Po zadnjih podatkih je na svetu 193 držav, zato je težko poznati prav vse, še posebej, če niso v naši geografski bližini in se v medijih ne pojavljajo pogosto. Ena takšnih držav je tudi Butan. Vsaka država ima svoje posebnosti, za deželo »gromečega zmaja« – Butanci pravijo, da je grom zvok renčanja zmaja, pa bi lahko rekli, da je nekaj izjemnega.
Šele pred kratkim se je ta država odprla svetu in pritegnila pozornost medijev tudi z ukinitvijo prepovedi uporabe televizije in polemikami o posledicah tega ukrepa. V medijih pa odmevajo tudi izsledki raziskave, ki uvrščajo Butan na lestvici najsrečnejših držav na prvo mesto v Aziji in na osmo mesto v svetovni konkurenci. Vse to prav gotovo pritegne našo pozornost in porajajo se nam mnoga vprašanja. Kaj je tisto, kar je izoblikovalo skrivnostno deželo v deželo presežnikov? Zakaj uživa Butan sloves najsrečnejše dežele v Aziji? Odgovore na vsa vprašanja je težko najti. Če pa si podrobneje ogledamo butansko zgodovino, demografijo, kulturo itd., se prepričamo, da je Butan kljub svoji majhnosti velika država.
Butan leži pod vzhodnim delom himalajskih gora. Na jugu, vzhodu in zahodu meji na Indijo, na severu na Tibet, od Nepala pa ga loči indijska država Sikim. Pokrajina je zelo raznolika, od subtropskih nižin na jugu, do himalajskega višavja na severu, kjer nekateri vrhovi presegajo 7000 metrov.
Butan po volitvah leta 2007 in 2008 ni več kraljevina, ampak demokratična država. S povprečno 17 prebivalci na km2 je v primerjavi z ostalimi južnoazijskimi državami zelo redko naseljena država. Naseljenost je odvisna od klimatskih pogojev, zato je razporeditev zelo neenakomerna. Več kot 90 % Butancev živi na podeželju.
Butan ima zelo mlado prebivalstvo, saj je 39 % prebivalstva starega manj kot 15 let, 57 % pa jih je starih od 15 do 64 let. Več kot polovica prebivalstva bi naj bili torej otroci oz. mladi do 18. leta starosti. Zelo zanimiv podatek je, da se je v letih od 1984 do 1998 pričakovana življenjska doba povečala kar za 19 let in je bila takrat 66 let.
Prebivalstvo, ki živi v deželi zmaja, je etnično zelo raznoliko. Butan tvori geografsko ločnico med osrednje azijskimi, tibetansko burmanskimi in budističnimi kulturami na severu in južno azijskimi, indoevropskimi ter hinduističnimi kulturami na jugu. Tri glavne etnične skupine so Ngalops, Sharchops in iz Nepala priseljeni Lhotsampasi. Večino tvorijo Ngalopsi, ki so prišli v Butan iz Tibeta v 9. stol. Različne skupine prebivalstva živijo v različnih regijah in imajo večinoma svoj lasten jezik oz. različne dialekte, ki so uvrščeni v 5 jezikovnih skupin. Uradni jezik je Džongkha, angleščina pa je poslovni jezik. Leta 1992 je bilo pismenih Butancev le 20 %, danes pa je ta delež 60 %.
Butan se lahko pohvali z bogato in edinstveno kulturno dediščino, ki je v veliki meri ostala nedotaknjena zaradi zaprtih meja do konca prejšnjega stoletja. Nekoč so bili prebivalci Butana eden najbolj izoliranih narodov na svetu, tako da država nikoli ni postala zahodna kolonija. Vendar so razvoj, mednarodni poleti, internet, mobilni telefoni in kabelska televizija odškrnili zaprta vrata. Butan je modernizacijo, svojo starodavno kulturo in tradicionalne običaje uravnotežil z načeli vodilne filozofije bruto nacionalne sreče (BNS). Izognili so se nekontroliranemu uničevanju okolja. Vlada si zelo prizadeva ohraniti tradicionalno kulturo, identiteto in naravno okolje. Eden od ukrepov je tudi ta, da še vedno strogo omejuje tuji turizem in za razliko od Tibeta in Nepala dovoli le redkim popotnikom v svoje svete gore. Če bi želeli obiskati Butan, bi morali seči globoko v žep. Samskim ženskam pa naj bi bil vstop v državo celo prepovedan.
Tradicionalno središče življenja je velika družina, ki živi pod eno streho. Status žensk je tukaj v primerjavi s sosednjimi državami razmeroma visok. V mnogih regijah države podeduje posest najstarejša hči. Vendar pa ženske v političnem in javnem življenju ne nastopajo.
Butan ne pozna razlik med socialnimi skupinami in napredovanje po družbeni lestvici ni odvisno od socialnega statusa. Glavne poklicne skupine, kot so uslužbenci, kmetje itd., imajo skupne korenine v relativno enakopravni družbi.
Čeprav je butansko gospodarstvo eno najmanjših v svetu, postaja zadnja leta vse uspešnejše in se lahko danes pohvali z drugo najhitrejšo gospodarsko rastjo na svetu. Gospodarstvo temelji na kmetijstvu, gozdarstvu in prodaji hidroelektrične energije Indiji. Domače kmetijstvo je skoraj samooskrbno, saj oskrbi več kot 80 % prebivalstva. Glavni kmetijski pridelki v Butanu so riž, ajda, koruza, meso.
Omeniti je še vredno vladne ukrepe proti uporabi tobaka. Medtem ko se kajenje v Evropi bolj ali manj povsod zelo rigorozno omejuje, so šli v Butanu še dlje in popolnoma prepovedali prodajo prav vseh tobačnih izdelkov z namenom, da bi zagotovili blaginjo vseh ljudi, zavarovali svoje okolje in ohranili bogato kulturo. Če verjamemo podatkom uradnih oblasti, sama prepoved sploh ni bila tako velik udarec za ljudi, saj naj bi bilo med 740.000 prebivalci Butana le en odstotek kadilcev.
Če bi strnili vse zgoraj omenjeno v en stavek, je Butan gotovo edinstvena dežela z mnogo presežniki; najsrečnejša država v Aziji in edina nerazvita država med desetimi najsrečnejšimi narodi na svetu, ima najmanjše, a najhitrejše rastoče gospodarstvo med nerazvitimi državami, je ena najbolj izoliranih držav, edina država, ki je prepovedala prodajo tobaka, ima najmanj kadilcev na svetu, ima naj…
Odgovor na vprašanje kaj je tisto, kar loči butansko ljudstvo od drugih, kaj ga osrečuje, pa bi ne mogli strniti v samo en stavek, saj je tudi sreča kompleksna stvar in odvisna od mnogih dejavnikov. Eden od njih je prav gotovo enakovrednost med socialnimi skupinami, torej se nihče ne počuti zapostavljenega oz. manj vrednega, drugi je visoki status žensk, kar pomeni, da ne čutijo poniževanja moških. Butan je najteže dostopna in najmanj znana himalajska država, nikoli ni bila kolonizirana, zavzeta oz. premagana. Imela je vihravo in krvavo zgodovino, a se je ta zaključila leta 1910, torej so Butanci eden redkih narodov, ki se jih ne prva ne druga svetovna vojna nista dotaknili. Tako živi kar nekaj generacij Butancev že več kot sto let v miru. V evropskem prostoru, kjer posledice vojn čutimo še danes, se pogosto zdi, da nismo kos težavam sedanjega časa. Zaradi relativno zaprtih meja se Butanu ni potrebno soočati s težavami, kot je npr. integracijski proces različnih kultur in verstev (muslimanov in kristjanov) na evropskih tleh. Med prebivalci tako ni čutiti nestrpnosti do drugačnih tako kot v Evropi. Posvetna in cerkvena oblast gresta v Butanu z roko v roki, medtem ko pri nas trenj med včasih preveč konzervativno Cerkvijo na eni in ateisti na drugi strani ni videti konca.
Obstajajo pa trenja v Butanu po ukinitvi prepovedi televizije leta 1999. Televizija naj bi bila ključna za modernizacijo in za bruto nacionalno srečo, saj je Butan, kot smo že omenili, edina država, ki meri srečo in ne BDP. Pa vendar bi zloraba televizije lahko ogrozila tradicionalne butanske vrednote. In čeprav je v državi le okrog 33.000 televizijskih sprejemnikov in internet uporablja le pribl. 25.000 Butancev, se ti danes res soočajo z velikim porastom kriminalnih dejanj, ki jih v preteklosti skoraj ni bilo.
Vendar pa je vrednote, ki so zakopane globoko v zavest ljudi, težko ogroziti. Butanci živijo v tesnem stiku z naravo, saj jih več kot 90 % živi na podeželju. Cenijo naravo in ji niso obrnili hrbta, ta pa jih tudi bogato poplača. Od butanskega ljudstva bi se lahko mi, otroci modernega sveta, veliko naučili, vendar nas Butanci, sami že vedo zakaj, ne želijo v svoji sredini. A vsaj za trenutek bi bilo lepo doživeti utrip najsrečnejše dežele v Aziji.
