V priobalnih predelih povzročajo najhujše naravne katastrofe, velikanski valovi ( napačno jim pravijo plimini ), ki so jih sprožili močni podvodni potresi. Tako nastane cunami. Ime izvira iz japonskega jezika in pomeni pristaniški val ( »tsu» je pristanišče, »nami« pa visoki morski val ). V Tihem oceanu so cunamiji bolj pogosti kot v Indijskem oceanu, a slednji povzročajo večja razdejanja.
Cunamiji so posledica ogromnih sil, ki se sproščajo v oceanskih globinah. Tisoče metrov pod gladino se morsko dno občasno strese, zaradi izbruhov podmorskih ognjenikov ali zaradi velikanskih plazov. Najhujše učinke imajo podmorski potresi, ki se pojavljajo na nemirnih potresnih področjih, kje se prekrivajo celinske in oceanske ( morske ) plošče. Oceanske plošče, ki so iz gostejših kamenin lezejo pod celinske in lahko na velikem področju povzročijo sunkovite in velike dvige morskega dna. Tovrstna dogajanja so najpogostejša na območju »ognjenega obroča« na obronkih Tihega ocena, kjer je največ še delujočih vulkanov. Največji cunamiji nastajajo ob čilsko-perujskem, aljaško-aleutskem in kamčatsko –kurilsko –japonskem globokomorskem jarku. Veliko stabilnejše so razmere v Atlantskem oceanu, pa čeprav se tudi pod njim stika več tektonskih plošč.
Podvodni potresi, ki povzročajo nastanek cunamijev , se običajno dogodijo manj kot šestdeset kilometrov pod morskim dnom in imajo magnitudo najmanj 6,5 po Richterjevi lestvici. Premiki tektonskih plošč premaknejo ogromne količine morske vode. Udarni valovi, ki nastanejo ob dnu in imajo velikansko energijo, so na gladini oceana komaj vidni, pojavijo se le neznatni manj kot meter visoki valovi, ki bi bili opazni samo na povsem mirnem morju.
Merljive pa so druge značilnosti teh valov. Vrhovi sosednjih valov so od sto do dvesto metrov narazen, kar je približno tisočkrat več od razmikov grebenov na običajnih valovih. Od običajnih površinskih valov se razlikujejo tudi po hitrosti saj dosežejo dvesto kilometrov na uro, medtem ko se drugi valovi premikajo s hitrostjo trideset kilometrov na uro.
Cunamiji, zelo hitri valovi iz globin, se dvigajo nad gladino šele v bližini obale, kjer naletijo na plitvo vodo. Zaradi trenja in plitvejše vode se nenadoma dvignejo in udarijo na obalo kot pet do petnajst metrov visoki valovi, včasih pa dosežejo celo do sto metrov. Valovi najhujših cunamijev si nato sledijo v 15-30 minutnih presledkih in se umirijo šele po dveh do treh urah. Zaradi velikanske energije potujejo po oceanih več tisoč kilometrov daleč in pri tem sploh ne izgubijo veliko na moči.
Cunamije so lahko odkrili šele potem, ko so že pokazali svojo moč na obalah. Zaradi njihove velike nevarnosti so na Havajih ( Honolulu ) ustanovili Mednarodno središče za opazovanje pred cunamiji. Ko merilne naprave zaznajo potres, računalniki izračunajo, hitrost, smeri in širjenje valov ter morebitnega cunamija. Kadar znanstveniki na osnovi zbranih podatkov pričakujejo nastanek cunamija , obvestijo prebivalstvo, da se lahko pravočasno umakne z ogroženih območij.
Cunami v Indijskem oceanu, ki je nastal kot posledica podmorskega potresa , je konec decembra leta 2004 povzročil okoli 275.000 smrtnih žrtev, uničil je obalo in povzročil škodo vse od Indonezije pa do Somalije v Afriki. Magnituda potresa je bila po uradnih ugotovitvah neverjetnih 9,5 po Richterjevi lestvici. In kot zanimivost, leta 1755 je tudi Evropo zadel eden močnejših cunamijev, ki je povzročil škodo predvsem po portugalskih obalah. Se lahko zgodovina ponovi ? Kako človek neodgovorno vrši posege v naravo, saj kaj lahko pripeti, da nam bo »mati zemlja« povzročila nerazumljive dogodke ( cunamije ), na katere ne bodo znali odgovori niti znanstveniki, kaj šele navadni ljudje.
