Celje stoji ob velikem sotočju voda, kjer se Savinja v ostrem loku preusmeri iz celjske kotline skozi Zasavsko hribovje proti jugu, tu je tudi veliko križišče pomembnejših prometnih poti iz vseh smeri.
Zdi se, da je že staroselce mikala zavetna lega ob Savinji, v naročju nizkih, položnih hribov sredi prostrane ravnice, od koder so se odpirala naravna pota na vse strani.
Nekako v četrtem stoletju pred našim štetjem so prišli v celjsko kotlino Kelti. Ti so uveljavili novo, naprednejšo obliko civilizacije –monetarno gospodarstvo. Kje so imeli svojo naselbino lahko le ugibamo, domnevno je bila na tleh današnjega mesta.
Ilirsko-halštatski in keltsko-latenski dobi je sledilo obdobje Rima. Rimljani so si leta 15. pred našim štetjem podredili alpske in predalpske dežele in z njim tudi naše kraje. Leta 46 je cesar Klavdij odstavil domačega kralja, dotedanji rimski prokurator pa je prevzel oblast kot cesarski namestnik. Po tem cesarju je tudi stara keltska naselbina, tedaj še »Keleia«, dobila novo uradno ime – Municipium Claudia Celeia. Rimska Celeia je stala na tleh današnjega mestnega jedra. Svoj razcvet je doživelo rimsko Celje v prvih dveh stoletjih, urejeno je bilo po vzoru drugih rimskih mest.
Leta 452 se je antična Celeia prvič zrušila pod navalom barbarskih nomadskih plemen. Naslednjih dvesto let poteka v znamenju preseljevanja narodov, vedno novih plemen, ki so iskala pot v Italijo, za seboj pa puščala upostošenje. Šele Slovani, ki so prišli v celjsko kotlino nekako ob koncu 6. stoletja so se tu trajno naselili.
Razvoj Celja v 14. in 15. stoletju je tesno povezan z vzponom rodu žovneških svobodnikov , ki so leta 1333 kot dediči izumrlih vovbrških gospodov prišli v posest celjskega gospostva in so pozneje po Celju tudi dobili svoj naslov grofje Celjski. Celjski grofje so mnogo napravili za mesto, predvsem pa so, tudi s pomočjo Židov, skrbeli za njegov gospodarski vzpon. Kot donatorji so nastopali pri vseh pomembnejših gradnjah in skoraj vsi starejši celjski arhitekturni spomeniki so tako ali drugače nastali z njihovo pomočjo. Celjski grofje so nekdanji trg povzdignili v mesto, saj mu je Friderik II. leta 1451 podelil mestne pravice. Takrat so v Celju pričeli zidati mestno obzidje, ki so ga dokončali leta 1473. Obzidje je bilo opremljeno z nadzidki in lesenimi obrambnimi hodniki, na zunanji strani pa sta ga obdajala globok jarek in okop. Imelo je troje vrat : Graška na severni, Ljubljanska na zahodni in Vodna vrata na južni strani.
Leta 1456 so celjski grofje izumrli. Ob pokopu zadnjega Celjana, ubitega Ulrika II. je glasnik v minoritski cerkvi zlomil ščit in vzkliknil ; »Danes grofje celjski in nikoli več !«
Naslednja leta so potekala v znamenju bojev za ogromno celjsko posest, ki je pozneje v veliki meri prešla v roke Habsburžanov. Leta 1469 pa so se pred Celjem prvič znašli Turki, ki so pozneje večkrat pustošili po okolici, mesta pa nikoli niso mogli zavzeti. Turki pa v tem času niso bili edina ujma, mesto so pestile poplave, na strehah se je nekajkrat pojavil rdeči petelin. Tudi socialna nasprotja so se zaostrovala in ob velikem puntu leta 1515 je bila prav pred Celjem poražena kmečka vojska puntarskih kmetov.
Mesto je imelo v tem času že lastno upravo, sodstvo, njegovi prebivalci pa so bili poleg Slovencev in Nemcev tudi priseljeni Italijani. Židov ni bilo več , saj jih je Herman II. izgnal iz mesta.
V 16. stoletju so tudi Celje vznemirile ideje, ki so takrat pretresale Evropo. Humanistično gibanje je rodilo dva moža, katerih sloves je segel preko meja ožje domovine, Tomaža Prekokarja, tajnega svetnika cesarja Friderika III. in učitelja poznejšega cesarja Maksimiljana ( ta se je od njega naučil slovenščine) ter Brikcija Preprosta , magistra svobodnih umetnosti, ki je bil kar trikrat »Rector magnificus« teološke fakultete na dunajski univerzi in osemkrat njen dekan.
Posebno močno je v Celju odmeval protestantizem, tega lahko v njegovih začetkih povežemo z delovanjem Primoža Trubarja, ki je bil nekaj časa beneficiat pri cerkvi sv. Maksimiljana.
Okoli leta 1750 so celjsko grofijo spremenili v okrožje, novi čas prosvetljenega absolutizma je mestu prinesel marsikaj novega, Spodnji mestni grad so prezidali v vojašnico, stari minoritski samostan pa so preuredili v kaznilnico.
Leta 1798 je v Celju izbruhnil požar, eden najhujših kar jih je mesto doživelo. Iz pripovedovanja je znano, da so ženske v minoritskem samostanu pripravljale ribe, na ponev so metale kar žive, mast pa je pri tem brizgala na vse strani in se naposled vnela. Ogenj je v hipu zajel stavbo v kateri je bilo tudi dosti streliva in se nato razširil po vsem Celju. Od 192 hiš kolikor jih je tedaj bilo v mestu, jih je samo šest ostalo nepoškodovanih, tiste, ki so bile krite z opeko.
19. stoletje je Celju začrtalo neizbrisne poteze in skoraj v celoti izoblikovalo njegovo današnjo podobo. Ob starem jedru je nastala vrsta novih ulic, zapolnjene pa so bile tudi skoraj vse praznine, ko so znotraj jedra še obstajale. Stare stavbe so dobile nove preobleke, zraslo pa je tudi mnogo novih , v velikomestnih ambicijah zasnovanih stavb.
Po prvi svetovni vojni je bilo Celje skupaj z drugimi deli spodnje Štajerske priključeno novoustanovljeni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev , poznejši Jugoslaviji.
V obdobju med obema vojnama se rast mesta ni ustavila. Vendar pa tudi njegov napredek ni bil posebno velik. Drugače je bilo po končani drugi svetovni vojni, Celje je pričelo preraščati okvire majhnega provincialnega mesta. Danes v Celju bogato utripa kulturno življenje , ki hkrati pomeni živo vez med njegovo preteklostjo in sedanjostjo.
Celje je bogato s kulturnimi spomeniki. Vsaka doba je v njem zapustila svojo sled in če hodimo po celjskih ulicah, naletimo na antiko, na srednji vek, na spomenike iz novejšega obdobja celjske zgodovine. V skopem pregledu bom predstavil le nekaj najpomembnejših spomenikov in še to s le nekaj besedami.
Namen bo dosežen če bo bralce spodbudil , da si bodo tega ali onega ogledali.
Stavbo so pozidali v letih 1580-1603 ob južnem delu mestnega obzidja kot enonadstropni dvorec, ki so mu v letih 1620-1640 prizidali arkadne hodnike.
Na zunanji strani stopnišča, ki se prislanja k velikemu traktu, je vzidan reliefni kamen z grbom grofov Thurn –Wallessasina, ki so imeli stavbo do leta 1879 v posesti. Imenitna je predvsem velika dvorana s slovitim slikanim stropom, ki so ga l. 1926 našli nad mlajšim navadnim stropom. Gre za kompozicijo enajstih slik v tehniki tempere, slikane na platno. Muzej hrani pomembne arheološke in kulturnozgodovinske zbirke, posebej pa so predstavljeni celjski grofje in celjski rezbar Ferdinand Gallo. Med eksponati pritegne pozornost izredno pohištvo, ne manjka pa tudi lepih drobnih umetniških ali obrtnih predmetov.
Ostanki templja stojijo na nekdanjem Sadnikovem vrtu blizu kapucinskega samostana pod Miklavževem hribu. Svetišče je bilo sestavljeno iz dveh prostorov, enega od stebrov so rekonstruirali, okrasili z originalnim kompozitnim kapitelom in postavili na prvotno mesto, nekaj členov pa so pripeljali v muzej. Heraklejevega kipa ob izkopavanju niso našli.
Postavili so ga verjetno v sredi ali 2.pol. 13. stoletja vovbrški gospodje.
Leta 1333 pa je po dolgotrajnih bojih prišel v posest žovneških poznejših Celjskih grofov, ki so tu ustvarili središče svoje posesti. Ko so leta 1456 izumrli, je grad postal deželnoknežji, na njem pa so gospodarili razni oskrbniki. V 18. stoletju se je pričel spreminjati v razvalino. Prvotni grad, ki se skriva v jedru današnje grajske zasnove je obsegal le stanovanjsko hišo z obzidanim dvoriščem. Ko so ga prevzeli Žovneški, je bil že obdan z drugim vencem obzidja, ti pa so v notranjem dvorišču pozidali še večnadstropni palacij. Na vzhodni strani je zraslo prostrano obzidano predgradje z mogočnim bergfridom – Friderikovim stolpom na sredini, ki so ga v naslednjem stoletju obdali s še enim vencem obzidja na južni strani. Celjski grad – njegova značilna silhueta obvladuje mesto ob njegovem vznožju- je najrazsežnejši gotski koncept na Slovenskem
Pozidali so ga med leti 1451-1473, ponovno so ga utrjevali v 16. stoletju. Leta 1798 so zapovrstjo podrli vsa tri mestna vrata, Graška, Ljubljanska in Vodna, obenem pa tudi dobršen del obzidja. To je danes ohranjeno le na Savinjskem nabrežju. Od nekdanjih stolpov so ohranjeni samo štirje. Najmogočnejši je gledališki stolp na severozahodnem vogalu stare naselbine, v katerem je bila mesta ječa in mučilnica in ki po svoji obliki kaže na nastanek v 16.stoletju, prvoten je verjetno tudi vodni stolp, v njem je vzidanih nekaj starinskih kamnov, najzanimivejša pa je marmorna plošča iz leta 1672, ki kaže, do kam je takrat segla gladina narasle Savinje, ko je poplavila Celje.
