Franc Goltez skozi fotografije razgrinja fantastične plejade barv, ki se javljajo v podvodnem svetu. Njegova razstava podvodnih fotografij je plod štiridesetletnega dela, ob katerem se medsebojno oplajata tehnična in osebnostna izvežbanost. Razstavo si do 8. junija lahko ogledate v Muzeju občine Šenčur.
Je dolgoletni aktivni član Društva za podvodne dejavnosti Bled. Ogledovanje razstavljenih fotografij nas vodi skozi nekakšno zgodbo. Čisto na začetku si ogledamo pahljačo mikroorganizmov.
G. Goltez potrdi, da so fotografije iz kapljice vode Blejskega jezera. Pojasni nam, da tesno sodeluje z dipl. biologinjo mag. Remec Rekar Špelo, ki nam prijazno ponudi mnoge zanimive informacije.
Med vodnimi cvetlicami je najpogostejša vodni rmanec.
Pred leti je bilo ob obali ogromno trstičja, danes pa nanj spominjajo le še odmrla stebla, ki jih je moč videti pod gladino.
Tu in tam najdemo živo školjko, jezersko brezzobko, ki pušča v mehkem obrežnem sedimentu značilno sled.
Povsod, na kamnih, med peskom, na lesenih opornih stebrih, na steblih vodnih rastlin, pa se nabira prerast. Drobne alge in različne živali tvorijo pravi podvodni pragozd v malem. Življenjski prostor planktona je prosta voda. Enocelične lebdeče rastline – alge imenujemo fitoplankton, drobne živali pa zooplankton. Ob cvetenju se fitoplankton lahko tako razmnoži, da je v enem samem mililitru vode več kot milijon celic.
Presenečenje so potočni raki, ki se izogibajo kopalcem.
Najpogostejše ribe v Blejskem jezeru so Rdečeperke, a to niso avtohtone ribe. Naselili so jih ribiči. Moč je videti tudi Linj. Krap preživi tudi tam, kjer so koncentracije kisika nizke.
Največji prebivalec Blejskega jezera pa je som. Med obdobjem parjenja somi celo priplavajo na površino. Njegovo valjasto telo ni pokrito z luskami, ima široko glavo z majhnimi očmi in velikimi usti okoli katerih ima tri pare brkov. Prehranjuje se s črvi, polži, raki in žuželkami, ki živijo v vodi. Večji somi plenijo tudi dvoživke, lahko pa tudi manjše vodne ptice ter manjše sesalce, ki se slučajno znajdejo v vodi.
In odličen prikaz fotosinteze.
V plasteh vode tik nad sedimentom živijo ličinke komarja Chaoborus sp., ki junija in julija masovno izleta. Na vodni gladini se levi, zato je gladina jezera ob tem času čez in čez prekrita z levi teh žuželk. Odrasle živali ne nadlegujejo ljudi. Odrasla ličinka je ena od redkih živali, ki preživi pri tako nizkih koncentracijah kisika, kot večino leta prevladujejo v globinah Blejskega jezera. Na samem dnu živijo le anaerobne bakterije, ki ne morejo živeti ob prisotnosti kisika.
Se pa življenjske razmere v jezeru z letnimi časi spreminjajo. Poleti se voda na površini jezera hitro segreje. V jezeru se izoblikujejo tri plasti vode, ki se zaradi različne gostote ne mešajo med seboj. V epilimniju in metalimniju je največ živih alg. Zaradi njihove aktivnost – fotosinteze, pri kateri se sprošča kisik, pride do zasičenja vode s kisikom. Fotosinteza je proces, ki je odvisen od svetlobe. V spodnji plasti – hipo limniju je svetlobe premalo, da bi potekala fotosinteza. Poleti se zaloga v vodi raztopljenega kisika v spodnji plasti jezera ne more obnoviti. Zaradi razgradnje organskih snovi, ki se tu kopičijo, se kisik hitro porabi. Šele ko se temperaturne razlike med plastmi izenačijo, lahko veter premeša jezero. Jezero se ob mešanju vodnih mas prezrači do dna. Tudi pozimi, ko led kot pokrov pokrije jezero, je zaloga kisika v jezeru omejena. Šele z ohlajanjem vode jeseni in ko se spomladi stopi led, pride do premešanja vodnih mas. Takrat se vse hranilne snovi enakomerno razporedijo po jezeru. To sta obdobji izobilja v vseh globinah jezera, zato jezero največkrat cveti prav spomladi in jeseni.
Močvirski sestoji ob obali so prave zaščitne pregrade in pasti za snovi, ki jih voda nosi proti jezeru. Ob strmi in umetno urejeni obali Blejskega jezera močvirske rastline nimajo pravega prostora, da bi tvorile obsežnejše sestoje.
Zakaj je fosfor v povečanih koncentracijah lahko usoden za ravnotežje v jezeru?
Povečan dotok fosforjevih ali dušikovih spojin v jezero ima podoben učinek kot gnojenje kmetijskih površin na kopnem, le da v jezeru pospešeno rastejo in se razmnožujejo mikroskopsko majhne planktonske alge in ne poljščine. V Blejskem jezeru je fosfor tisti biogeni element, ki uravnava rast alg v jezeru, zato ga imenujemo omejitveni faktor. Veliko manj ga je kot dušika, zato je ob pomanjkanju fosforja rast alg omejena, pri povečanih koncentracijah pa jezero lahko zacveti. Povečana količina alg v jezeru pa lahko sproži sklop reakcij, ki jih označujemo s skupnim izrazom proces evtrofizacije.
Sicer pa ima Blejsko jezero površino 1,48km2, uvrščeno je med manjša predalpska jezera studenčnega tipa. Obale jezera se strmo spuščajo v globino, povprečna globina jezera znaša 17,9m. Jezero nima večjih naravnih pritokov. Napaja ga le še nekaj manjših studencev. Pred izgradnjo umetnega dovoda Radovne in globinskega odtoka – natege, je vsako leto v jezero priteklo približno 8 milijonov m3 vode. Prav toliko vode je tudi odteklo. Voda v jezeru se je teoretično izmenjala le vsake tri do štiri leta.
g. Franci Goltez, hvala za čudovite fotografije
ga. Špela Remec Rekar, hvala za vse informacije
