Ali res lahko zaznavamo vse, kar se nas tiče? Gotovo se vsak strinja, da ga ni čez vid. Ne samo, da lahko z njegovo pomočjo hitro in zanesljivo delujemo, z njim doživljamo tudi lepoto, ki je ne odtehta skoraj nič drugega. Tudi sluh ni od muh. Poleg orientacije nam omogoča, da se pogovarjamo. In užitki ob glasbi ali recimo ptičjem žvrgolenju niso nič manjši kot pri gledanju lepot. Tip težko konkurira zgornjima sposobnostima, vendar bi težko brez njega, saj recimo ne bi čutili, da nekaj držimo v rokah, in kako bi potem sploh lahko kaj prijemali? Zato pa nam voh lahko spet pričara občutke neizmerne blaženosti (npr. aromaterapija), da ne govorimo o tem, kako nas opozarja na nevarne snovi! In končno je tu še okus, ki nas opozarja na to, kaj je užitno in kaj ne; čeprav je po drugi plati pokora vsem, ki jedo zato, da bi uživali, ne pa zato, da bi preživeli …
Torej smo kar v redu opremljeni za ta svet. Znamo tudi misliti, zavedamo se samih sebe, hkrati pa imamo spretne oprijemalne roke in tako lahko obvladujemo veliko več stvari kot živali, pa če so še tako inteligentne (recimo delfini). Ali je po vsem tem kaj čudnega, da se imamo za krono stvarstva? Seveda ne; ampak če smo že kakršnakoli krona, je ta bolj v uničevalnem smislu, saj ga lahko z razvitimi spretnostmi bolj kronamo, kot če jih ne bi imeli! Nobena vrsta živih bitij ni tako katastrofalno posegla v nedrja narave kot človek! Ob vseh sposobnostih mu namreč manjka zavest o povezanosti z naravo in o pravi meri. Manjka mu modrost. Toda ne obupajmo, kajti v človeku je potencial, ki ga sili, da razvija najžlahtnejše kvalitete, potrebne za dosego kronske pozicije, ki mu bo v čast.
Poleg Darwinove evolucije, obstaja namreč tudi duhovna evolucija. Človek nenehno duhovno raste, če se tega zaveda ali ne, in če to hoče ali ne! V tem procesu postopno obvladuje nagone, čustva in misli ter išče nova polja delovanja in izražanja. Vsakdanjo trivialnost nadomešča z zanimivejšimi in plemenitejšimi vsebinami. In to napredovanje ni met v prazno – nakazuje pot v svetlo prihodnost!
Če se vrnemo k čutilom, lahko mirno rečemo, da človek niti približno ni opremljen s čutilnim aparatom, ki bi zaznaval vse, kar je pomembno zanj! Sonce oddaja veliko širši spekter elektromagnetnega valovanja, kot ga lahko zaznamo z očmi. Tudi slišimo samo v frekvenčen območju od 16–20.000 Hz in še to se z leti zelo hitro skrči na 30—10.000 Hz. Torej je naše dojemanje sveta zelo zelo omejeno. Toda z omejenostjo pri dojemanju nežive narave bi se še nekako sprijaznili, kaj pa glede živih bitij, ki so zgrajena tako, da jih ne moremo zaznavati? In znanost trdi, da obstajajo. Rahlo zaskrbljujoče, kajneda? Tudi ezoterika trdi, da obstajajo, in da ljudje, ki so duhovno dovolj napredovali, lahko komunicirajo z njimi!
Na kaj je treba biti pozoren?
- Ali se ni že marsikomu zgodilo, da je trenutek po tem, ko mu je nekdo prišel na misel, le-ta poklical po telefonu?
- Ali ni vsak že kdaj začutil, da ga nekdo gleda, čeprav mu je obračal hrbet?
- Nekoliko bolj občutljiv človek lahko zazna tudi dogodek, ki se bo zgodil v prihodnosti, nevarnost, ki mu preti, skrita čustva in misli, ki jih drugi gojijo do njega in še kaj.
Te zaznave veliko ljudi zavrača kot nesmisel in vraževerje, toda s tem si delajo veliko škode. Kajti imanentna sposobnost izvenčutnega dojemanja lahko posamezniku zelo dobro služi. Ali ni super, če lahko takoj zaznaš, da nekdo laže in se ne daš speljati na led? Ali pa, da zaznaš izvor misli in čustev, ki te obremenjujejo? Negativna čustva so prava pokora za človeštvo. Če bi se zavedali njihovega izvora in bistva, bi lahko veliko prej dosegli notranji mir in stabilnost, ki sta potrebni za uspeh. Napredovanje v teh lastnostih je del duhovne evolucije človeštva!
In vse to nam razkriva večna modrost. Prek nje se nam širi zavest, boljše se koncentriramo, postajamo razsodnejši, zanesljivejši, pojavljajo se jasnovidnost, jasnoslišnost, telepatija in še veliko tega. Najpomembnejše pa je, da vedno bolj zaznavamo, kako smo neločljivo povezani med sabo in z naravo, in kako je edina pot naprej v sodelovanju in medsebojni pomoči!
Duhovna evolucija poteka od pamtiveka, vendar človek napreduje zelo počasi – prepočasi. Predmetu izvenčutnega zaznavanja in širjenja zavesti bi morali posvečati veliko več pozornosti in te teme tudi vključevati v šolske programe. To je tisto, kar bi zares pripomoglo k napredku človeštva, ne pa učenje npr. zgodovine kraljev in njihovih bitk, ter drugih na ego vezanih vsebin.
Na srečo si lahko pomagamo. Pri vsaki dejavnosti, ki jo želimo obvladati, pridejo prav ljudje, ki v njej že dolgo delujejo. Če še živijo, se povežemo z njimi, če ne, pa je zelo verjetno za njimi ostalo kako poročilo ali življenjepis, najboljše je seveda, če so ga napisali sami. In to je storila Alice Ann Bailey. Ta duhovno visoko razvita oseba je dejansko živela v dveh svetovih: 1.) v materialnem svetu je uspešno obvladovala zelo zahtevne življenjske okoliščine, 2.) v duhovnem pa je bila zmožna izvenčutnih zaznav, telepatije in še marsičesa. Na podlagi duhovnih sposobnosti in znanja, ki ga je pridobila, je v prvi polovici 20. stoletja razkrila svetu obilico koristnih znanj, ki so jih prej podajali samo pod zaobljubami. Uspešno delovanje v obeh svetovih sta ji omogočali njena sposobnost, da obvladuje misli, čustva in nagone in njena stalna težnja, da napreduje v duhovni rasti. Več o njej si lahko preberete na spletni strani: http://alicebailey.weebly.com/.
Za konec: Človek ni nespremenljiva entiteta, ampak proces, zato se stalno spreminja. Ko se bomo doživljali tako, bomo znali plavati s tokom in bomo napredovali v neslutene razsežnosti.
