Ali boš večno moj?



Včeraj je bilo veliko člankov namenjenih mali deklici Arini. Začelo se je sojenje materi in očimu. Mislim, da je skoraj vsak v Sloveniji  izvedel zgodbo iz medijev, saj so  vsi časopisi, radii in televizije objavili zgodbo male deklice, ki sta jo  na Javorniku pri Jesenicah na Gorenjskem, med štirimi stenami stanovanja, domnevno mučila in pretepala do smrti mama in njen novi partner.

Mama je preko fb spoznala moškega v katerega se je tako zaljubila, da je zapustila moža in štiri hčere. Malo Arino, ki je imela dve leti, pa je vzela s seboj.

Ali boš večno moj?

Po pričevanjih sosedov, Arina ni bila na dvorišču, kot so bili ostali otroci, čeprav sta mama in očim vozila psa naokoli. Poškodbe, ki jih je imela mala deklica,  je po navedbah socialne delavke,   najhujši tak primer v Sloveniji.

Arina je imela podplutbe po obrazu in po celem telesu, hematom v glavi, vbodnine od igle, na njenem telesu sta ugasnila cigareto; Arina naj bi imela zlome kosti, tudi ključnice, v črevesju je po besedah tožilke imela  napihnjen balon, ki naj bi ji  bil vstavljen skozi zadnjično odprtino.

Katastrofa vseh katastrof, da je pri takih grozodejstvih brez primere, ki se je dogajalo kar nekaj mesecev, mama ostala tiho in je dopuščala tako nasilje nad njenim lastnim otrokom. Nad njeno lastno krvjo, nad njenimi geni. Kako le za Boga je dopustila, da je njena lastna hčerka umrla od takih bolečin, da je umrla zaradi mučenja, pretepanja, maltretiranja, zaradi izživljanja nekoga. Kako? Kako?

V misli se mi prikrade zgodba, ki sem jo prebrala včeraj, Kako je bila deklica pridna, imela odlične ocene, vesela hodila naokoli, se smejala, navznoter pa je trpela. Poročila se je, moškemu  je prala,  kuhala, pospravljala, urejala vse zadeve in kako si je želela  en sam iskren objem, en sam iskren poljub.

Vse do spoznanja, da smo ženske tiste, ki si moramo same sebi dati objem, ki si moramo same sebi dati vrednost. Ženske smo tiste, ki se moramo same sebe ceniti, ljubiti, objemati, spoštovati, kajti, če se me same ne bomo ljubile, objemale, cenile, če si me same sebi ne bomo dale vrednosti, nas namesto nas nihče drug ne bo ljubil! Same sebi si določimo svojo vrednost.

V misli se mi prikradejo besede moje mame in še posebej moje stare mame, obe sta mi vedno govorili, naj bom tiho, naj se umaknem, naj pustim pri miru, da to pa ni za mene, ko vprašam, zakaj ne, dobim odgovor, »Ker si ženska!«

Halooo, saj mi je narava dala jezik, glasilke in vse potrebno, da govorim, da imam svoje mnenje, in da ga tudi povem, na glas.

Hvaležna sem, da živim v tem času, in v državi, kjer lahko povem, kar hočem in imam enake pravice in odgovornosti kot moški;  kjer imam vsaj v zakonih vpisano in zapisano, da smo ženske svobodne in se odločamo po svoji volji, da imamo odprto pot do izobraževanja in do služb, tudi do svojega lastnega podjetja.

Kako pa je realno življenje? Koliko nam je ženskam že uspelo preseči in prerasti stoletja poniževanja, zaničevanja, odrivanja, teptanja?

Kaj se dogaja v mislih nekaterih žensk?

Kaj so, oz. smo ženske zaradi enega objema, poljuba, zaradi tiste malo pozornosti, ki jo pričakujemo; zaradi varljivega občutka svobode, enakosti, pripadnosti v tistih nekaj trenutkih,  pripravljene pozabiti na vse drugo okoli sebe?

Celo do take mere, da  smo tiho in mižimo, zelo globoko mižimo, kjer bi morale kričati in steči stran, kar nas nesejo noge?

Koliko daleč je vsaka posamezna ženska pripravljena  iti, koliko je vsaka posamezna ženska pripravljena rezikirati sebe, svojega; koliko je pripravljena zapustiti, zamižati,  opustiti in skušati pozabiti na vse svoje, da si gradi lažno in varljivo utvaro ljubezni, pozornosti  in  zvestobe moškega. Tistega moškega, za katerega misli, da si ga je izbrala, tistega moškega za katerega bo pripravljena oditi na konec sveta, tistega moškega, za katerega bo pripravljena na vse, pa naj se zgodi karkoli, da dokaže svojo zvestobo.

Na kaj vas spominjajo tele besede?

Mene spominjajo  na pravljice. Ja, na tiste pravljice, ki so nam jih prebirali v otroštvu, ko je deklica spoznala moškega, se vanj zaljubila in je vse pustila za seboj in sta šla na konec sveta, ali sta šla proti mavrici in ah in oh.   Bila srečna do konca svojih dni.

Šment.

Zakaj le so nas ženske programirali za tista bitja, ki naj bi  v družini le sledila, nič razmišljala, nič odločala? In kako iti preko teh »programov«

No to je pa že druga zgodba.

Odličen dan želim vsem, tako moškim, kot ženskam in imejmo se radi; najprej vsak sebe, nato pa še drug drugega.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*