Ste že kdaj pomislili, da je tudi Bizeljsko ogleda vreden kraj in primerna točka za pohod? To smo se prepričali tudi selniški taborniki, ki smo se pred tremi leti odpravili na tradicionalni pohod v to prelepo slovensko pokrajino, ki je nadvse čudovita zlasti v pomladnem času.
»Našo četico« (štela je 27 tabornikov) je potepinska radovednost ponesla na Bizeljsko, kjer smo v treh dneh spoznavali prelepo slovensko pokrajino; in še več – tudi čez mejo smo malo pokukali.
Bizeljsko je največja krajevna skupnost v občini Brežice, obsega 31 km2 in šteje 1836 prebivalcev (nekoč okoli 3800), ki so naseljeni v 12 vaseh. Zaradi izjemno ugodnega podnebja velja za izrazito vinorodno področje, kjer pridelujejo zelo kvalitetna vina. Kaj hitro smo se prepričali, da je Bizeljsko ne le samo zelo zanimiva pokrajina in dobro poznana po okusnem vinu, temveč tudi po prijaznih in gostoljubnih ljudeh, ki jih tam ne manjka.
Poleg vseh naključnih ljudi, ki smo jih spotoma srečali in so nam radi svetovali, smo bili še posebej hvaležni lastniku kmetije Jožetu, kjer je bil naš tri- dnevni začasni dom; tam pa sta se po svojih močeh trudila Darko in Srečko, ki sta nam precej povedala o kraju, nam svetovala in pomagala organizirati oglede tamkajšnjih zanimivosti, otroke pa še posebej razveselila, ko sta jim omogočila urico jahanja konjev.
Prvi dan nas je pot ponesla na Svete Gore. Čeprav ne tako kot v starih časih, ko je bila navada, da so romarji hodili tja po kolenih, smo vsi uspešno »priromali« na hrib.
Svete gore so zaradi svoje lege in bogate duhovne zgodovine častitljiv kraj. Sestavlja jih skupina petih cerkvenih stavb v pogorju Orlice, na vzhodnem robu slovenskega ozemlja.
So stara znamenita božja pot Slovencev in Hrvatov, romarska pot vodi tja že od leta 1265. S samega vrha je čudovit razgled po obsotelski pokrajini. Ob poti smo si lahko ogledovali lesene kipe križevega pota Staneta Jarma, ki so jih postavili leta 2002.
Naš naslednji ogled smo že vsi nestrpno pričakovali: da že končno vidimo repnico, o kateri je ves čas toliko govora. Seveda smo si jih tisti, ki jih še nismo videli, predstavljali pač vsak po svoje. Vsekakor pa smo bili prijetno presenečeni, ko smo naposled vstopili v Repnico Najger, v Brezovici.
Repe, za katero so nekoč v glavnem uporabljali repnice, v njej nismo videli, smo pa se prepričali, da imajo tod shranjena vina še posebno dober okus, pa naj gre za sivi pinnot, modro frankinjo ali rumeni muškat…
Repnice – v kremenčev pesek ( ki ga je na Bizeljsko naplavilo Panonsko morje) vdolbene kleti, so nekoč uporabljali za shrambo repe in drugih poljskih pridelkov, danes pa služijo predvsem hrambi žlahtne vinske kapljice in staranju odličnih vin. Stare so več kot dvesto let. Zaradi stalne vlage 95% in temperature okoli 9 stopinj so že od nekdaj odličen prostor za shranjevanje. Na Bizeljskem je trenutno za ogled odprtih šest repnic.
Naša pot nas je tudi nadalje vodila med vinogradi, do enkratnega predela vinsko turistične ceste, do Filove domačije, ki se nahaja v Pišečki cesti 35. S pomočjo prijazne skrbnice Marije Sušnik smo si ogledali predmete in orodja, s katerimi so naši predniki obdelovali polja in vinograde ter pridelovali vino in kruh…
V zbirki je okoli 2000 predmetov, ki so jih odstopili ali dali v shrambo krajani.
Po kar napornem in prijetnem dnevu, smo si privoščili pozno kosilo in z načrti za prihodnji dan legli k zasluženemu počitku.
Zanimiv in poln doživetij je bil tudi drugi dan našega pohoda po Bizeljskem. Če smo zjutraj mislili, da nam jo bo zagodlo vreme, se je kaj kmalu izkazalo, da nam je tudi ta dan naklonjen, le veter nas je pozdravil na vrhu: na skalnem griču nad Bizeljsko vasjo stoji znameniti Bizeljski grad, ki je v zasnovi srednjeveški, vendar kaže renesančne in baročne poteze. Kljub temu, da v gradu prebivajo in ga obnavljajo, je v dokaj slabem stanju in na ogled je le del gradu. V kapeli Sv. Hieronima iz leta 1623 je še vedno ohranjena stropna štukatura in lep baročni velik oltar.
Ohranjena pa je tudi vinska klet Klakočar – v kateri smo (kako bi sicer bilo na Bizeljskem drugače) zopet okušali domače rdeče in belo vino. Ker pa nas je čakala še dolga pot do naše sosede Hrvaške, smo se kaj kmalu podali na pot, saj nas je do mejnega prehoda ločilo še kar nekaj dobrih kilometrov. Pot med cvetočimi drevesi in ogledom bogastva rastlinja, predvsem pomladnih rož, ki jih je bilo povsod, je hitro minevala. Da pa si spotoma lahko naberemo tudi kaj koristnega, smo se prepričali kaj kmalu, ko so se pred nami razprle prave plantaže odličnega čemaža, naravnega česna, ki velja za čudežno zdravilo in so ga poznali že stari Rimljani. Raste od marca do junija in cvete v aprilu in maju v gosto poraslih preprogah. Seveda pa je treba biti previden, da ga ne zamenjamo za nevarno šmarnico, strupeno belo čmeriko ali jesenski podlesek, čeprav pa nobena od teh rastlin nima značilnega vonja po česnu. Tisti, ki ga še nismo poznali, smo zaupali starim nabiralcem te čudežne rastline in se prepričali, da je tudi čemaževa juha, ki so nam jo skuhali za večerjo, odlična jed.
S pomočjo prijaznih domačinom in tamkajšnje policije, ki je nekako samovoljno – prijateljsko bdela nad nami, nam je uspelo po najkrajši poti prispeti do mejnega prehoda Bistrica ob Sotli. Od tam pa v Kumrovec, rojstni kraj predsednika Jugoslavije, Josipa Broza Tita (1892 -1980). Glavna turistična zanimivost vasi je etnološki muzej Staro selo z restavriranimi vaškimi hišami. Osrednji del te vasi je rojstna hiša Josipa Broza Tita, ki je bila zgrajena leta 1860; od leta 1953 je Muzej maršala Tita. Pred njo stoji njegov bronasti kip.
Ogled je bil nadvse zanimiv. In ni čudno, da je tistim, ki so pozabili vzeti s seboj osebne dokumente in se niso mogli izogniti strogi carinski kontroli, bilo pošteno žal, ker so ostali na slovenski strani.
Nihče pa ni »kazensko« ostal zunaj, ko smo si zadnji dan našega pohoda ogledali osnovno šolo Bizeljsko, ki velja za eno izmed najmodernejših v Sloveniji. Da je temu tako, so bili mnenja tudi naši mladi taborniki, ko smo si imeli možnost ogledati notranjost šole in so nam gostitelji med ogledom povedali marsikaj zanimivega o kraju in šolstvu na Bizeljskem.
Da je prav na Bizeljskem v času od 1825 – 1827 bila prva službena postojanka A. Martina Slomška, pa nam je pripovedoval župnik Vlado ob ogledu cerkve Sv. Lovrenca. V tistih časih, ko je Slomšek prišel tod za kaplana, bizeljska župnija ni bila na najboljšem glasu in noben mlad duhovnik si ni želel tja. Vendar pa je Slomšek kaj kmalu zaslovel po vsej dolini kot dober pridigar in si je tako uspel privabiti v cerkev mnogo ljudi. Tako je bilo slovo 29. aprila 1827, ko je zapuščal bizeljsko župnijo, nadvse melanholično.
Čeprav smo vsi nekam po tihem upali, da vidimo za Bizeljsko značilnega ptiča – čebelarja, nam to ni uspelo, saj smo bili še nekoliko prezgodnji. Ta ptica selivka prileti k nam iz Afrike (kjer prezimi) 10. maja, izkoplje 1 – 2 m dolge rove v pesek in v juniju izleže 4 – 7 jajc. Čebelar – ena najlepših obarvanih ptic se je naselil v peskokopu kremenčevega peska na Bizeljskem leta 1984. Velik je od 27 – 29 cm, ime pa je dobil po tem, da se hrani z divjimi čebelami in drugimi žuželkami, ki jih lovi v zraku.
Že res, da čebelarja nismo videli, smo pa zato videli in slišali mnogo drugih ptic in uživali v prelepi naravi. Svoj čar pokrajini Bizeljsko dajejo tudi številni hrami, med katerimi so danes nekateri že prave razvaline a še vedno priljubljena točka mnogih pohodnikov. Ena izmed takšnih stavb je prav gotovo Lusthaus, ki se ponaša s svojo specifično osmerokotno gradbeno strukturo, od koder se odpira čudovit pogled na vse strani.
Na lepi razgledni točki pa se nahaja tudi Lovski dom, kjer smo zaključili naš pohod.
Za konec smo si še za domov nabrali čemaž , to čudežno zdravilo narave.
Trije brezskrbni dnevi, brez TV, brez računalnika…. so vse prehitro minili. Začuda – »tehnologije« niso pogrešali niti naši mladi taborniki, ki so – kljub naporni hoji in ožuljenimi nogami – uživali v naravi in spoznavali njene lepote. Še posebej odprte oči za okolico sta imeli Nadja in Maja, ki sta v zvezek zapisali tudi to, česar morda nismo vsi opazili: posebne lesene hišice -žuželnjake, ki služijo kot dom mnogim žuželkam, dodobra sta preučili in si ogledali vsako žival na poti, pa najsi je to bil ptiček, polž ali martinček; občudovale in fotografirale prelepe raznobarvne gozdne cvetlice in niti »uhlek na strehah ni ušel njunim budnim očem…. da je zdravilen in da se mu reče netresk sta izvedeli, kakor tudi to, da ga imajo na strehah zato, da varuje hiše pred udarom strele…..
Skratka – pohod je bil nadvse prijeten in zanimiv in je vsem prehitro minil. Pomlad bo kaj kmalu tu in morda smo tudi vam s tem člankom dali idejo za pohod na Bizeljsko.
Naj vas spremlja misel T. Pavčka:
Človeka zavist razganja
od preprostega spoznanja: bizeljske trte, v nebesa zazrte in v svet naokoli
so enako lepe kot otroci v šoli!
In potem ti je húdo:
ne veš, kaj bi gledal,
v katero čudo.
Pa srečno pot!
