Anksioznost je STRAH, STRAH in zopet STRAH. Vsak četrti zemljan trpi za posledicami anksioznosti oziroma se je vsaj enkrat v življenju že srečal s to motnjo.
Anksioznost ali tesnoba je obsesivno-kompulzivna motnja. Izvira iz latinske besede angere, kar pomeni daviti ali dušiti se. Anksioznost je različnih oblik: generalizirana anksiozna motnja, socialna fobija, panična motnja, agorafobija, post-travmatska motnja. Sama opisujem panično motnjo, katera se večkrat prepleta z ostalimi oblikami.
Zakaj do tega pride? Zaradi neravnovesja hormonov v možganih, travme (izguba ljubljene osebe, zloraba, izguba službe), stresa, neuspeha, perfekcionizma ipd. Vsak človek se ob določenih pomembnejših življenjskih dogodkih počuti utesnjenega, problem pa nastane ko se to ponavlja večkrat oz. se ne moremo več soočiti z vsakodnevnimi problemi in se »nevarnim« situacijam začnemo izogibati. Nevarnost za anksiozneža predstavlja že sam vstop v trgovino, vožnja z avtomobilom, tuširanje, kuhanje kave… Med naštetimi opravili anksioznež doživi panični napad, kateri traja nekaj minut (povprečno 10 min). Znaki le-tega so: povečan srčni utrip, tresavica, omotica, potenje, slabost, utrujenost. Poznam veliko ljudi, kateri so sredi noči odhiteli na urgenco, ker so mislili da imajo srčni napad. Ni šlo pa za srčnega, ampak paničnega. Ne mislite, da je to enostavnejše, saj so simptomi zelo podobni dejanskemu srčnemu napadu.
Bolezen (to anksioznost dejansko je!) vpliva tudi na partnerja, otroke, prijatelje, službo, šolo, saj se ljudje s temi motnjami začnejo zapirati vase in v prostore ter tako tonejo globlje in globlje. Sčasoma psihična motnja vpliva tudi na fizično zdravje. Nespečnost, nizka spolna sla, čiri, povečan sladkor, pritisk…
Če se tudi sami spopadate s to motnjo o tem spregovorite in se ozrite naokrog. Vsak četrti na avtobusu, v trgovini, v šoli, za pisalno mizo, na nogometni tekmi ipd. doživlja enako oziroma ima enake težave kot vi. Ko sem sama ugotovila, da nimam nikakršne neozdravljive bolezni in da je moja katastrofa povezana z anksioznostjo, sem se po nasvet odpravila k psihiatru. Zavlačevala sem dve leti in trpela zaprta doma. Strah me je bilo iti pod tuš, da ne bom padla v nezavest, strah stat za štedilnikom, da ne padem in se kaj ne zakuri… Bilo me je sram, strah da me kdo vidi ipd. Ko sem prestopila prag čakalnice in se ozrla naokrog, pa sem prepoznala sosedo, bivšo sošolko, sodelavko iz sosednje pisarne. Zavedala sem se, da nisem sama. In to mi je zelo pomagalo. Mnogi me sprašujejo ali je »pametno« obiskati terapevta. Moj odgovor je da. Terapevt ti ne nujno takoj predpiše zdravil, lahko hodimo le na posvete, sprostitvene vaje ipd. Tudi zdravila so mi pomagala priti iz bede. Vendar mi ena tableta na dan ni spremenila življenja. Še vedno se tresem v trgovini, za volanom ipd., vendar tja vsaj grem. Ostalo sem pa morala razčistiti pri sebi. Začela sem se ukvarjati s športom. Ne nisem nek aktiven tip, pod šport štejem sprehod s prijateljico (nič ne stane), kupila sem si psa, kateri mi tudi ob najbolj sivih dneh spravi iz postelje, novo službo, odslovila vse »kvazi« prijatelje ipd. Ko grem v trgovino, se moram zamotiti, zato uporabljam posamezne trike. Po navadi ne grem sama, če pa že in čutim nemir, takoj pokličem po telefonu prijateljico, da poklepetava in premagam zle misli, vzamem s sabo plastenko vode ipd. Najprej pa zavijem v najljubšo trgovino in si kupim kakšno majhno stvarco za dušo. Nekateri se sproščajo z avtogenim treningom, jogo, gong terapijo, tapkanjem, dihalnimi vajami ipd. Učinkovitejši spopad s to motnjo povečuje tudi nekatera prehrana.
Anksioznost se da premagati oziroma vsaj omejiti. To lahko trdim iz lastne izkušnje. Zavedati se morate, da nas je med nami veliko in da moramo za svoje zdravje poskrbeti sami. Najtežji je prvi korak, in sicer da o svojih težavah spregovorimo. Ugotovili boste, da se nimate česa sramovati, nasprotno, da veliko ljudi te probleme razume. In tako boste pridobili še kakšnega dobrega prijatelja. Če ste pa mož, otrok, mati ipd. človeka s to motnjo, je najpomembnejše da mu/ji stojite ob strani.
