David Vidrih – svet po moje



V mladosti kaj dosti stika s potovanji in popotništvom nisem imel. Navsezadnje sem bil tudi še premlad, da bi bila potovanja moja stalnica. Sem le David Vidrih, preprost fant iz osrednje Slovenije, sin preprostih staršev. Da bodo potovanja moj življenjski slog in raziskovanje čim večjega dela sveta moj cilj, pa je nekako prišlo samo od sebe in potihoma napovedano.

V osnovni šoli smo morali napisati esej oziroma spis o tem, kaj bomo počeli v življenju oziroma kateri poklic boo opravljali. Moj spis je bil dokaj zmeden saj se v tistih letih nisem mogel popolnoma odločiti in si že vnaprej programirati potek življenja za naslednjih petdeset let. Je bil pa naslov dokaj vedeževalski: David Vidrih: raziskovalec sveta. No, v eseju sem pisal o tem kako bom kot veterinar in obenem snemalec spremljal in zdravil afriške živali, kot izumitelj bom ustvarjal in predaval po celotnem svetu in navsezadnje kot astronavt se bom posvetil tudi luni in planetom. Ko je učiteljica poklicala: »David Vidrih!«, sem poln upanja pričakoval bleščečo petico, a na koncu je bila le trojka ker je bilo preveč slovničnih napak in neodločnosti. Astronavt in izumitelj ravno nisem, tudi veterina ni moje področje. Razlog za moje veselje pa je splošno odkrivanje sveta.

David Vidrih

Da sem vzljubil tuje dežele in raziskovanje je zaslužen kolega, ki mi je predstavil svojega bratranca iz Maroka. Med poletnimi počitnicami sva mu obisk vrnila in takrat me je vse skupaj prevzelo. Začelo se je že na letališču in z občutki, ko letiš nekam neznano. Maroko, boste rekli, to pa ja ni neka destinacija. Zame in za moja čutila pa je bil ravno let v Maroko tisto dejanje, zaradi katerega sem vzljubil potovanja. Jaz, David Vidrih, povprečen fant, sem potem vsa naslednja dejanja prilagodil potovanjem. Občasna dela, pomoč staršem in sosedom, iskanje dodatnega zaslužka na vse možne načine. Potovanja so me tako rekoč zasvojila v trenutku. Občutek, ko se zaveš, da si na popolnoma neznanem koščku sveta, ko raziskuješ nove kulture in lokalne običaje, ter spoznavaš popolnoma nepoznane ljudi, ki jih verjetno do konca življenja več ne boš srečal, je zares neponovljiv. Tudi David Vidrih se strinja s tem 🙂 S potovanji sem se torej uspešno “zasvojil”, sedaj pa mi je preostalo le, da izmed vseh skritih in malo manj skritih turističnih biserov izberem nekaj sebi najljubših in jih tudi obiščem. Takoj na začetku sem se že odpravil na Daljni Vzhod, od takrat dalje pa je bilo vse skupaj veliko lažje.

Moja prva resna potovalna destinacija je bila Indonezija. O deželi nisem kaj dosti vedel, želel pa sem izkusiti pravi čar potovanj. Obisk Maroka je bil navdihujoč, vendar je sem si želel izkusiti še več. Želel sem raziskovati različne ljudi in dežele od tega, kar sem poznal. Nadaljeval sem z Mehiko, vendar se tam nisem dolgo zadržal. Odločil sem se, da ostanem malo dlje doma, zaslužim malo več denarja, potem pa sem se z nahrbtnikom odpravil po Južni Ameriki. Najbolj me je prevzela Brazilija. Čudovite ženske, prekrasna pokrajina in ljudje polni smeha in dobre volje. Tam se mi je zgodil tudi pripetljaj, ki dokazuje kako je svet majhen. Ravno sem prispel v Rio de Janeiro in sem iskal namestitev. V enem od hostlov pa zaslišim:« David Vidrih?« Ko sem se ozrl sem zagledal kolegovega bratranca iz Maroka. Tudi on je potoval po Braziliji in tako sva nekaj dni skupaj raziskovala mesto, za katerega je teh nekaj dni vsekakor premalo da bi videli vse, nato pa se odpravila vsak po svoji poti.

David Vidrih

Po potovanju po Južni Ameriki sem za lokalni časopis napisal kratek članek o mojih doživetjih. Takrat sem spoznal tudi ljubezen do pisanja in opisovanja mojih doživetij in popotovanj. Sošolci iz osnovne šole boste sedaj zagotovo rekli; David Vidrih da piše članke?! Res, da sem bolj težko shajal z maternim jezikom, vendar se človek z leti spremeni in prilagodi. Po končanem potovanju sem se moral v bistvu zelo prilagoditi, saj je bilo potrebno najti službo za preživetje, mikala pa me je že naslednja destinacija: Filipini.

Po neuslišanih prošnjah za delo sem si rekel sam pri sebi; David Vidrih, naberi dovolj denarja za pot, za preživetje pa ga boš zaslužil tam, na licu mesta. Filipini so znani med drugim tudi po tem, da si že kar nekaj Slovencev tam služi svoj vsakdanji kruh in tako sem se za ta korak odločil tudi jaz. Potovanje po Filipinih je bila ena najbolj norih in neverjetnih dogodivščin v mojem življenju, vendar več o tem drugič. Tu spodaj pa si lahko ogledate kratek videoposnetek, ki sem ga David Vidrih sestavil za vse vas, da vam še bolj konkretno predstavim svoja dosedanja potovanja 🙂

Glede na svoja rosna leta sem videl ogromno sveta, spoznal izredno zanimive ljudi in doživel nore dogodivščine. Potovanja zame niso le spoznavanja novih ljudi, želim jih spoznati da lahko razumem njihovo kulturo, njihov način življenja. Izredno me fascinira dejstvo, da vsi živimo na isti krogli, vendar z različnimi možnostmi, dispozicijami in okoljem. Morda bom nekoč znan kot David Vidrih: antropološki raziskovalec. Neverjetno mi je zanimivo kako na osebe vpliva okolje, dednost in še samoiniciativa. Ljudje smo res kompleksna in čudovita bitja. Poleg ljudi in njihovega življenja pa me vedno navdahne in očara čudovita narava. Na našem planetu je ogromno kotičkov, ki si brez dvoma zaslužijo naziv »raj na zemlji«. Potovanja res oblikujejo in zaznamujejo človeka. Vsi moji vtisi iz različnih delov sveta so izredno pozitivni. Da ne bo pomote, na potovanjih se pripetijo tudi negativni dogodki, vendar jih je potrebno sprejeti in se z njimi spopasti. Zaradi vseh izkušenj sem postal izredno odprt, razumevajoč in na splošno boljša oseba.

Vsak je lahko popotnik, ne glede na poreklo, ne glede na to, če ste običajen fant iz soseske po imenu David Vidrih. Odprite svoje srce in pustite, da vas svet, narava in ljudje naučijo živeti polno življenje. Uresničite si vsaj del vaših sanj in cenite svoje življenje.

En komentar

  1. saša erbežnik

    Spoštovani,

    tudi sama bi si zelo želela potovati, vendar bi mi bilo lažje z kakšnim izkušnejšim popotnikom.
    Zanima me ali tudi vzamete koga s sabo na potovanje?

    Lp, saša

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*