Preberite.si

Zbudila sem se v mirno in deževno jutro. Obdajala me je tišina, katero sem užila še par minut, nato pa se hitro odplazila iz sobe in se uredila. Uredila za razgovor za delovno mesto socialne delavke.

Rahlo sem bila napeta, saj je bil to eden redkih odgovorov na številne poslane prošnje. Na podlagi preteklih izkušenj se mi ni niti sanjalo kaj pričakovati, vesela, da sem sploh prejela klic sem poljubila sinčka v slovo in se odpravila novi izkušnji na pot.

Med vožnjo pa sem razmišljala kako v resnici praksa nima veliko s teorijo in kako so stvari velikokrat napačno in zelo slabo urejene v naši državi. Razmišljala sem o odnosu socialnih delavcev na sploh (ki so roko na srce moji kolegi), o njihovem velikokrat poniževalnem odnosu, o nestrokovnosti, o posmehovanju strankam za njihovim hrbtom. Razmišljala sem o tem, kako so se do mene in drugih, zaposlenih ali uporabnikov, vedle vodje socialno varstvenih ustanov.

Včasih mi res marsikaj ni jasno, a prav gotovo med njih ne spada eno. Jaz bom drugačna. Jaz sem drugačna. Morda zato nimam službe?

Na dveh razgovorih sem dobila napotke, da ne smem biti preveč sočutna, da moram delati po navodilih in obrazcih. Kako lahko ljudi, različne osebnosti, različne izkušnje vržeš v isti koš in ga obravnavaš po obrazcu? Kako?

Dejali so mi, da ne smem preveč razmišljati, da je škoda časa za inovativnost, za nove ideje, za drugačen način dela, za boljši način dela. Ni časa, ni denarja, ni dobro. Ni dobro za koga točno?

Res je, teorija in praksa ne gresta z roko v roki. Pri nas ne.

Učijo te kako biti spoštljiv, prijazen, vljuden, profesionalen. A s trenutkom, ko podpišeš pogodbo vse to potone v pozabo. Službo dobijo po vezah, službo imajo zagotovljeno, plača bo vsak mesec ne glede na to kak nastop bodo imeli.

Plačo bodo imeli čeprav bodo vedno lačno punčko, ki jo je mama, ki ima težave z zasvojenostjo dodelili ravno njej. Ker je čudno, da ima pri nas skrbništvo oče. Ker je praksa, da otroka dobi mama.

Plačo bodo imeli, čeprav bo fant, katerega družina doma nima veliko, ostal brez štipendije. Ne bo je dobil, ker je strokovna delavka pozabila na njegovo vlogo in je zdaj prepozno za vse.

Plačo bodo imeli, čeprav do starejših ljudi v domu nimajo nobenega odnosa. Čeprav za njih nimajo časa, si ga ne vzamejo, na njih pozabijo, ko se ti borijo z ubijajočo dnevno rutino in plačujejo mastne denarje za muko trpne dneve prežete z dolgočasjem. Ko samo čakajo, da minejo…

Plačo bodo imeli, čeprav razpišejo mesto za pripravnika in se vse skupaj zavleče za eno leto. Pripravnik službe ne dobi, vmes pa mu pobegne še kup drugih služb kamor bi se lahko prijavil. V opravičilo mu ponudijo službo strežnika.

Plačo bodo imeli.

Po drugi strani smo na drugem bregu mi. Mi, ki nimamo službe. Mi, ki smo se veliko naučili, ki smo svoje znanje krepili tudi izven šolskih klopi. Mi, ki smo bili v stiku z različnimi ljudmi in od njih pobrali življenjske zgodbe. Mi, ki smo sočutni, ki se človeku posvetimo, ga poslušamo in mu s srcem na mestu poskušamo pomagati, da pride do rešitve.

Na drugem bregu tega socialnega prepada smo mi, ki na koncu kvazi uspešnega razgovora dobimo vprašanje in hkrati odgovor: »Super ste ampak imate majhnega otroka, kajne? (bila sem pogooglana) Takšno delo zato ne bi bilo ustrezno za vas, veste, zaradi delavnika.« Kljub debati in argumentom te njihove odločitve ni mogoče spremeniti.

Socialna država, ki to v resnici ni. Saj vedno dobijo tisti, ki imajo in je vedno vzeto tistim, ki nimajo. Socialna država brez občutka, brez kompromisov, brez priložnosti. To smo mi.

Članek za Preberite.si je napisala Katja, avtorica bloga http://malisladkosned.blogspot.si/