Anoreksija

Ko telo reče »jej«!, razum pa »stradaj, debeluh!«

»Kako ne moreš jesti?«, je eno izmed pogostejših vprašanj vseh, ki niso izkusili grenkobe anoreksije. Ne razumejo, kako lahko nekaj tako okusnega kot je hrana, postane največji sovražnik. Do osebe z anoreksijo postanejo celo nestrpni, češ da želi le pozornost. Vendar to je razumljivo. Kako pa bi lahko zares občutili to, kar čuti oseba z anoreksijo? In v tem prispevku vam želim pobliže pojasniti kaj je anoreksija in kako izgleda, če za anoreksijo zboliš.

Misliš, da si pristal v peklu. Nenapovedano in brez opozorila pride dan, ko se zaveš, da se vrtiš v krogu bede, iz katerega ne vidiš izhoda.

Pa začnimo na začetku. Vsi moramo vedeti, da za anoreksijo ne zbolimo zaradi želje po suhem telesu. Vzrok za njo se skriva globje in sega daleč nazaj v našo preteklost. V našem življenju nam gre očitno nekaj narobe. Lahko je povezano s tem, da nas sovrstniki ne sprejmejo medse, lahko smo sami preveč nesamozavestni in boječi. Na nas lahko vpliva tudi oseba, ki ima v našem življenju velik pomen, s tem, da nas pretirano omejuje, kritizira, se odloča namesto nas, nas fizično ali psihično zlorablja, preveč zahteva od nas in nas ponižuje. Lahko smo tudi sami do sebe prestrogi in si postavljamo nedosegljive cilje.

Ne glede na to, kakšna je naša težava, pa je dejstvo, da je ne znamo rešiti. Ker je ne rešimo, se neprestano veča in začne nas omejevati. Ovira nas pri vsakdanjem življenju in kmalu pristanemo na točki, ko sploh več ne »živimo«. Težave ne znamo rešiti, tako pa tudi ne moremo več živeti, zato jo nevedoč pretvorimo v anoreksijo. To pa zato, ker sami sebe naivno prepričamo, da nam bo suho telo prineslo izboljšanje. Sami našo težavo pretvorimo v še hujšo težavo kot smo jo imeli prej.

Namesto, da bi se ukvarjali z reševanjem dejanske težave, začnemo reševati našo namišljeno težavo s težo. V glavo se nam zasidra misel, da smo debeli in moramo shujšati. Ves svoj čas posvetimo samo še temu. Začnemo si omejevati obroke, preštevamo kalorije in iz jedilnika odstranimo vso nezdravo hrano. Poleg tega pa še pretirano telovadimo ali pa izbruhamo še tisto malo hrane, ki smo jo pojedli. Zaradi vsega tega res shujšamo, vendar s svojo postavo še vedno nismo zadovoljni. Hočemo še. Postati moramo še bolj suhi. In hujšamo dalje. Jemo še manj, telovadimo še več. Kmalu nam postanejo prevelika že vsa oblačila, zmanjka nam energije za karkoli in neprestano se nam megli pred očmi. Pa tudi že vsi nam govorijo, da smo presuhi. Vendar mi se še vedno vidimo debeli. Še celo bolj debeli kot smo bili pred začetkom hujšanja. Vsak komentar, da smo presuhi, pa dojemamo kot kompliment in potrditev našega truda.

Čez čas pa nas začnejo nervirati tudi komentarji. Prepričani smo, da so drugi ljubosumni na nas in nam priželijo, da bi bili debeli in grdi. Začnemo se odmikati od vseh, saj je vsak trenutek, preživet v družbi z drugimi, za nas izgubljena priložnost, ko bi lahko še dodatno shujšali. Nekaj časa tako vsak dan živimo samo z enim ciljem. Ciljem, da bomo najlepši, najbolj suhi, najbolj uspešni in vsi bodo ponosni na nas.

Vendar slej kot prej ne bomo zmogli več. Naše telo bomo že tako izčrpali, da ne bo sposobno več in nas bo izdalo. Takrat se bomo ozrli na naše življenje in dojeli, da smo že daleč nazaj pristali na dnu. A takrat bo prepozno. Takrat bomo že v krogu bede, iz katerega ne bomo znali ven, četudi bi si želeli.

Zato, kako izgleda, ko se oseba z anoreksijo odloči, da bo pojedla normalen obrok hrane, po kateremu hrepeni? Sedi za mizo, vilico drži v roki, in nevidna sila ji prepričuje, da bi s to vilico segla po hrani in jo ponesla v svoja usta. V njej se ves ta čas kopiči panika. Nek glasek ji govori, da bo postala debela. Temu glasu pa se boji upreti, ker mu verjame. Verjame mu, da jo bo ta hrana zredila. Zato hrane ne poje, pač pa jo nekaj v njej začne dušiti zaradi vse te panike pred debelostjo in namesto, da bi nekaj »spravila vase«, le iz sebe »vrže« potok solz, ker na drugačen način ne zna pokazati svojih občutij.

Takrat imamo anoreksijo. Eno izmed motenj hranjenja, za katero je značilna prenizka telesna masa za vsaj 15% od normalne, do katere pridemo s stradanjem in telovadbo ali bruhanjem.

Bolezen bodo najprej opazili drugi, saj bomo kazali očitne znake, tako fizično kot tudi z našim obnašanjem. Vsak, ki nas bo pogledal, bo opazil:

• pretirano shujšanost,
  

• bledo kožo,

• lomljive nohte in suhe lase,

• simptome dehidracije,

• povečano poraščenost,

• utrujenost in

• pomanjkanje energije.

Vsak, ki pa bo z nami imel osebni stik, pa bo lahko opazil tudi, da smo brezvoljni, nezainteresirani in razdražljivi ob komentiranju našega telesa ali naše diete.

Seveda bo bolezen prizadela tudi naše telo. Lahko pride do:

• slabšega delovanja notranjih organov,

• motenj v delovanju srca,

• amenoreje (izgube menstruacije),

• zaprtja,

• nenehnega občutka mraza,

• zmanjšanega libida,

• dehidracije,

• motenj spanja,

• in v najslabšem primeru do smrti.

Kljub vsemu pa bomo mi še vedno prepričani, da smo debeli in bomo še bolj debeli, če bomo jedli. Ne more se nam dopovedati, da v resnici to ni res in da sami sebi škodujemo. Nihče nas ne bo prepričal, da se bomo počutili bolje, če bomo jedli. Vsakega, ki se nam bo na tak način skušal približati, bomo odrinili stran od sebe. Ker mi si ne bomo želeli zdravljenja. Zelo, zelo dolgo časa si sami ne bomo želeli zdravljenja. Zgoditi se bo moralo nekaj zares šokantnega, da bomo končno pripravljeni poslušati, kaj nam govorijo drugi.

Prav zaradi tega gre za zelo resno bolezen, ki je ena izmed najtežje zdravljivih duševnih bolezni. Nujno je, da poiščemo zdravniško pomoč. Obravnavani moramo biti s strani zdravnika, ki bo skrbel za naše fizično zdravje in s strani psihiatra, ki se nam bo pomagal soočiti z našimi težavami in jih rešiti. Zdravljenje tudi traja dlje časa, v najboljših primerih nekaj mesecev, lahko pa traja leta. Za učinkovito zdravljenje, pa je pomembno, da se sami odločimo pozdraviti in smo za to pripravljeni tudi vložiti ogromno volje in truda. Ne bomo smeli obupati, ko bo najtežje. Morali se bomo boriti.

Boriti za zmago, ki bo sladka bolj kot najslajši sladoled! Za zmago, ki se definitivno izplača. Spet bomo zaživeli svoje srečno življenje. To vem, ker sem se sama dolga leta soočala z anoreksijo in o tem tudi napisala knjigo z naslovom Pojedla sem anoreksijo, ki jo najdete na tej povezavi www.spelakranjec.com.