Tema o brezposelnosti je zelo aktualna. Vprašanje je kolikšen je pravzaprav sploh interes brezposelnih za zaposlitev. Vsi smo najbrž že slišali fraze kot so: “Ne išči zaposlitev, išči delo.” in podobno. Učimo se metod samoprodaje. Slišimo zgodbe o plačilni nedisciplini ipd.
Pri vsem tem pa me je pretresla zgodba bližnje znanke.
Bila je mesec pred porodom, ko je zaključila z izpiti iz študija elektrotehnike. V roku enega leta po rojstvu njenega prvega otroka je s trdim delom in vztrajnostjo zaključila še diplomsko nalogo in si pridobila lep naziv. Univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike. Zveni lepo. A to še ni vse.
Ker je ambiciozna si je že tekom študija pridobila dragocene delovne izkušnje iz svoje stroke. Obetala se ji je dobra služba in uspešna kariera. Z vsemi temi izkušnjami je verjela, da ji je služba praktično zagotovljena. Kaj več pa bi lahko še storila? Začela je pošiljati prijave za zaposlitev in odziv je bil dober. Vse dokler ni prišel čas za razgovor tam pa… šok. Proti koncu razgovora je prišlo na plan tudi vprašanje o družini. Res je, da je delodajalec ne bi smel spraševati o osebnem življenju. Pa vendarle se je to zgodilo. Odgovor, da se jih to ne tiče, ni nič boljši kot pa sama resnica. Bi zanikale, da imate otroka? Ona ni. Izkazalo se je, da ko je omenila, da ima majhnega otroka, se je vse končalo. “Bravo. Kot da nisem več dobra za nič drugega kot za mamico in gospodinjo” mi je pripovedovala.
Vedno sem verjela, da trdo delo prinaša uspeh. Ta zgodba pa je name naredila močan vtis. Kako? Zakaj je temu tako? Hkrati pa mi je bilo žal za nezavidljivo situacijo moje znanke. Kako taka izkušnja vpliva na dostojanstvo mlade mamice in navsezadnje na dostojanstvo vseh žensk. Ali smo res tako breme delodajalcem, če doma vzgajamo nove davkoplačevalce. Hej, pa kdo nas bo preživljal, ko se bomo postarali? Otroci so nujni za zagotovitev naše prihodnosti, za naš blagor.
Razumem tudi delodajalce, ki so odvisni od svojih zaposlenih. Razumem stisko in problem, ki se pojavi za delodajalca v kolikor zaposleni za dalj časa odide na porodniško/bolniško. Zavedam se, da se v času daljše odsotnosti lahko mnogo stvari v podjetju spremeni in delodajalec mora zagotoviti, da bo delo potekalo nemoteno. Tudi v takih primerih.
Kljub temu se ne morem otresti občutka, da se žensko, kot intelektualno bitje, ki je sposobno donositi in roditi otroka premalo ceni. Pa ne gre samo za odgovornost delodajalcev. Gre za odgovornost vseh nas kot celotne družbe. Vse se v glavnem ceni skozi trenutno ugodje in denar… Iskanje nadomeščanja za manjkajočega zaposlenega pa žal pogostokrat pomeni delo in neugodje. Za mlado žensko pa se smatra, da bo prej ko slej postala noseča in s tem “problem” delodajalca.
Zato smo predstavnice nežnejšega spola namesto hvaležnosti, ker se darujemo (ne samo psihično tudi fizično, saj nosečnost, porod in dojenje zahteva tudi telesni davek) pogosto deležne nerazumevanja. Po tem ko postanemo mamice smo tako imenovani “problem”. Namesto podpore smo deležne ponižanja, kot v zgoraj napisanem primeru, češ zdaj pa ko imaš otroka nisi več dobra za nič drugega. Javi se, ko bodo otroci starejši. Kdaj? Takrat se bo delo na trgu že tako spremenilo, da bodo moje izkušnje zastarele. Novih pa si ne bom mogla pridobiti. To pa seveda nikogar ne zanima.
Mislim, drage moje, da nas čaka še veliko boja in dokazovanja preden bomo zares spoštovane, cenjene in enakopravne.
Kaj pa ve?
Koliko vas ima izkušnjo, da ste se počutile tako, ko ste postale mamice?
Vas je delodajalec vprašal o vaših načrtih za družino?
Še bolj pa bom vesela dobrih izkušenj z delodajalci, ki dokazujejo ravno nasprotno prakso.
