Bližina koncentracijskega taborišča, spreleti me srh, ko pomislim na nešteto ljudi, ki so v upanju na boljše življenje in ker jim je tako bilo rečeno, z nekaj najosnovnejšimi stvarmi in hkrati najdragocenejšimi, prišli sem na to zemljo, na to dvorišče. Kaj kmalu jim je postalo jasno, da to ni boljši jutri, ter da ta kraj pomeni garanje in smrt.
Vodič, ki nas sprejme, je možakar srednjih let, Poljak. V istem trenutku, ko nas pozdravi nam da takoj vedeti, da to ni muzej, ampak grobovje na tisoče ljudi. Tudi mnogo Slovencev je svoje življenje končalo v tem nacističnem koncentracijskem taborišču, ki se nahaja v neposredni bližini poljskega mesta Oświęcim.
Taborišče je bilo razdeljeno na tri dele:
- Auschwitz I
- Auschwitz II
- Auschwitz III
Ustanovljeno je bilo maja 1940. Na Hitlerjevem seznamu iztrebljanja so na prvem mestu bili Židje, kasneje Romi, pa tudi slovanski narodi. Ker je bilo na Poljskem veliko Židov so tam tudi gradili koncentracijska taborišča.
Ljudje so pripotovali z vlaki v Auschwitz, ponavadi celotne družine, otroci, starši, stari starši. Vagoni so bili leseni, mrzli, neudobni, ne predstavljamo si, kaj vse so doživeli še preden so prišli v pravi pekel koncentracijskega taborišča. Iztrebljati so jih začeli kar takoj, ločili so otroke od mater. Bolne in starejše so takoj pobili. Ostali, ki pa so bili za delo sposobni, so ostali nekaj časa pri življenju – večinoma od 1 meseca do 4 mesecev, preden so tudi njih pobili.
Vhod v taborišče je bil opremljen s posmehljivim napisom »Arbeit macht frei«.
Kmalu so poskusili ubijanje s plinom ciklon B, v plinske celice so zvabili ljudi pod pretvezo, da se gredo tuširat, v celice so jim celo namestili tuše, ki pa niso bili povezani z vodovodom. Ljudje so se pred »tuširanjem« slekli. Ko so bili v celicah, so jim skozi luknje spuščali plin, da so se zadušili. Kasneje so trupla izvlekli iz celih in jih zažgali v bližnjem krematoriju.
Sprehod po teh stavbah je zares grozljiv. Kako ima lahko en sam človek v sebi toliko sovražnosti do sočloveka, da si umisli take grozne stvari in da zaradi njega umre tisoče nedolžnih ljudi? Tega ne morem razumeti, nikakor ne. V teh blokih, kot so jih imenovali, je sedaj muzejska zbirka. Vidimo slike taboriščnikov kako so delali, slike ljudi, kako so jih vkrcavali v vagone in potem iz njih. Preden so ljudje bili ubiti, so jih pobrali vse, od dragocenih stvari, do oblačil, obutve, itd. Najsrhljivejši prizor, ki pa ga lahko tukaj vidiš, so človeški lasje, namreč ljudi so obrili in del teh las, je danes razstavljenih v enem izmed blokov. Poleg tega vidimo čevlje, od malih do velikih številk, oblačila, grozljivo je gledati male številke obutve in oblačil in pomisliti na majhne nedolžne otroke, ki niso vedeli kaj jih čaka, niso vedeli zakaj?
Razžalosti pa človeka misel, da sploh nihče ni prav odgovarjal za ta zločin. Ob besedah in govorjenju našega vodiča, si v vsakem trenutku imel občutek, kako Poljaki, ki živijo neposredno tam, zelo sovražijo krivce za vse to. To je bil množičen pokol, katerega samo upamo lahko, da se ne bo zgodil še kje, kdaj…
