Darja Fišer



Kako se začne docentka na Filozofski fakulteti ukvarjati s pridelovanjem zelenjave? Je to bolj balkonski hobi ali si lastnica pravega pravcatega vrtička?

Po oddaji doktorata sem nujno potrebovala predah od posedanja za računalnikom in abstraktne znanosti, pa sem se začela spogledovati z vrtnarjenjem. Ker vrta nisem imela, sem začela vrtnariti kar na balkonu.

Darja Fišer na svojem balkonskem vrtu obira paradižnik
Darja Fišer na svojem balkonskem vrtu obira paradižnik (foto: Fišer D.)

 Kmalu sem se z balkona razširila tudi na vsa okna v stanovanju in ker sem tudi njih kmalu prerasla, sem si naslednjo sezono leta zaraščen vrtiček sposodila pri sosedu, lani pa sem se pridružila novi vrtičkarski koloniji za Botaničnim vrtom, kjer pod okriljem tamkajšnjih mentorjev in budnimi očmi ekipe oddaje Dobro jutro na RTV Slovenija skrbim za štiri gredice. Z olajšanjem ugotavljam, da lastništvo vrta sploh ni nujno za sproščanje vrtnarske energije, znajti se da tudi tako ali drugače.

Dandanes te ljudje ponavadi nezaupljivo gledajo, če jim hočeš kaj podariti zastonj, še posebno če si tujec. Kako si prišla na idejo, da bi svoj odvečni pridelek podarila oziroma zamenjala?

Ko sem se prvič lotila sejanja semen, sem pridelala toliko sadik, da je bilo naše stanovanje kot džungla. Ne samo, da jih nisem imela kam posaditi, še premikati se je bilo težko po stanovanju, povsod so bili neki lončki in zemlja in klorofil. Ker sem sadike vsak dan zalivala in obračala proti soncu, sem se nanje tako navezala, da si nisem mogla niti predstavljati, da bi jih zavrgla. Pa sem povabila prijatelje in prijateljice, ki tudi vrtnarijo in jim sadike podarila. Bili so jih zelo veseli in mi potem še celo sezono pošiljali fotografije z vrta, prinesli pa so mi tudi pridelek.

Koliko časa je trajalo, da je Zelemenjava prišla od ideje v glavi v realnost? Kaj te je premaknilo iz točke “imam super idejo” do točke, “dajmo se zmigat in to zares speljat”? Ponavadi namreč veliko idej ostanejo le to, ideje.

Prvo druženje je bilo zasebno, pri meni doma, potem pa so zanj zvedeli še drugi prijatelji in znanci, ki so me prosili, da naslednjič povabim še njih in da bi še oni prinesli svoje sadike. Tako sem naslednjo sezono obljubo iz čiste radovednosti držala, hkrati pa mi je postalo jasno, da vseh domov ne morem povabiti, zato sem srečanje priredila v KUD-u France Prešeren. Vabilo sem poslala vsem zainteresiranim in jih prosila, da novice razširijo še med svojimi znanci. Nekdo je vabilo objavil na Facebooku, kmalu se je razširila tudi po Twitterju, tako da sem na srečanju poznala manj kot tretjino ljudi, ampak vzdušje je bilo kljub temu čisto domače.

Kaj točno je Zelemenjava za tiste, ki še ne poznajo tega koncepta? Koliko časa je od prve zelemenjave in kje vse se je že odvila?

Na Zelemenjavi menjamo vse od semen, sadik, pridelkov, receptov, izkušenj ter navdihov z domačega vrta. Zelemenjava želi na solidaren in zabaven način povezati navdušence nad vrtičkarstvom in hkrati nad tem navdušiti tudi druge someščane in sovaščane. Zelemenjava je odprt dogodek za vsakogar: tiste, ki že dolgo vrtnarijo, čiste začetnike, takšne, ki imajo le balkonski vrtiček ali pa so lastniki cele njive. Prvič smo se dobili konec marca 2013 v Ljubljani, do danes pa so Zelemenjavo posvojili že v 15 slovenskih krajih, kolikor je meni znano, čisto mogoče pa je, da se odvija še kje, samo da jaz zanjo še nisem slišala. Se mi zdi, da je Zelemenjava že kar ponarodela in živi svoje življenje mimo mene, kar mi je skrajno všeč, saj sem s tem dobila potrditev, da je ideja prava, dovolj univerzalna in preprosta, da je kljub navidezni odtujenosti in poudarjenem individualizmu še vedno blizu vsem ljudem, tako v manjših kot večjih krajih.

Na Zelemenjavi si obiskovalci izmenjujejo sadike ter odvečni pridelek z vrta
Na Zelemenjavi si obiskovalci izmenjujejo sadike ter odvečni pridelek z vrta (foto:Bogataj)

Si že prej imela izkušnje z organiziranjem dogodkov? Kje in kako najdeš prostor? Kako si novico razširila med ljudi? Koliko ljudi je prišlo na prvo Zelemenjavo in kakšen je povprečen obisk sedaj?

V službi sem organizirala 14-dnevno poletno šolo za 400 ljudi, ki je odlično uspela. A to so vse strokovni dogodki, ki se odvijajo na znanih lokacijah in po vnaprej predvidenem programu. Z organizacijo prostočasnih dogodkov na javnih površinah nisem imela čisto nobenih izkušenj, zato sem se na vsakem koraku obrnila na koga za pomoč in vsi so bili ideji zelo naklonjeni in mi z veseljem priskočili na pomoč, tako da res ni bilo težko in mi ni vzelo veliko časa. Presenečena sem ugotovila, da se prostor za zanimive dejavnosti vedno najde, če ne v prijetnem parku pa v simpatičnem lokalu. Z obveščanjem se nisem veliko ubadala, prosila sem vse zainteresirane, da vabila posredujejo po majlu, na Facebooku in na Twitterju in da vsak natisne kak izvod in ga nalepi na bližnji vogal. Kmalu so za Zelemenjavo izvedeli tudi novinarji, tako da so o njej poročali tudi v časopisih in po radiu, s čimer smo dosegli tudi vrtnarsko navdušeno populacijo, ki ne tvita, ne lajka in ne forwardira.

Nedavno smo zasledili, da se je Zelemenjavi pridružil še en dogodek, pri katerem pa ne gre za menjavo zelenjave in ostale hrane temveč za zgrešena, bizarna in totalno neprimerna darila? Velikokrat dobiš neprimerno darilo?

Ja, bizar je še eno popolno naključje. S kolegicama, ki ju osebno sploh ne poznam, smo pred prazniki čvekale na Twitterju o tem, kako se obdarujemo v ožjem krogu in kakšne so sicer naše obdarovalne navade v družbi, kako ravnamo z darili, ki nam niso najbolj na kožo pisana in kje pristanejo. Čeprav se pri nas doma obdarujemo veliko skromneje kot pri večini Slovencev in je večina daril domače izdelave, se kljub temu zgodi, da tu in tam kakšno ni najbolj posrečeno in potem ne vem, kam z njim. Tako je čisto spontano padla odločitev, da darila, ki so v neposredni nevarnosti, da postanejo praholovci, ali pa da pristanejo celo v smeteh, skušamo rešiti in jim dati novo priložnost za srečnejše življenje pri novem lastniku, ki bi jih z veseljem in s pridom uporabil. Tako smo pripravile bazar bizarnih daril, na katerega udeleženci prinesejo neljuba darila in jih zamenjajo za kaj ljubšega.

Lahko bi rekli, da si prava aktivistka proti neumornemu kapitalizmu. Blagovna menjava kjer naša roka niti enkrat ne poseže po denarnici je nekaj novega pri nas. Smo na nekakšnem razpotju med slepim potrošništvom ter zavestnim trajnostnim življenjem misliš, da smo pripravljeni na ta miselni preskok?

Reciva raje mimo kapitalizma kot proti njemu. Roko na srce tudi jaz hodim v trgovine in kupujem preko interneta, včasih tudi nepotrebne stvari. Res pa se aktivno borim za to, da bi na presežke, ki se nam na kopičijo na vrtu ali pa po omarah, začeli gledati drugače. Ne kot na nebodijihtreba navlako ali celo odpadke, temveč kot na povsem uporabne reči, ki bi novemu lastniku lahko izboljšali jedilnik, mu polepšali dom ali garderobo. S takim pogledom na svet bi ne samo zmanjšali pritiska na okolje, ampak tudi nase, nehali bi se pehati za zaslužkom za vsako ceno, ki bi ga nato porabili za stvari, v katerih potem tako ali tako imamo časa niti uživati. Manj je več. Premiki v glavah se že dogajajo, postopoma in počasi, a tako je tudi najbolj trajno. Upam, da ni le modna muha, ki bo romala v naftalin takoj, ko se ekonomske krivulje spet obrnejo navzgor.

Kaj si želiš v prihodnosti za slovensko družbo in na splošno globalno skupnost? Boš patentirala koncept Zelemenjave in ga razširila preko meja naše male deželice?

Ne bo zvenelo zelo globalno in filozofsko, pa po moje je, predvsem pa je zelo nujno. Želim si, da bi nehali biti tako pasivni. Namesto, da se vedno samo pritožujemo, raje življenje vzemimo v svoje roke in stvari, ki nam niso všeč spremenimo na bolje. Že če začnemo pri vsakdanjih malenkostih na domačem pragu, se bo hitro zelo poznalo. Skoraj vsak dan kdo pokomentira, joj, kdaj se bo kaj premaknilo tudi v našem kraju in bomo tudi pri nas imeli take fine dogodke? Pa rečem, premaknilo se bo, ko se boste vi premaknili in take dogodke izvedli. Mi nismo čakali, da bo Zelemenjavo ali Bizar organiziral kdo drug. Ko smo si jo zaželeli, smo jo pripravili. Preprosto in po domače, nič nismo komplicirali. Tipičen naslednji izgovor je, da sicer super, ampak da se brez budžeta ne da nič. Hm, v 15 krajih prostovoljci organizirajo Zelemenjavo brez enega samega evra in čisto vsem je uspelo, kar je več kot dokaz, da se brez budžeta da marsikaj. Ne vse, kar precej pa. In to je tisto, kar največ šteje.

Da bi Zelemenjavo kdo patentiral, pa četudi v prenesenem pomenu, je popolni nonsens ter je v popolnem nasprotju z našimi načeli in prizadevanji. Zelemenjava namreč ni čisto nič novega in originalnega, saj so si presežke solate čez ograjo menjavale naše babice in njihove babice, mi smo se samo naslonili na to tradicijo. V okviru Zelemenjave si tudi prizadevamo za povsem nasprotno, da bi ideje, izkušnje, znanje in nasvete med seboj čim več menjali in s tem pomagali graditi čim trdnejšo skupnost v pravem pomenu besede. Naj poudarim še, da je več kot dobrodošel vsak, ki si želi izvesti Zelemenjavo ali podoben dogodek v svojem kraju. Zanjo bo sicer moral poskrbeti sam, a smo z veseljem na voljo za vse nasvete in vprašanja. Tudi vse vsebine, ki v okviru Zelemenjave nastanejo, od receptov do fotografij, so prosto dostopne in objavljene pod licenco Creative Commons. Vse to s ciljem, da s skupnimi močmi dosežemo premik od družbe “deli in vladaj” k družbi “deli si in obvladaj”.

3 komentarji

  1. To je napredek. Nekoč si obdeloval vrt in študiral, da si postal doktor, danes pa si doktor in na lepem ugotoviš, da obstaja tudi vrt. I tempi cambiano. Sem vesela zate.

  2. Ne uspem sicer razbrati starosti tega prispevka, bi pa bilo zanimivo videti nadaljevanje te zgodbe.

  3. Darja , mnogim si nam pokazala pravo pot , ki smo jo morda poznali a je nismo znali uresničiti , nismo je pa znali prikazati

    Hvala ti za pomoč na tej poti , ideje in strokovno pomoč …Tone – Olga

    Pa lep pozdrav in pridelek ti želiva

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*