Tunizija. Afrika. Eksotično se sliši mar ne? V Afriko na letovanje. Ko sedim v letalu visoko nad oblaki in stiskam skupaj potne dlani, navsezadnje letim prvič, me preveva navdušenje. Pogled skozi okence ob pristajanju pokaže suho pokrajino, vseh odtenkov rjave barve, odrezano od vrvečega bučanja množic značilnih za zahodna velika mesta.
Djerba se nahaja v Tuniziji, državi na severu Afrike z okoli 65.000 prebivalci. Slovi kot otok s čudovitimi peščenimi plažami in veličastnimi sončnimi zahodi, obkroža pa jo toplo sredozemsko morje, ki vsebuje odtenek zelene barve in je občutno manj slan kot Jadran. Uradni jezik v državi je arabščina, na otoku pa med domačini lahko slišite tudi starodavni berberski jezik.
Sama z očmi iščem in hitro najdem palme; znamenja eksotike za zahodnjake in seveda priložnost za prvo fotografijo. Ob izstopu iz letala vame butne vročina; celih 41 stopinj Celzija, za katere odkrijem, da jih zaradi suhega ozračja, prav lahko prenašam. In navsezadnje sem na črni celini, vročino sem pričakovala in si jo želim.«Saj sva vendar v Afriki!« mirim razburjeno prijateljico.
Pred uradnim vstopom v državo nemirno poskakujem v vrsti s potnim listom v roki. Prvi vtis o domačinih dobim z opazovanjem uslužbencev, ki delujejo ležerno kar je očitno skupno prebivalcem obmorskih pokrajin; valovijo kot morje, počasi in v naravnem ritmu. Nikomur se ne mudi torej se lahko naravnam na njihovo energijo in sprostim
Vodič slovenske turistične agencije našo skupino hitro pospravi na avtobus in nam med potjo poda nekaj osnovnih podatkov.
Najprej je v Tuniziji, če se ne želimo ravnati po soncu, potrebno srednjeevropskemu času prišteti eno uro. Torej vlečemo mobilne telefone iz žepov in spreminjamo številke. Potrebno je paziti kaj zaužijemo; voda iz pipe na Djerbi za turiste ni pitna, kar pomeni da je treba tešiti žejo s tekočino iz plastenk ter se izogibati sveži zelenjavi in sadju brez lupine. Temperatura je visoka, ne pozabimo, da smo v Afriki in se temu primerno obnašajmo, torej v najvišjem opoldanskem soncu iščemo senco. Predvsem je treba redno piti mlačno vodo, kar je ledenega bo razburkalo naše črevesje kot morje; informacija na katero hitro pozabim in jo zato doživim na lastni koži. Usodna je lučka sladoleda, ki je bila tak užitek sredi vročega popoldneva. V Ljubljani si jo v takem času pač privoščim.
V hotelu s štirimi zvezdicami preseneti velika, skoraj luksuzna avla, prijetno ohlajena, in topel sprejem s sladkimi aperitivi.
“Takole izgleda raj,” se potopim v udoben naslanjač.
A ker v resnici to ni raj, temveč Zemlja, se božanski občutek hitro skazi ob check inu. Že res, da je gneča pred recepcijo velika a ne gre mimo mene, da so pozornosti deležni tudi ljudje, ki so prišli za mano. Od človeka, ki maha vsem receptorjem: “Room please,” se le ti zvito umikajo. Skozi svoj tedenski obisk na otoku ugotovim, da je njihovo znanje angleščine šibko in da hotel naseljujejo pretežno francoski turisti, ki se počutijo zelo domače v njem, kakor doma pravzaprav. Načeloma poleg Francozov tu letujete še z Italijani in Nemci. Z uradniki boste najlažje našli stik, če boste pripravljeni govoriti v francoskem jeziku. Moje znanje francoščine je nično torej se moram sprijazniti z drugorazrednim sprejemom.
A kljub temu me v sobi, na postelji, pričaka pregrinjalo zloženo v obliki srca, posuto z rdečim cvetjem. Hitro začutim toplino domačinov, njihovo odprtost; z očmi in nasmehi, ki je tako redka v moji domovini. Plaža je prav zares kot iz fotografij turistične revije, tudi sprehodi kamel skoraj mimo mojega ležalnika pod senčnikom so vsakodnevni dogodek, a na letošnjem dopustu me najbolj hrani pregovorna afriška toplina ljudi. Sonce da še kaj drugega poleg porjavele kože.
Državljani Tunizije so pretežno islamske vere in temu primerno melodično vabijo k molitvi minareti, v morju pa, umaknjene od turistov, lahko zagledate tudi ženske odete v črno tkanino. Domačini se očitno zavedajo prednosti turizma tako da se vam nadlegovanja z njihove strani nikakor ni treba bati.
Kulinarično lahko na otoku pričakujete veliko količino kuskusa, nacionalne jedi Tunizijcev in močno začinjeno hrano v veliki meri pripravljeno z olivnim oljem.
Najbolj uživam v suhih datljih, natrganih s palm, ki niso nikakor podobni sladkorju, ki ga najdemo v naših trgovinah. Priporočljivo je da si večje količine kupite pri domačinih, ki sadeže prodajajo ob puščavi po zelo ugodnih cenah.
Na potepanju po otoku se ustavimo pri berberski družini in doživimo z njimi delček njihovega vsakodneva. Prebivajo v trogloditih, tradicionalnih podzemnih bivališčih, ki so nadvse učinkovit in preprost način prebivalcev, da ohranijo toploto in hlad. V zemljo izkopljejo veliko jamo in v prst okoli nje umetne votline, ki služijo kot sobe.
Pričaka nas značilna gostoljubnost in široki nasmehi. Gospodinja nam ponudi priljubljeni napitek iz zelenega čaja, mete in medu s katerim se prijetno ohladimo v popoldanskem soncu. Medtem ko z užitkom srkamo pijačo nam uspe še ročno zmleti žita v moko za testo značilnega tunizijskega kruha, ki ga dobimo v pokušino. V obliki lepinje je kruh rumenkaste barve in vsebuje kari, žafran, olivno olje ter janež. Ob žvečenju dobrote se povzpnem na površje in opazujem glavo družine, gospoda, zleknjenega pod senčnikom, s klobukom potegnjenim do brade. Prevroče je za aktivnost ta trenutek.
Oboževalci fantazijske sage Vojna zvezd boste navdušeni nad ostanki kulis v mestecu Ajim, kjer so leta 1977 posneli del zunanjih prizorov. Morda pa vam bo, kot meni, bolj pri srcu prizorišče križanja kultnega filma Life of Brian, skupine britanskih komikov Monty Python.
V oazah stotin palm se skrijete pred soncem in prepustite svežini zelenja, na robu Sahare, največje puščave sveta, pa se dokončno predate dogodivščini neznanega.
Sama sedem na kamelo s tresočimi nogami a občutek je nepopisen in želim si da bi pot dolgo trajala. Kolona kamel, z našo skupino na hrbtih, se poda preko puščave do prve oaze, kjer se vsi skupaj posedemo in počivamo kot pravcati Berberi. To je čas za fotografiranje in lovljenje zrnc puščave v plastenke. Na kameli se prepustiš njenemu počasnemu ritmu in zliješ z življenjem; občutek, ki me dviguje še mesece po vrnitvi v domačo prestolnico.
V letoviščih Djerbe se lahko prepustite urejenim plažam in čistemu morju, v hotelih se razvajate z odlično hrano in odpeljete živčke na pašo. Za zidovi pa stopate proti neznanemu kar ima svoj čar. Izberite svojo varianto. Obisk Djerbe vas ne bo pustil ravnodušne, če imate le količkaj pustolovskega duha in željo po spoznavanju drugačne kulture.
Otok zapustim prijetno spočita in prežeta z arabsko afriškim duhom. V mojem stanovanju pa nekaj let po letovanju še vedno stoji puščavski pesek. Topel od sonca.
