini pa se stanje lahko še poslabša.
Pomembno je vedeti, da gre za bolezen z biološko podlago, za katero ni nihče kriv. Znanstveniki so dokazali, da gre pri shizofrenikih za motnje kemijskega ravnovesja, zato zlasti v zgodnji fazi priporočajo uporabo zdravil, ki ponovno vzpostavijo normalno ravnovesje. Tveganost obolevnosti je višja, če ima kdo shizofrene sorodnike. Način dedovanja ni znan, verjetno pa gre za vpliv več genov, zanemariti pa ne smemo niti dejavnikov iz okolja, o katerih smo govorili v prejšnjem odstavku. Motnje se pri shizofrenikih pojavljajo tako na področju zaznavanja, mišljenja, čustvovanja, volje in hotenja. ačetek bolezni je lahko nenaden, buren, bolnik lahko zboli v nekaj dneh z blodnjami, halucinacijami in nemirom. Začetek bolezni pa je lahko tudi povsem drugačen – posameznik se počasi in postopoma spreminja v vedenju in čustvovanju, vedno bolj pa tudi teži k socialni izolaciji.
Kako torej pomagati prijatelju, sorodniku ali znancu, ki izve, da ima shizofrenijo? Potrebno mu je stati ob strani in prisluhniti njegovim strahovom in željam, vendar pa ne smemo zapasti v pretirano usmiljenje in skrb, saj marsikateri shizofrenik lahko našo empatijo izkoristi sebi v prid in zahteva od nas maksimalno predanost. Mimogrede se lahko znajdemo pred njegovim ultimatom »vse ali nič«, »jaz in nihče drug«, zato ravnamo pazljivo s tovrstnimi energijskimi vampirji, ki od nas zahtevajo, da zaradi vzdrževanja tujih iluzij zanemarimo sami sebe. Če pa pri shizofrenem prijatelju ugotovimo prisotnost samomorilnih ali agresivnih misli, ga nemudoma napotimo k psihoterapevtu.
