Demenca

 

Prišel je čas, ko veliko ljudi ve, kaj je to demenca, kako se spopadati z njo, kako se počuti bolnik in kako delujejo domači. Vendar 10 let nazaj in več teh informacij ni bilo, so bile težje dostopne in ni bilo toliko govorjenja o tem.

Sama sem se z demenco v domačem krogu prvikrat srečala dalnega leta 2005, ko sem bila stara 19 let. Takrat je zbolela moja babica. No, to sploh ni res. Zbolela je že kako desetletje prej, vendar je bolezen počasi napredovala in sorodniki okolinje sploh nismo opazili, da je tako bolna. Preskok iz začetnega stanja bolezni, kateri še ni tako opazen, v hudo, končno obliko se je zgodil zaradi operacije in kome v katero spravijo ljudi za opeacijo. Po tej operaciji ni bila nikoli več ista.

Ko je prišla domov je na v njenem besednjaku bila zelo pogosta besedna zveza »hočem domov«, čeprav je bila doma, vendar ne v svoji rojstni hiši in svoji rojstni vasi. Vrnila se je nazaj v otroštvo, ves kratkoročen spomin ni funkcioniral, pa tudi del dolgoročnega spomina se je zbrisalo. Res je, da koma ima lahko kot stranski učinek tudi del izbrisa spomina, vendar to ni bilo samo to. Bila je bolezen. In ne to samo njena bolezen, ampak bolezen cele družine okoli nje.

Ko mora biti človek stalno pod nadzorom, da ne uide »domov«, ker tam, kjer je bil več kot polovico življenja ni več njegov dom, ko ne pozna od nikogar imen, ter vsakemu poda novo ime, ki se ga spomni iz otroštva in se mu zdi človek podoben človeku iz otroštva, ali pa tudi ne. Ko pospravlja stvari in pozabi kam je dal, ter zato mu drugi ljudje kradejo, pri nas sem bila glavni krivec jaz, ker sem študirala v Ljubljani in sem potrebovala denar. To je res, vendar ne njenega, saj sem imela dovolj denarja za to, za kar sem ga potrebovala. In potem, ko se najde še kdo, ko ne verjame, da je ta kraja znak bolezni in da nihče ne krade. Ni najlažje.

Vendar kraja in bežanje od doma »domov« ni najtežje obdobje. Ko je minila ta stopnja je prišla druga. Nepokretnost, stalna zakrčenost ter neprekinjeno mižanje. In ko je odprla oči so se v mojih očeh nabrale solze od veselja, da spet vidim njeno sinje modro barvo oči ter na obrazu se mi je narisal nasmeh. Bilo je vredno vsega truda. Ali pa ko smo gledali tujejezičen film in se je začela smejati, čeprav najverjetneje ni razumela kaj govorijo. Saj smeh ni bil tak čudež, ampak ko se je zasmejala ravno v trenutku, ko je bilo res kaj smešnega. Prav tako njeno veselje in smeh od predvajanju harmonike in njene najljubše pesmi. Takrat sem pregledala največ narodnozabavnih oddaj do sedaj.

In ja, to je bilo med 20 in 28 letom. Med leti, ko mladi uživajo vsak trenutek, žurajo, se veselijo. Vendar meni je več pomenila skrb zanjo, čeprav so bila tudi obdobja, ko nisem hotela več. Bila sem utrujena. Bolj psihično, kot fizično, saj dajanje hrane dvakrat na dan in dvig iz postelje in zapeljat jo v kuhijo ni bilo fizično zahtevno. Vendar biti tam, biti na voljo, ko so starši imeli svoje delo, biti na voljo, ko bi lahko žurirala in uživala v študentskemu živjenju. Počutila sem se ujeta. Tako kot cela družina, ki ni mogla iti nikamor, saj je vedno moral biti nekdo doma.

In po 8 letih njene nepokretnosti, demence in stalnega ležanja, ko je umrla sem izgubila delo. Izgubila sem del sebe, ki ga nikoli nisem imela. V letih, ko bi lahko astla in se razvijala s svojim otrokom, sem rastla in se razvijala z otrokom, ki je bil vsako leto isti, ali pa se mu je stanje še slabšalo. In nihče pri tem ni mogel nič pomagati in tudi ne more v prihodnje.

Ta članek malo osvetli demenco, mojo povezavo z dementno osebo in moj pogled na vse skupaj. V naslednjem članku odgovorim na vaša vprašanja, ki jih lahko zastavite v komentarjih ali pošljete na mail: klavdija.hiti@gmail.com.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*