Vsi vemo, kaj je komunikacija. To pomeni, da se z nekom pogovarjamo. Vendar je veliko več kot le to. Je tudi način hoje, način govorjenja, višina glasu, oseben zgled in še veliko več.
Komunikacija kot sama beseda izhaja iz latinščine (communicare) in pomeni razpravljati, vprašati za nasvet. Danes pod tem pojmom bolje poznamo kot sporazumevati se, izmenjati misli, informacije.
Kadar nekomu posredujemo neko informacijo, pričakujemo povratno informacijo. Če je komunikacija dvosmerna, je lahko uspešna. V nasprotnem primeru je enosmerna komunikacija neuspešna. Uspešna komunikacija nam tudi daje občutek pripadnosti in pomembnosti. V kolikor name neuspešna komunikacija vzbuja občutke agresivnosti, ranjenosti in prizadetosti.
Asertivna komunikacija je vrsta komunikacije in pri tem se gre za odločnost, samozavest, poštenost in spoštljivost hkrati. Pri taki vrsti komunikacije se postavimo zase, ne da bi pri tem prizadeli ali ogrozili sogovornika. Asertivno komuniciranje je izraz, s katerim poimenujemo zaupanje v svoje sposobnosti in se zavzemamo za svoje pravice ter spoštujemo samega sebe kot tudi sogovornika.
Pri asertivni komunikaciji zavzemamo svoja stališča, odločno zagovarjamo svoje pravice, izražamo svoje občutke, kadar se s čim ne strinjamo, s spoštovanje to izrazimo, delujemo z jasnim namenom in smo del rešitve.
Filozofija, ki stoji za asertivno komunikacijo, temelji na odgovornosti in spoštovanju samega sebe in pravic drugih. Pri asertivnosti se zavedamo, da imamo potrebe, da imamo pravice in da lahko nekaj prispevamo.
Veliko ljudi sploh še ni slišalo za asertivno komunikacijo. To je povsem razumno. Učimo se je šele v šoli in še to ne na vsaki šoli. Pa tudi doma se tega predvidoma ne uporablja. Četudi je teoretičen del asertivne komunikacije čisto preprost in vsak kima z glavo »ja, razumem«, je realnost popolnoma drugačna. Asertivno vedenje nam ni ravno položeno v zibelko, tudi v času odraščanja se ne srečamo velikokrat s tem. Tudi na splošno veljamo za bolj introvertiran narod (vase zaprti). Tako imamo na začetku lahko težave z uporabo asertivne komunikacije.
Vendar se je da naučiti. Tako kot se lahko naučimo voziti avto in hoditi, tako se lahko naučimo asertivne komunikacije. Obiščemo delavnico, gremo na tečaj, beremo knjige, vadimo. Na splošno postanemo bolj prijazni, ko ugotovimo, da ne potrebujemo več agresivnega vedenja, da bi uveljavili svoje oziroma samo izrazili svojo svobodno voljo.
V resnici smo ljudje naučeni, da se po eni strani vsakemu podredimo, ker s tem pokažemo svoje spoštovanje do sogovorca. Ne izrazimo svojega mnenja in le pridno kimamo. Po drugi strani ne dovolimo, da bi sogovornik sploh prišel do besede, govorimo glasno, naše je edino pravilno. Vendar to ni način. Bolj všeč mi je način, da odločno in z mirnim glasom povemo, kar želimo in na sogovornikova vprašanja odgovarjamo iskreno in odločno.
Asertivna komunikacija nam pride prav vedno in povsod, pri pogovoru z domačimi, z nadrejenim, s tujci, sami s seboj. Vedno tehniko asertivnega vedenja uporabljamo, če menimo, da so kršene naše pravice ali pravice naših bližnjih. V vsaki situaciji se postavimo za tisto, kar menimo, da je prav, drugače delamo krivico sebi in drugim. Če drugim dopuščamo in omogočamo, da so krivični, jim škodujemo in jim odtegujemo pravico do naše pomoči ter osebne rasti.
Ko delujemo asertivno in uporabljamo asertivno komunikacijo, osebno napredujemo. Od tega imamo tudi ogromno koristi, saj postanemo bolj umirjeni, sproščeni in vztrajni. Zagovarjamo svoje pravice, kadar je to prav in pošteno. Začnemo izražati svoje občutke in delovati z jasnim ciljem. Postanemo del rešitve in ne problema.
Prvi korak do asertivne komunikacije je, da poslušamo sogovornika. Poskušamo se vživeti v njegovo pripovedovanje, poskušamo ga razumeti. Popolnoma se usmerimo na sogovornika, ga poslušamo, razumemo.
Drugi korak je, da izrazimo lastno mnenje. Pojasnimo naše stališče. Uporabljamo stavke z besedno zvezo »vendar jaz mislim…«.
Tretji korak pa je, da skupaj poiščemo rešitev. Brez odvečnega in glasnega govorjenja. Upoštevamo mnenje sogovornika in lastno mnenje. Povemo, kaj želimo, da se zgodi »zato predlagam«.
Še nekaj vrst tehnik, ki se jih 
lahko naučimo in uporabljamo prav vsak dan. Tehnika pokvarjene plošče se sliši smešno, vendar je učinkovito. Če naš sogovornik trmasto vztraja, da nekaj storimo namesto njega, mi vztrajamo, da tega ne bomo naredili (žal mi je, vendar tega ne bom storil – ponavljamo, dokler se sogovornik ne naveliča oziroma uvidi, da tega res ne bomo storili). Tehnika zameglitve pomeni, da pomirimo agresijo. Ne gre se za prikrivanje, ampak samo da malo olajšamo situacijo, ki zgleda res črna, da nato zgleda le še siva. Naučimo se reči ne. Veliko ljudi tega še danes ne zna pa vendar bi marsikomu koristilo, da si kdaj dovoli reči ne in se s tem ne obremenjuje potem več.
Sliši se preprosto in tudi je, ko se tehnike navadimo in z njo delujemo vsak dan.
S tehniko asertivne komunikacije lahko začnemo vsak dan ali pri vsaki starosti. Tukaj ni omejitve. Omejitev si lahko postavite le sami, če iščete izgovore. Zato veselo na delo. Vedno je zabavno se naučiti nekaj novega in koristnega.
