Camino – Od suženjstva do svobode



Kateri dan hoje je danes? Del v možganih, ki je odgovoren za določanje časa, je zdaj že počasi zaspal. Prav potruditi se moram, da se spomnim, kateri dan v tednu je, kateri datum, kateri mesec … Pravzaprav se niti ne trudim, saj je prijetno osvobajajoče, ko stopiš iz te določene časovne mreže opremljanja vsega z etiketami. Je dan in je noč. To je vse, kar je tu pomembno.

Petra Škarja Camino

Prehoditi dnevno razdaljo niti ni hvale vreden izziv. Prve dni so se noge sicer malo pritoževale nad to novo dejavnostjo, saj so bile do zdaj vajene le hoje v gore in teka. Hoja zahteva drugačne gibe in mišice, kar so mi tudi dale vedeti prve dni. Tudi žulji so obupali! Ko sem v otroštvu v želji po sočutju očetu kazala žulje na rokah zaradi dela, mi je vedno rekel isto: »Vidiš, to so neutrjene roke.« Sliši se vojaško, a ob njegovem nasmešku ni bilo tako. Prepričana sem bila, da je to še ena izmed njegovih mnogih šal. Ko danes gledam svoje noge z že utrjeno kožo, ki je nedosegljiva za nastanek novih žuljev, mi je šele jasno – ni se šalil z mano, to povsem drži! Le da njemu ni bilo treba prehoditi 500 kilometrov, da je to spoznal … Kdo je zdaj tu nor …

Hodim in hodim in hodim.

Današnja pot se je ponovno vila po vrhovih klifov, s katerih si vso pot lahko občudoval moč in obenem milino morja. Del je vodil po plaži, kjer sem s svojim velikim nahrbtnikom, palicami in čepico popestrila dan turistom, ki so v kopalkah ležali na brisačah in se komaj kaj premikali, se nastavljali soncu ob obilici hrane ob sebi, in s tem v vseh pogledih predstavljali pravo nasprotje meni.  

Lovila sem skrajne konce valov, ki so dosegali obalo, s hojo po peščeni podlagi pa vadila stabilnost in se ob nerodnem premikanju spontano nasmihala sama sebi. Bila sem srečna in otroško radostna. Res je lepo tu!

»Hej, greš v vodo?« zaslišim za sabo.

Še nepoznani mi glas. Čudovit in močen moški glas, če smem pripomniti. Če sodim po naglasu, ni Španec, predvidevam, da je Skandinavec. Pogledam v smer slišanega glasu in ob skali zagledam velik nahrbtnik s školjko ob strani, pohodne čevlje meter stran in nekje zadaj za skalo še njega. Res da videz pri moškem ni med prvimi kriteriji na moji lestvici pomembnosti, pravzaprav ni nikjer visoko, a ne morem si pomagati, ob pogledu nanj me je najprej prešinilo – Kako je lep!

Močne obrazne poteze, čudovite temne prodorne oči, ki so jih le redko zakrivali prameni srednje dolgih temnih las, in čudovit nasmeh. Videla sem le njegova ramena, a bilo je dovolj, da sem mu takoj prisodila naziv športnika. Temen videz je porajal dvom, ali je res Skandinavec, sem mu pa prisodila približno 35 let.

»Pridi, časa je še dovolj, da danes prideva do alberga

Kako se včasih hitro pustimo prepričati. Ne vem, ali je bila bolj prepričljiva želja biti v njegovi bližini ali sama misel na osvežujočo vodo, ki bo ohladila pregreto telo, že tako slano od potu, da se še sol morja lahko skrije pred tem. No, saj vemo, kateri del je bil prepričljivejši.  

Brez razmišljanja, kam bodo padle, sem odvrgla palice in kar na mivko odložila nahrbtnik, zaradi česar mi je bilo pozneje žal, ter se mu približala.

»Ime mi je Juan-Valder. In tebi?«

»Živijo. Petra sem.«

»Pozdravljena, Petra. Ali morava za začetek pogovora iti skozi vsa tista že tolikokrat premleta vprašanja s Camina, od kod si, kje si začela hoditi, kam greš in tako naprej?«

S tem je iz mene izvabil prijeten nasmešek, saj je bilo, kot bi pravkar spoznala nekoga, ki se mu poraja enako razmišljanje kot meni, le da je zaradi pričakovanj okolice tako zgrešeno, da ga preprosto ne ubesediš. On je to storil. 

»Smešno, prav teh imam tudi sama že dovolj.«

»Verjamem. Tolikokrat so me že to vprašali, da si zdaj kar izmišljujem odgovore, da je vse skupaj zabavnejše. Greš?«

Vstal je in z roko ter pogledom pomignil proti morju.

Ja, šla bi, sem pomislila, a sem se ob tem spomnila, da s sabo nimam kopalk. Po njegovem spodnjem perilu sodeč, tudi on ne. Zgolj v izogib morebitni neprijetnosti sem se o tem želela prepričati.

»Toda nimam kopalk.« 

»Tudi jaz ne. Saj pravijo, da ne smeš nositi stvari, ki niso zares nujno potrebne, da nahrbtnik ni pretežek. Sicer, če sodim po tvojem, imaš sama kar nekaj takšnih stvari,« se mi nasmehne, pokaže na moj nahrbtnik, vržen v mivko, in steče proti morju. Slišim le še: »Pridi!« in že je v vodi. Res imam precej težji nahrbtnik od večine popotnikov. A raje nosim težji nahrbtnik, kakor da bi potovala brez zadostne količine knjig. 

Brez kopalk, pravi. No, prav. Slečem svoja preznojena oblačila in se ob tem potiho zahvalim svoji modri odločitvi, da na Camino nisem vzela tangic. Z nekaj nerodnosti zaradi mnogih pogledov turistov v priložnostnih kopalkah hitro stečem v vodo. Kako prijetna osvežitev! Ob vsej prijetnosti sem za trenutek zamižala in globoko zavzdihnila, da res zaužijem ta trenutek, kar je več kot očitno izražalo užitek, ki sem ga občutila.

»Sem ti rekel,« pripomni Juan-Valder. Le redko si tako hitro zapomnim ime človeka, a ko te ta zanima, je to povsem spontano.

Smejala sem se od vsega lepega. Kar smejala in smejala sem se in obenem plavala v hladni morski vodi. Opažam, da na Caminu lažje izražam čustva. Ko sem vesela, se vse telo kar samo smeji, tudi glasno smeji. Ko sem žalostna, pridejo na površje tudi solzice. Ko sem naveličana nečesa, to tudi zelo jasno pokažem. Nekaj novega zame, ki mi izražanje čustev ni tako samoumevno kot večini ljudi, kar je precej smiselno po tisti otroški mi travmi …

Oba sva se smejala in res uživala v trenutku! Nisva veliko govorila, le plavala sva, se potapljala, v položaju mrtvaka zaprla oči in samo – radostila se.

Od sončne pripeke zdaj že suha oblačila sem oblekla kar čez mokro spodnje perilo in s soljo prekrito telo. Poiskala sem palice nekaj skal stran in dvignila nahrbtnik, iz katerega se je usula mivka. Ni bila najboljša zamisel, da sem tako nepremišljeno odložila svoje breme na tej poti. Juan-Valder se je ob tem le nasmehnil in s skale dvignil svoj za polovico manjši nahrbtnik, ki ni kazal sledu o mivki.

»Greva?«

»Greva.«

Pogovarjala sva se predvsem o poti in lastnih doživetjih na njej ter o Špancih in njihovih nam nenavadnih lastnostih in navadah. Omenila sem, da so Španci izjemno ponosni na svoje gore, ki jih omenjajo, ko je govora o poti Camino del Norte, na kateri smo, in Camino Primitivo, na katero bom zavila pozneje. Radi povedo, da je to najtežja smer Camina, saj so gore visoke in jih moraš premagovati tudi s plezanjem.  

Petra Škarja Camino - ilustracija Polonca Grmek Leban
ilustracija Polonca Leban Grmek

»Ne vem, ali bi jih užalila, če jim povem, da so njihove tako ponosno opevane gore samo navadni majhni grički.«

Po izrazu Juana-Valderja sodeč, se mi je zazdelo, da se nisem dovolj razumljivo izrazila, da bi poudarila bistvo.

»Kaj pa ti misliš?« Zanimalo me je, ali je takšno le moje opažanje.

»Petra, meni se zdi, da se tako, kot se na teh gorah mučim jaz, mučijo tisti, ki plezajo na Mount Everest! Meni te njihove gore predstavljajo res hude napore.«

Resno? Kot bi hodila po dveh različnih poteh. Morda pa …

»Od kod pa si?« vprašam.

»Iz Danske.« No, to razloži marsikaj. Bolj ravne pokrajine, kot je na Danskem, še nisem videla.

»Vse gore, ki jih premoremo, so tri stopnice do vhoda v bloku. Ravno tri so do dvigala,« potrdi mojo domnevo.

Mi, ki imamo v sebi malo Zaplotnikove¹ in Čopove² krvi, si težko predstavljamo, s kakšno težavo številni premagujejo višino na poti Camina.

Mi se že v svojih vinogradih dovolj izurimo za takšno gričevnato pokrajino, kot je tu.

Od vseh vprašanj, značilnih za Camino, sva verjetno odprla le enega. Zakaj Camino. 

Juan-Valder je bil prvi, ki sem mu na svoje presenečenje brez težav, brez pomisleka lahko zaupala svojo največjo življenjsko bolečino iz otroštva in željo, da to prehodim na Caminu. Izjemno sem mu bila hvaležna, da njegov odziv ni bil niti malo očitajoč, da ni pokazal presenečenosti ali se kako drugače negativno odzval. Poslušal je, kot bi bila to ena najbolj normalnih stvari, in ob slišanem postavljal podvprašanja, zaradi česar sem dobila občutek, da mu je res mar in zares posluša z zanimanjem, ne le iz dolgčasa.

»Če sodim po tvojem načinu razlaganja, si se v zadevo že temeljito poglobila. Si veliko posegala v otroštvo, da bi našla vzroke prvih začetkov in tako morda lažje razrešila vse skupaj?«

»Sem. Predelovali smo že težek porod, ki naj bi otroku pustil določene posledice; težko in dolgo poporodno depresijo mame; alkohol, ki je bil v okolju odraščanja v pretiranih količinah prisoten na vsakem koraku; nenadno časovno izgubo očeta, ki je začel delati od jutra do večera; neko fizično nasilje do nas kot družine … Vse to in še mnogo več sem že reševala s pomočjo samohipnoze, hipnoze, preporoda in številnih drugih tehnik, meditacij in terapij. A to mi ostaja …«

»Verjetno se vrtiš v enem in istem krogu. Najhuje je, ko ljudje mislimo, da smo storili in našli že vse. Ko to mislimo, nismo zmožni videti še nečesa, kar je včasih pred nosom, a nam nevidno. Začni se spraševati, kaj je tisto, česar še nisi prepoznala kot možnega vzroka. Dovoli umu, da razmišlja – kaj še je in ne poskusili smo že vse. Morda ti to pomaga.«

Zanimivo. Hvala. In njegov zakaj?

»S punco sva se razšla pred enim mesecem. Imela sva že rezerviran dopust v Grčiji, a me bi pobralo, če bi šel sam tja v hotel. Tudi doma ne morem biti, ker bi mi bilo prehudo, zato sem prišel na Camino. Vsaj hodim, kar je bolje kot ležati in jokati, srečujem ljudi, kar je bolje kot biti zaprt v sobi. Opravljam takšno službo, da imamo veliko dopusta, kar v takšnih trenutkih pravzaprav ni prednost.«

»Kaj pa počneš?«

»Zdravnik sem. Na Danskem imamo zdravniki res veliko prostih dni.«

»Te je ta ločitev močno prizadela?«

»Zelo. Bolj kot sem si mislil. Morda tudi zato, ker se nisem ločil le od nje, temveč še od njenih dveh otrok, ki ju imam tako rad. 6 let smo bili skupaj. Ko govorim o tem, je še težje.«

»Oprosti, ne bom ti več z vprašanji obujala spomina na to. Če ti bo lažje, lahko poveš, bom z veseljem poslušala. Če ne želiš, pa preusmeriva temo.«

»Izgubila sva se,« nenadoma prekine, ustavi korak in pogleda naokoli.

Res že dolgo ni bilo rumene puščice. Ni mogoče, pomislim, druge poti ni bilo. Pogledava v vodnik, ki nama ni bil v veliko pomoč, zato le hodiva naprej v upanju, da sva na pravi poti.

ilustracija Polonca Leban Grmek
ilustracija Polonca Leban Grmek

Kar dolgo sva hodila molče, vsak zatopljen v svoje misli, in tudi brez želje, da bi prekinila tišino. Všeč so mi ljudje, ki znajo biti v tišini, ne da bi jih ta motila. Razmišljala sem predvsem o tej moji grozni bolečini iz otroštva … Ali bi to res lahko tako močno vplivalo name?

Hodiva in hodiva in hodiva …

Z Juanom-Valderjem sva skupaj prišla do alberga Guemes, za katerega verjetno kar vsi vodniki navajajo, da je lokacija, kjer se moraš obvezno ustaviti. Zakaj, ne vem, a me že ženska radovednost vodi tja.

Samo še koža, polna soli in rahlo pekočega občutka, se je bolj od oči razveselila tega alberga na vrhu grička. Videti je bil kot iz pravljice – morda resnično je, morda pa je le privid oči, srečnih, da je konec današnje hoje. Še 800 metrov, piše. Še 600. In smo tu.

Ob prihodu takoj prejmem kozarec hladne vode z limono in meto, slajše od najslajših palačink. Pospremijo nas do postelj in nam razkažejo albergo. Kosilo so najavili z zvoncem. Za vse? Da, kar za vse. Kdor je tu, je vabljen, da se pridruži družinskemu kosilu. Približno 50 nas je bilo. Lačnih. Ne lačnih katere koli hrane, lačnih kuhane hrane, od katere se širijo vonjave kot iz babičine kuhinje. 

Potihem sem upala, da se bo Juan-Valder usedel na prazen stol zraven mene, saj ga še ni bilo v jedilnici. Namesto njega se je tja usedla – tista zoprna Danka. Super zamenjava, res.

Kdo bi si mislil, da je človek lahko tako hvaležen za enolončnico … Tako zelo hvaležen …

Po kosilu sem se sprehodila po celotnem ozemlju tega posestva. Pravi raj za popotnike, kjer si prevroče noge odpočijejo na mehki, ravno dobro pokošeni travi. Utrujena telesa mnogih poležavajo pod drevesi tega raja. Majhne, med sabo povezane lesene hiške služijo kot naša prenočišča. V les so skrbno izrezljane školjke. Vsak kamenček, vsaka ograja, vsaka roža je tu postavljena smiselno in v duhu simbolov Camina. Res lepo.

K meni pristopi Danka. »Ali bi si tudi ti z nami delila pralni stroj?« Eno pranje stane tri evre, noter pa bi verjetno spravili za vsaj deset ljudi oblačil. Čeprav je Danka, do katere še vedno čutim malo odpora, si priznam, da je to dobra domislica. »Počakaj, bom vprašala še nekoga.«

Pogledam v nekaj odprtih hišk in v tretji z desne zagledam Juana-Valderja, ki neustavljivo joka. Tolaži ga neka popotnica, on pa vztraja, da je bolje, da svoja čustva spravi iz sebe. Strinjam se z njim. Ko bi še jaz znala to.

»Juan-Valder, vem, da imaš tudi ti oblačila, polna soli – daj, ti jih operemo, imamo še prostor v pralnem stroju.«

Na hitro si obriše solze, se usede na rob postelje in začne brskati po nahrbtniku.

»Ja, z veseljem … počakaj … prinesem … po nekaj dneh res moram …« Nabere vsa oblačila, potrebna pranja, in vstane s postelje.

»Je že v redu, kar meni jih daj, jih bom jaz odnesla.«

Popolnoma presenečen mi brez besed poda oblačila in me le nepremično gleda v oči. Da, te njegove temne oči so zagotovo kazale ganjenost in hvaležnost.

Ves popoldan posedamo po travi in se pogovarjamo. Večinoma o značilnih vprašanjih s Camina. A je zanimivo, posebno.

Ko končno najdem kotiček pod drevesom, ko sem malo sama s svojo knjigo (že tretjo berem), mi sonce zakrije visoka postava. Juan-Valder.

»Ej, nekaj imam zate!« Vstanem in svoje stvari pustim kar tam pod drevesom, Juanu-Valderju pa nakažem, naj mi sledi. Pobrala sem njegova zdaj že suha in dišeča oblačila ter mu jih izročila. 

Spet tisti njegov popolnoma presenečen pogled in beseda hvala, ki je prišla iz dna srca ali še globlje. »Ne pomnim, kdaj je nazadnje kdo naredil zame kaj tako lepega …« Nekako se mi je zasmilil. Krivica je, da je nekdo tako ganjen ob takšni malenkosti, kar nakazuje, da tovrstnih stvari res ni vajen. Vsak človek na svetu si zasluži, da je drugim mar zanj, da ga včasih presenetijo z drobnimi pozornostmi, da mu pomagajo in nastavijo ramo, ko je to potrebno. Vsakdo si zasluži, da mu kdo poda roko, ko je na tleh. Vsakdo si zasluži toplino in ljubezen … Ganljivo je, ko spoznaš koga, ki je tako poln ljubezni in občutij, a tega že dolgo ni dobil nazaj. Bil je močno ganjen, da je nekdo preprosto opazil, da je.

Zvečer je zvonec naznanil srečanje v okrogli baraki, kjer se nas je 109 pohodnikov iz 16 držav, najmlajši star 13 in najstarejša 81 let, usedlo po tleh in raztegovalo razbolele noge ter zračilo žulje. Videti je bilo kot razstava nog na tekmovanju, kdo ima več žuljev, a bistvo srečanja je bilo drugje. Lastnik tega lepega posestva je razložil zgodbo nastanka vsega.

»Vse, kar vidite tu, so prostovoljno zgradili ljudje. Številni so pomagali. To je lahko spomenik, ki izpodbija na žalost vedno bolj sprejeto prepričanje, da danes ničesar ni mogoče narediti brez denarja. Ozrite se naokoli. Vse to se je. Vse to je delo številnih ljudi, ki so prišli pomagat in še danes pomagajo, da skupaj ustvarjamo prostor za popotnike, za vas.«

Začutim pogled, intuitivno pogledam v smer, iz katere je pravkar vstopil Juan-Valder, se mi nasmehnil, rahlo pomahal in se nekako prebil mimo sedečih in napol ležečih popotnikov do blazine zraven mene.

»Sem pozen?« šepetaje vpraša. »Niti ne, samo povsem pri koncu smo že,« se mu nasmehnem.

»Kaj je Camino?« retorično vpraša ta starejši gospod in ob tem malo postane, da vsakdo najde svoj odgovor v mislih. Camino. Pot preizkušenj, pot spoznanj, pot duhovne rasti, pot čiščenj, pot verovanj … in vedno bolj pot turistov, pohodnikov, bolj po barvno ujemajoči se pohodni opremi kot po duši in srcu. Vedno manj lastnih srčnih razlogov za podajanje na pot, vedno več grabežljivih, hitrih načinov pridobitve certifikata, potrdila za prijatelje, znance in svet interneta. Vedno manj iskanja svojih resnic in vedno več iskanja bližnjic. 

»Danes opažam, da se vse več popotnikov poda na Camino zgolj zaradi premagovanja etap. Pozabljajo pa na duhovni pomen Camina. Cilj ni Camino de Santiago (pot do Santiaga), temveč za Camino de la vida (pot življenja).«

Meni najlepša razlaga Camina, oziroma življenja kot celote, se začne …

Več v knjigi CAMINO – Od suženjstva do svobode, Petra Škarja, ki jo najdete na http://www.petraskarja.com/camino-od-suzenjstva-do-svobode/

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*