Koliko na brezposelnost v Sloveniji vplivajo aktivni starostniki je stvar analize, ki pa se je tukaj ne mislim lotevati. K razmišljanju me je vzpodbudil članek, ki sem ga pred dnevi prebral na portalu rtv-slo in nosi naslov: Doktorat pri 77: “Upokojitev ni prelom, ampak prehod”. Pravzaprav so me k temu prispevku še bolj vzpodbudili komentarji bralcev omenjenega članka.
Zgodba govori o tem, kako je, sedaj 79 letna upokojena, ekonomistka z Dolenjske, pred dvema letoma opravila doktorat in sedaj predava na treh fakultetah in kakšne cilje ima še v svojem življenju. Želi postati predavateljica na fakulteti, za kar se mora iti učiti tudi v tujino. Poleg tega, da stalno piše znanstvene članke, pa bo napisala še eno ali dve knjigi. Vsekakor poudarja, kako pomembno je imeti v življenju vizije in z njimi povezane, ostro določene cilje. Nekatere raziskave pa tudi dokazujejo, da se cilji uresničijo, samo imeti jih je treba.
Meni, da bi tudi okolje, vključno z državnim aparatom, moralo začeti razmišljati drugače, kot to sicer počne. V 21. stoletju o službah namreč ni več mogoče razmišljati tako, kot nekoč. Treba se je predvsem stalno izobraževati, saj je možno imeti uspešno kariero le, če si stalno v toku dogajanja.
Za tako veliko brezposelnost v Sloveniji je v veliki meri razlog tudi v tem, da tako mladi, kot stari še vedno iščejo SLUŽBO. Opaža pa, da se običajno starejši začenjajo ogledovati po drugačnih možnostih celo prej kot mlajši. Pri vseh teh priložnostih, ki jih ponuja današnji čas, pa lahko odkrijejo svoje potenciale tako eni kot drugi. Treba je le spremeniti svojo miselnost in ne iskati kakršno koli službo za vsako ceno, ampak se usmeriti v iskanje dela, ki bi izhajalo iz lastnih obstoječih znanj (izobrazbe), lastnih izkušenj in iz hobijev, oziroma veselja do nečesa.
Jasno je, da takšna sprememba pomeni za marsikoga nekaj nepojmljivega. Pa vendar imeti delo, ki te veseli je lahko nekaj zelo inspirativnega. Sploh če si predstavljate, da sicer hodite v neko službo, kjer vas delo ne veseli, kjer vladajo slabi odnosi med ljudmi in za višek dobite še majhno plačo.
Če misli te gospe primerjam s svojo lastno miselnostjo in vsebinami na moji spletni strani pravzaprav pridem skoraj na isto. Nikakor ne trdim, da obstaja čarobna paličica za vsakogar, obstajajo pa vsebine, ki jih lahko prebere vsak in morda poišče tiste skrite možnosti, ki jih z miselnostjo prejšnjega stoletja preprosto ni mogoče videti. Ne glede na to, ali ste stari ali mladi, lahko morda naredite prvi korak v smeri spremembe že, če si preberete eno od mojih brezplačnih knjig na tej strani in s tem ugotovite, da tudi za vas obstaja možnost za „sanjsko službo“. Pokukajte torej na www.fotkar.com.
Cel članek Doktorat pri 77: “Upokojitev ni prelom, ampak prehod”. pa si lahko preberete na http://www.rtvslo.si/moja-generacija/novice/druzba/doktorat-pri-77-upokojitev-ni-prelom-ampak-prehod/414314
Sedaj pa še nekoliko o komentarjih, ki so jih podali bralci omenjenega članka. Kar precej jih je, ki se strinjajo, da bi omenjena gospa morala prepustiti svoje mesto mladim, ki zaradi takšnih, kot je ona ne dobijo službe. Ki menijo, da je izkoristila neke svoje danosti in dosedanje prednosti, da je prišla do tega, kar počne danes in na ta način povečuje brezposelnost v Sloveniji.
Iz nekaterih komentarjev se vidi, da njihovi pisci članka niti niso prebrali v celoti, ampak so podali svoje kritike v smislu občih prepričanj sedanje družbe. Družbe, ki obsoja, ali pa zavida tistim, ki hočejo in tudi nekaj naredijo zase. Tudi sedanji sistem na drugi strani prav podpira dolgotrajno šolanje, saj na ta način mladi še niso brezposelni in so tako obveznost staršev in ne sistema. Pa tudi šole so plačane, saj veste od česa, kaj ne? Rešitve, ki jih obstoječi sistem ponuja, da bi zmanjšal brezposelnost v Sloveniji, pa so včasih že kar smešne. Pa kljub vsemu, večina ljudi še vedno bolj verjame temu sistemu, se obremenjuje s tem ali so na oblasti levi ali desni, posveti veliko svojega časa gledanju televizije in prisotnosti na socialnih omrežjih, čeprav jim bi morda nek drug pristop prinesel veliko novega. Novo predstavlja hkrati tudi neznano, neznanega pa se ljudje na žalost običajno bojimo.
Globoko verjamem, da je veliko takih, ki so pridni, ki se trudijo, pa vseeno ne dobijo službe, kot pravijo pisci komentarjev. Pa vendar, kaj nebi morda poskusili nekaj spremeniti, če jim sedanji način ne prinaša uspeha?
Pa še nekaj, na kar sedanji mladi ne pomislijo. Prihaja, pravzaprav je že prišel čas, ko je sistem „poskrbel“ tudi za pokojnine (nekoč tudi njihove). Zato se bodo za preživetje morali potruditi tudi starostniki. In nekako ne razumem, kako so lahko, pri vsem tem hitrem tempu, velikih spremembah v tehnologiji in razmišljanju, „metuzalemi“ grožnja za brezposelnost mladih v Sloveniji, ki so s temi novostmi „zrastli gor“.
Morda je sedaj komu že zavrela kri zaradi teh besed, ampak ne razumite me napak. VEM, da je biti brez dela težko. VEM, da je biti brez dohodkov težko. VEM, da je biti na grbi drugih težko. VEM, da se je spremeniti težko. Ampak VEM, da je sprememba mogoča.
V tujini, od koder vse prihaja k nam z rahlim zamikom, sedanje obdobje že imenujejo podjetniška doba. Ker ljudje že iščejo nove rešitve, ki jih prinaša novi, drugačen čas. Ko bomo začeli tako gledati na stvar tudi pri nas bo manjša tudi brezposelnost v Sloveniji. Zagotovo.
