Ukrajina. V zadnjem času tolikokrat omenjena. Že pred uličnimi spopadi to ravno ni bila obljubljena dežela, sedaj pa še toliko bolj ni primeren obisk te države, ki se vztrajno trudi zaživeti v Evropi. Toda revščina, ki je tam zavladala po razpadu Sovjetske zveze, se poglablja in poglablja. Vsak po svoje se skuša reševati.
Ukrajinke. V Sloveniji kar poznane predstavnice nekdanje sovjetske države. Včasih jih srečamo v kakšnih nočnih klubih ko plešejo, pa tudi drugje seveda niso taka redkost. Po moji oceni, pa vsekakor nisem osamljen v tej, so po večine dokaj lepe. In res, ko se sprehajaš takole po Ukrajinskih ulicah večjih ali manjših mest, vidiš, da res izstopajo. V pozitivnem, lepšem smislu. Vsaka oseba, druga zgodba. A vseeno sem v teh letih uvidel nek skupni imenovalec, katerega seveda ne gre posploševati vse povprek, a vendarle je ta vzorec tako očiten, da sem sklenil o tem napisati tale članek. Hočem povedati, da ni vse tako kot se zdi na prvi pogled, da se za mnogimi prikupnimi obrazi skrivajo preračunljivi načrti, da se za mnogimi nasmehi skriva solza, da smo po večini moški prasci, da pa se včasih tudi prehitro in naivno ujamemo v mrežo lepote. Po drugi strani pa je tudi res to, da je fino nekje tam daleč, kako drugače je, kako brez pravil, in če znaš, tudi brez obveznosti.
Na začetku je bil Peter Skala in zgradil je cerkev, da bi ljudje lahko izkazovali svojo vero na za to določenem mestu…a bil je tudi Pierre, sicer 2010 let pozneje, a ta z bogoslužjem ni imel nobene zveze, nasprotno, greh je bil njegov vsakdan. Pa je bil res?
Pierre je moj prijatelj, ki se prelevil iz kolega na službenih poteh in stanuje nedaleč od Pariza. Dvakrat ločen, trije otroci, nekaj čez štirideset let. Francozi so znani kot šarmerji in kavalirji in pravzaprav je Pierre pravo poosebljenje te trditve. Z nasmehom je slekel in osrečil že marsikatero deklico tod in tam. Se pravi, da se kolonizacija v nekem smislu nadaljuje. Recimo v Ukrajini. Pa naj bo Pierre samo predstavnik tuje moške rase, ki po službeni dolžnosti potuje po svetu in se ustavlja po nekaj dni na različnih koncih, v različnih državah. Nomadsko življenje. Za nekatere težko, za druge nič posebnega.
New York, London, Pariz, Milano; prestolnice mode. Fashion se tam ustvarja, na modnih revijah se utira pot takim in drugačnim stilom, ki naj bi jih kasneje srečevali na ulicah sveta. Pa ne bi ravno rekel, da ga v kakšni večji meri tudi srečujemo. Povsod od omenjenih krajev sem že bil, pa veliko od najnovejše mode nisem zasledil. No, če kje, potem lahko rečem, da v večjih Ukrajinskih mestih, s Kijevom na čelu, moda utelesi svojo podobo. Na primer, ženski čevlji z zaobljeno konico; ko se je v Ukrajini to že pošteno nosilo, sem v Ljubljani komaj zasledil zametke le tega. Ne samo v službo, ne samo na nočno zabavo, povsod ženski spol kaže svojo moč. Make up, obleke, obutev, vse je popolno in tudi ne najboljša vsebina dobi nek privlačen videz. Pa samozavest, drža, tudi to je takoj opazno, vsaka ženska se zaveda svoje moči nad moškimi. Za nekoga,ki je tam prvič, verjetno veliko presenečenje, ki nedolgo zatem preide v »zloben« nasmešek v kotičku ustnic. Peklenšček se je pognal po žilah…Za ilustracijo; ukrajinski par gre po cesti. Moški se ozre za dolgimi nogami, njegova žena (ali partnerka) ga zelo osorno in preteče nahruli, da naj nikar ne gleda za drugimi, češ, kaj po ona, a da ona ni dovolj dobra. Od to morda tudi nasvet; take vrste turizem je najboljši za posameznike. Torej se tu vse začenja, pa po večini zaželeno, tudi konča. Tako je tudi Pierre to zgodbo, izmed mnogih, začel prav tu.
Sredi Ukrajine, v hotelu. Tam sva se dobila. Do tega srečanja sva skupaj ocenila že mnogo nočnih postaj zabave v vzhodnem svetu. V restavraciji sva jedla in modrovala. Oči pa so kljub navajenosti švigale, ko so »djevuške« vseh starosti prihajale in odhajale, v dvoje,v troje, včasih tudi z moškimi, morda z možmi. Kdo bi vedel, pa komu pravzaprav mar. Tu je itak vse pomešano. Vsaka dobra (res dobra) »riba« ima ali pa bi rada imela takega tipa, ki ima na bančnem računu ali pa kje drugje veliko denarja. Najbolj zaželeni so tisti s šestmestnimi številkami v evrih, če takih ni, se zadovoljijo tudi z nižjimi ciframi ali pa s tujimi poslovneži. Tujci so sploh, se mi zdi, na jedilniku priporočilo glavnega kuharja, kajti so drugačni od Ukrajincev. Z letala vidno. Premožen domačin bo rade volje dal prstan lepotički, mladi in izstopajoči, da se bo z njo lahko postavljal, toda kmalu se v mafijskih ali drugačnih poslih najdejo podobne lepotičke, ki so tudi zanimive in drugačne. Žena je preprosto za to da ima na vesti otroke, tega dejstva se večina od njih tudi zaveda. A bolje vrabec v roki, kot golob na strehi. Marsikatera od teh »prevaranih gospodinj« se sčasoma naveliča sedeti doma in vzgajati otroke. Ampak lagodnemu in preskrbljenemu življenju se pač ne odreče. Najde si svojo zabavo in avanture za eno noč ali nekaj dlje, kar je nekaj povsem običajnega. Brez vsakih obveznosti, nikomur ni do denarja v tem primeru. In Pierre je rekel;« midva sva tujca, prav slabo ne izgledava«. In nekoč je celo izjavil v njegovi paralizirani angleščini:« I have a perfect body«. Pa da jih ne kaže (let) toliko kot jih ima dejansko, skratka, o sebi nima ravno skromnega mnenja. Slovenci smo malo bolj zadržani (seveda je to pač odvisno od vsakega posameznika),ampak da bi ravno toliko časa z očmi streljal vse te mesene tarče, kot jih on; moraš biti pa že res kar malo posiljen. Ampak mu uspeva, če je ena od desetih, je to dober uspeh in zagotovilo za vsaj trikrat tedensko zabavo med rjuhami. In je poklanjal svoje nasmeške in mile poglede. Potem me prosil, ker on pač ne zna ruskega jezika, če grem lahko do določene mize z njim, da bom prevajal, če bo potrebno itd. Skratka, standardni postopek. Prisedla sva, punce so se muzale, Pierre je bil kavalirski in olikan in sploh, darilo z neba. Večer se je že prevesil v noč, nekako bi se moralo v posteljo – spat. In sva odšla spat. Pred tem si je Pierre v polomljeni angleščini z eno do dveh deklic izmenjal nekaj besed, ker je očitno tudi ona znala nekaj tujega jezika. Še nekaj je treba na tem mestu povedati. In sicer, da v tem članku ne pišem o deklicah za denar, ampak o svobodni volji in iskanju užitkov in koristi vsakega posameznika. Marsikomu sem že povedal za take in drugačne dogodivščine, pa je tudi marsikdo bil zelo začuden, češ, to so najbrž kurbe. Pa ni tako, preverjeno. Zgodba užitka s stimulativnim predznakom, bo svoj prostor še našla. Gre izključno za ona – on ali drugo kombinacijo v živo. Midva sva nato odšla. Nič se ni zgodilo, vsaj po mojem ne. Greva v hotel spat. Sobi imava eden poleg drugega. Ležim v postelji, zunaj na hodniku pa ženski in moški glas. Pierra in eno od dveh lepotic vidim skozi kukalo. Usta se mi raztegnejo v nasmeh, kakopak, nič novega.
Pri zajtrku se srečava. On z blaženim izrazom na obrazu. Sanjsko, kakšna baba. A veš da je med seksom vzdihovala o moj bog, o moj bog in jaz sem ji odvrnil da nisem bog ampak Pierre. Pa otroka ima, punčko staro šest let . Pa jutri bi se spet dobila. Oh ta Ukrajina, raj nebeški.
Zvečer večerja s strankami. Malo alkohola (beri vodke in piva) pa je vžigalna vrvica zopet prižgana. Nočni klub (beri diskoteka). Face control, nivo visok, vsak ne more vstopiti. No, ne zaman taka selekcija. Od 300 gostov nekje okoli polnoči je 250 oseb žlahtnejšega, lepšega spola. Ni za verjet, srce kar težko prenese toliko lepote. Kamorkoli pogledaš, ljubki obrazi, brezhiben make up, prsi, riti, noge, visoke pete. Opisati je težko, videti malo lažje. In kaj še? Spogledovanje vsepovprek, ogledovanje prav tako. Od glave do pete. Vsak, ki vstopi v tak klub ve po kaj je prišel. Polovica noro se zabavat, četrtina zadovoljiti spolni nagon in četrtina morda najti svojega bodočega ljubimca, moža…Tudi plesalke, ki so last tega kluba, motivirajo moške in ženske fantazije, saj plešejo zgoraj brez, pa še tako brezhibne so. Na plesiščih skoraj same one, po dve, po tri, kje so dedci? Ni jih, doma ali drugje z drugimi, pijani, revni. Kot mi je dajal moj kolega, domačin;« Ne vem, kje so, enostavno jih ni. »Pa to je pa ja dobro zate«, se mu odvrnil. Pa mi je povsem resno in zaskrbljeno odgovoril da to že, ampak nekaj ni v redu. Zato marsikatero dekle najde svoje uteho v drugem dekletu. Manjko moških pač primora tudi do tega, pa zato vseeno niso lezbijke. Preveč za take slike nevajene oči? Sprva morda, nato se človek navadi. Kot pravijo, se na boljše ni težko privaditi. Alkohol se prodaja, pravzaprav edino alkohol, pa cigareti, pa za vogali tudi kakšna droga. Pa vseeno to ni kakšna beznica, je kar spodobna diskoteka. Ampak uživati je treba znati. Pristop sproščen, no ja, ne ravno 100%, ampak uspeh kontakta je tukaj 90%. Plešeš če hočeš s celo gručo žensk, od 18 pa do 45 let. Pravi šov, to tukaj znajo, nihče se ničesar ne sramuje. Tujec je kralj, se še enkrat več potrdi. Francoz že pleše z blondinko, našel je očitno tako, ki zna še kakšne druge besede, razen ruskih, ker kot kaže komunicirata. Verjetno je angleščina, francoski jezik je verjetno v pripravljenosti za kasneje, da bo kot kača siknil in se prisesal. V kotu si sokove izmenjujeta dve mladenki, katerih stanje je kar okajeno. Skratka, atmosfera normalna, vse tako kot mora biti. Francoz uro pozneje z blondinko in njeno prijateljico v taksi in potem kam? Jaz bi denimo lahko odšel v after party bar, ki jih lahko najdemo kar nekaj v tem delu sveta. To pomeni, če v diskoteki nisi našel nič sebi primernega, oz. ti ni bilo všeč, lahko v tem baru nadaljuješ začeto misijo. Saj v ta bar pridejo izključno taki, ki imajo iste misli; domov (beri spat) ne grem sam!
Zjutraj oba skupaj na vlak, kar kmalu je bilo potrebno vstati. Pierre žari, obrit in s kolonjsko vodico polit. »Uf«, reče. Kasneje sicer ta uf dobi svojo razlago. Odšel je z dvema v svojo sobo v hotelu, kjer imel džakuzi. Ples, še malo pijače, računal je, da bi se končalo v troje v masažni kadi. A glej ga zlomka. Temnolaska bi, blondinka ne bi. Pa reče temnolaska, da sta to že počeli, pa zakaj ne bi spet. Diši na prepir. Temnolaska se pobere, ker jo kliče mož in jo bo spet nalomil, če ne pride domov do treh zjutraj. Ostane blondinka, baje Nastja, ki ima doma hčerko staro dve leti in na katero pazi mlajši brat. Za francoski ponos, Pierre pokaže svoje penetracijske sposobnosti. Blondinka odide, baje z nasmeškom in zadovoljena, tako kot že dolgo ne. Zjutraj mora vstati, ker hčerkico pelje na neko predstavo. Peš, avta nima.
Pa na vlaku tudi ni dolgočasno, v vagonu se najdejo med vsemi potniki, tudi simpatične potnice, ki se ob šestih zjutraj nasmihajo. Če pomežikneš, ti nekako vrnejo naklonjenost. Pa človek je že navajen. Koliko tega je še mogoče?
Zadnji večer preživiva skupaj v Kijevu, saj imava zjutraj lete vsak na svojo stran. Hotel v katerem sva je dolgočasen. Zato se usedeva v picerijo, čez cesto. Tam ni veliko ljudi. Ura je že pozna in midva za eno, tri dekleta za drugo mizo. Pierra vidim, kako narašča zadovoljstvo in ustnice bežijo v nasmeh. Končamo za isto mizo. Potem se začne; vse tri so ali so bile poročene, vse tri imajo otroke, vsem trem skoraj ni veliko do svojih možev, vse tri so kar lepo preskrbljene (vsaj po zgledu in po tistem kar so si privoščile sodeč). Dvema se mudi, odideta. Tudi jaz se kidam, Pierre so bo že znašel. In se je. Naslednji dan mi je poslal sms, da je bila to najbolj nora noč v njegovem življenju, ta izjava se mi je zdela nekam znana. Dodal je še, da tokratna lepotička ni znala nič razen ruščine. Pa da se mora skoraj vrniti, ker že pogreša Ukrajino, pa še dobro sestopil ni z letala. .
Pierre pri nedavnem skupnem potovanju ni bil tako živahen. Pravi, da si je našel resno življenjsko sopotnico v svojih krajih. Da je v redu in da mora končati s takimi in drugačnimi posteljnimi dogodivščinami. A iz oči so mu še švigale iskre in kdo ve, morda, že naslednjič, ko bo malo več časa, spet osvoji kakšno lovoriko.
Glede bede pa; vsakdo v življenju išče svojo pot. Vsaj tako je znano in zapisano v mnogih knjigah. In če lahko, zakaj ne bi izkoristili svojega daru in poleg zadovoljstva dobili še premoženje. Zato vsa ta dekleta, ki so v mladosti naivno končala ločena ali izkoriščana in z otroci, tudi iščejo neko novo pot v boljše življenje. A takole bom rekel; nekaj procentov tujcev ali normalnih domačinov je takih, ki se ujamejo ali pa zaljubijo, ostalo pa je samo užitek.
