Dubrovnik ima skoraj vse, si čemer se ponašajo italijanska renesančna mesta na drugi strani Jadrana, toda Italija nima Dalmacije. Arhitekturo je v primerjavi z naravo laže posnemati ali pa jo ustvarjati in tam, kjer so se kulturne in naravne lepote povezale, se je rodil biser, imenovan Dubrovnik.
To je mesto v katerega ne moreš vstopiti kjerkoli se ti zahoče. Za to ima svoja vrata, Pile na zahodu in Ploče na vzhodu.
Majhen je v prostoru, a bogat v duhu in kulturi. Stisnjen med obzidje nosi v poletnih večerih v sebi polno življenja. Ozke ulice, vpete vprek in vzdolž strmine so kot mravljišče. Tako omejene se zdijo, da nehote povlečeš k sebi ramena, izogibajoč se zidu, ki je na tvoji levi in desni na dosegu roke. Za hip morda pomisliš, ali nisi v domačem Piranu, a je tu le malo preveč živahno.
Placa, pravijo ji tudi Stradun (ta izraz ima v izvoru rahlo porogljivo noto), je nekaj drugega. Tu vlada mediteranska ležernost in odprtost. Tu spoznaš, da lahko ustvarijo lepoto tudi na tla položene kamnite plošče, še posebej, če so zlizane od neštetih korakov. Poskusi se postaviti na kamen, naslonjen na zid blizu cerkve Sv. Spase. Če ti uspe, se ti menda uresniči skrita želja. Koliko te vraže veljajo, ki bilo morda dobro prej preizkusiti na Blejskem otoku.
Po Placi se boš sprehodil dvakrat, morda trikrat in še vedno se ti bo zdelo, da nisi videl vsega, ker preprosto ne gledaš samo z očmi. Usedeš se pred eno od kavarn, se navzameš sredozemskega razpoloženja, srkaš kavo ali pivo in gledaš množico, ki je z vsakim tvojim požirkom drugačna, zato si le vzemi čas, da gre ta raznolikost mimo tebe in tudi v tvoj spomin. Po tem se boš morda spominjal Dubrovnika v dolgih zimskih večerih.
Placa pa ni le sprehajališče, temveč arhitekturno bogata ulica, ki prehaja v prav tako zanimive trge. Včasih je bila na tem mestu plitka morska ožina, danes pa njo in trge okrog nje krasijo številne zgodovinsko in kulturno pomembne stavbe: cerkev sv. Odrešenja – sv. Spase, veliki Onofrijev vodnjak, Orlandov steber, baročna cerkev svetega Vlaha – zaščitnika mesta, Knežji dvorec in malo bolj oddaljena Dubrovniška katedrala. Tu so tudi številni samostani. Mesto je imelo svoj čas svojo republiko in je prisegalo na pomorstvo in trgovino. Na pomen trgovine kot gospodarske panoge kaže tudi dejstvo, da je tamkajšnja oblast pri obnovi mesta po potresu v 17. stoletju predpisala, da mora imeti na Placi pritlični del vsake stavbe videz trgovine. Ja, tudi tako iz malega zrase veliko.
Ljubitelji upodabljajoče umetnosti bodo gotovo obiskali katero od številnih galerij. Najbolj znana je Dubrovniška umetnostna galerija, kot muzej moderne in sodobne umetnosti, ki je gostila tudi grafike slavnega Pabla Picassa.
Višek kulturnega dogajanja predstavljata vsakoletni festival Dubrovniške poletne igre, ki veljajo za najstarejši in najbolj ugleden hrvaški festival. Nekaj posebnega je na prostem, med starodavnim obzidjem v najlepših delih mesta spremljati gledališke, glasbene in baletne predstave.
Seveda ne boš kar obtičal v mestu. Preveč zanimivega je vsepovsod okrog, da bi se zadovoljil s tem. Najprej se splača sprehoditi po obzidju, da spoznaš prostorsko stisko še z drugega zornega kota in tudi, kaj se lahko naredi iz nje.
Vabijo številni otoki. Lokrum je tako blizu in tako pogosto povezan z mestom, da se skoraj moraš sprehoditi po njem.
Nekaj več časa bo vzel obisk Elafitskih otokov, kamor iz Dubrovnika prav tako vozijo številne ladjice, ki povezujejo Lopud, Koločep in Šipan. A zmotno je misliti, da so ti trije edini v tej skupini otokov. Manj znani so Jakljan, Ruda, Daksa, Kosmeč in še bi lahko naštevali. To, kar otoke in naselja na njih dela ljujbke, je njjihova majhnost. V katerikoli kraj že stopiš, najprej zaznaš njegovo tesno, že kar usodno povezanost z morjem. Majhne hiške se hrepeneče obračajo nanj in ribiški čolni dajo vedeti, da niso tu le na dopustu.
Ampak tukaj prav res nihče ne hiti in se je pametno v tem ritmu tudi sprehoditi po otokih, kolikor nam bo kapitan pač dovolil. Lahko pa si jih izberemo za svojo počitniško destinacijo in takrat nas res ne bo nihče preganjal. Posebno Koločep in Lopud ponujata kar precej možnosti za umirjen oddih, daleč proč od nam vsem preveč poznanega vrveža.
