Ali je kdo poznal Draga iz Camina?

Romarji se na pot odpravijo na osnovi klica. Camino svoj klic opravi na zelo različne načine. Paul Coelho je klic prejel osebno, v srečanju z nepoznanim moškim. Najprej je v Dachau doživel vizijo nepoznanega moškega, ki ga je kasneje srečal v živo v Amsterdamu. Naj je bil resničen ali ne, prepričal ga je, da je prestopil v katoliško vero in da se je odpravil na Jakobovo pot. Shirley MacLaine, igralko in dobitnico oskarja, je moral Camino poklicati dvakrat, da se je odločila, da mu sledi. Obakrat je klic prejela v Braziliji. Obakrat z nepodpisanim pismom, ki je bil napisan z isto pisavo, s par letnim razmikom. In obakrat je pismo po čudežu zgrešilo koš in pristalo v njenih rokah, pred njenimi očmi. Moj soromar iz Nemčije, Hans po imenu, o Caminu ni nikoli slišal, ko se mu je neko noč sanjalo, da mora na Camino de Santiago. Naslednji dan je poguglal in šokiran spoznal, da Camino res obstaja.

camino pot

Poklicani, ne glede na to, v kakšni obliki smo klic prejeli, se počutimo na nek poseben način povezani. Povezuje nas to, da smo klic poslušali in naredili prvi korak. Vendar sam klic ne zadostuje, da te Camino tudi sprejme, lahko te izpljune že pred koncem ali te obdrži za vedno. Ob poti srečaš kar nekaj spominskih obeležij za romarje, ki so na Caminu umrli. Tudi mene je presenetilo še sveže obeležje posvečeno našemu sorojaku, Slovencu Dragu, ki ni nikoli končal poti, saj ga je Camino zadržal za vedno. Zagledala sem ga v nedeljo, 24. aprila 2016 na koncu vzpona pred vasico Lorca. Dogodek opisujem v knjigi Camino:

Pot se je začela dvigovati. Bila sem že naveličana hoje, saj sem od jutra prehodila že 34 kilometrov, sonce mi je pripekalo v hrbet, bila sem lačna in s težavo sem se prepričala, da sem vztrajno prestavljala noge eno pred drugo. Imeli smo rezervirano prenočišče v kraju Lorca, ki je bil na vrhu hriba, s katerim sem se spopadala. Da sem zaposlila misli, sem se spraševala, ali je ime kraja povezano s priimkom legendarnega španskega dramatika in poeta, Federica Garcie Lorce. Vedela sem, da je po njem Leonard Cohen, legendarni pevec, poimenoval svojo hčer Lorca. Na koncu vzpona pred vasico Lorca sem od daleč zagledala križ ob poti, ki je označeval, da je na tem mestu nekdo umrl. Prebrala sem napis in presenečena ugotovila, da je bilo umrlemu romarju ime Drago, da je bil iz Slovenije in da je umrl pred šestimi dnevi. Še več, na dan, ko sem stala na mestu njegove smrti, bi praznoval 60 let.

Počakala sem še Iztoka in Marjano, da smo skupaj počastili spomin na našega sonarodnjaka, ki ga je Camino obdržal za vedno. Na križ smo privezali slovensko zastavico, ki jo je imela Marjana na nahrbtniku in zamišljeni odšli naprej. V zavetišču smo oskrbnika povprašali o smrti slovenskega romarja. Najprej se je pokrižal, potem pa nam je povedal, da je v trenutku umrl, tako da mu romarji, ki so bili z in za njim, niso mogli več pomagati. Zaključil je z besedami:
 “Smrt je huda reč, ampak takšno lepo smrt, kot jo je imel vaš sonarodnjak, si želim tudi sam. Ta trenutek še hodiš in se pogovarjaš, naslednji trenutek pa te že ni več. Kaj bi si lahko želel več?”

V petek, 29. aprila 2016 smo v Albergue San Antonio Abad srečali Kanadčanko Peggy, ki je bila ob njem, ko je umrl. Na mobitelu nam je pokazala slike po končanem reševanju, ko so reševalci že pokrili truplo. Njeno izpoved sem zapisala v knjigi Camino:
 “Drago me je dohitel malo iz Obanosa in me ogovoril. Povedal mi je, da je iz Slovenije in začela sva se pogovarjati o vaši deželi. Kar lep kos poti sva prehodila v pogovoru. Ko sva prečkala most čez reko Salado, se je za trenutek in to res samo za trenutek, oprijel ograje mostu in se opravičil, da ga je obšla slabost. V tistem sta se nama pridružila še dva romarja z Nizozemske in skupaj smo se začeli vzpenjati v hrib proti Lorci. Nizozemca sta razlagala, kako naporen je bil zanju vzpon preko Pirenejev, ko se je Drago v trenutku zrušil in padel z obrazom naprej. Obrnili smo ga na hrbet, Nizozemca sta ga začela oživljati, jaz pa sem stekla v sosednjo hišo in jih prosila, naj pokličejo pomoč. Reševalci so prišli zelo hitro, ampak Dragu ni bilo več pomoči. Imela sem občutek, kot da je v sekundi umrl.
 Čeprav Draga nisem poznala, sem bila nekako pomirjena, ko sem izvedela, da je umrl v trenutku in da ob smrti ni bil sam.”

Drago je imel lepo smrt in to spoznanje bi bilo verjetno v uteho tudi njegovim najbližjim, zato prosim, če je kdorkoli, ki bere te vrstice poznal Draga, ali njegove svojce, da stopi z mano v kontakt. Vesela bi bila, če bi vedela, na kakšen način je on prejel klic Camina, njegovim svojcem pa bi želela podariti mojo knjigo Camino, da bodo lahko prebrali okoliščine njegove smrti.

Ali je kdo poznal Draga iz Camina? Ga je poznal kdo od vaših znancev? Poiščimo odgovor skupaj!

Knjigo lahko kupite tukaj: http://primus.si/camino

3 komentarji

  1. Gordana Šobar

    Veliko nas je poznalo Draga, najbolj pa njegova partnerka, gospa Milena Hvale.

  2. Hvala vsem za pomoč. Dragovi svojci so me že našli.

  3. Gordana Šobar

    Hvala tudi vam, da ste v knjigi opisali Dragovo pot in počastili njegov spomin.
    Gospod Drago je bil dobrosrčen, iskren, pošten, bister mož, z velikim smislom za humor, s katerim je znal navdušiti vse ljudi okrog sebe. Vedno je znal reči prave besede ob pravem času. V trenutku je znal človeka potolažiti. Bil je spoštljiv, prijazen, in vedno pripravljen pomagati ljudem. Rad je imel ljudi. Ljubil je naravo, zlasti gore in morje, družino, ponosen je bil na sina, čeprav se ni nikoli hvalil. Bil je dober sin, oče, brat, prijatelj. Rad je imel svoje domače: mamo, sina, brate, sestro in ljubil je Mileno. Po pokojni ženi je namreč čez leta znova našel srečo s sorodno dušo Mileno. Bila sta srečna skupaj in osrečevala sta tudi vse okrog sebe. Z njegovim odhodom je ostala praznina in lepi spomini na človeka, ki je bil tako poln življenja in energije, ki je naredil ogromno dobrega v življenju, a ostal skromen.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*