Tajska vzpodbuja obliko ekoturizma že od leta 1997. Svoj največji bum je doživela v 50. letih, ko so tajske plaže obiskovali turisti iz celotnega sveta, dandanes pa kot destinacija velja za onesnaženo, prenasičeno, v turizmu ji celo napovedujejo neregulativno rast. Za vzpostavitev politično angažirane oblike turizma, kot ga je pričela prva ekoturistična organizacija na otoku Phuket na Tajskem, je pomembna trdna vera, jasni cilj in trdna angažiranost za odgovorni turizem. Odmik od socialnih, kulturnih in političnih ovir družbe, v kateri so se znašli predstavniki Sea Canoja predstavlja tudi pomembno gonilo. Območje Ao Phang je eno od takšnih območij, ki zaradi svoje lepote privablja na milijone turistov. V provincah Phangha in Krabi na otoku Phuketu, ki je del naravnega marinskega parka Ao Phangha in zajema velikost 400 kvadratnih metrov v državi Tajski izgleda ekoturizem nekoliko drugače.
In zakaj lahko celotni zgodbi rečemo iniciativna? Ker je presenetljivo, kdo je dejansko obrnil svetlejše poglavje – v letu 1989 se je na Tajskih tleh znažel Ameriški izseljenec, John Gray, ki je pričel zgodbo prve pomorske ekoturistične organizacije, ki je še danes znana pod imenom »Sea Canoe«. Moje zanimanje je pritegnil nekaj časa nazaj, ko sem brskala in surfala po zanimivih potovanjih in odpiljenih dogodivščinah ter na spletu naletela na Tajsko in honge. Organizacija Sea Canoe se ukvarja s transportom turistov do najmanjših mikro otokov v naravnem parku Ao Phangha in z obiskom najznamenitejših tajskih jam, imenovanih hongs. Ekskurzije izvajajo striktno z napihljivimi čolni, obiskovalce pa neposredno na čolnu spremlja lokalni veslač. Na ekskurzijo se več čolnov odpravi skupaj, zato da ni neprestanih hrupov, ki bi odganjale ptice in opice. Ti obiski najmanjših otokov v zelenem parku Ao pHangha pomenijo odmik od masovnega vrveža. Organizacija zaradi svoje dejavnost nikoli ni spregledana v najrazličnejših vsebinah Tajskega odgovornega turizma. Prejeli so številne nagrade pri British Airways turism for tomorrow in zlato okoljsko nagrado pri Pacifiški Azijski potovalni zvezi skrajšano imenovani PATA.
In zakaj je organizacija Sea Canoe vredna omembe, ko gre za vprašanje masovnega turizma in okoljske ozaveščenosti predvsem na Tajskem? Ker je organizacija Sea Canoe s svojo politiko izjemno vplivala na družbeni razvoj nekaterih marginalnih skupin in v svoje ekskurzije vedno vključevala izobraževanje o okoljski ozaveščenosti. Sea Canoe tako letno nameni 686 ameriških dolarjev, t.j. njihovih 30.000 bahtov lokalcem v Ao Phanghu za čiščenje in vzdrževanje pristaniškega nasipa. Tako oblikuje lokalno obliko dela, tako pa vzpudbuja lokalno kvaliteto življenja. Prostovoljno promovira in vzpodbuja projekt ohranjanja belih opic, ki je lociran v Bhang Phae slapu, na severnem delu Phuketa. Te opice so postavljene v bare in zabaviščne parke masovnega turizma, da zabavajo ljudi. Prednost organizacije Sea Canoe je v tem, da oskrbuje lokalno prebivalstvo z donosnimi službami, predvsem boljšimi v primerjavi z drugimi zaposlenimi v sektorju masovnega turizma. Najpomembnejše pri skupini zaposlenih je, da so ti del marginalnih družb muslimanske-malezijske skupine na jugu Tajske, ki so pretežno nepismeni in revni. Predstavljajo ¼ prebivalstva na provinci Phuket, Phangha in Krabi. Večinoma so del nižje plačanega kmetijskega razreda. Egalitarna in preprosta atmosfera je popolnoma nasprotna rigidnim in formalnim normam, ki so še danes prisotne v Tajski družbi. Ta je oblikovala stroga pravila obnašanja, vodenja in še česa za tiste z nižjo izobrazbo in z majhnim premoženjem, kar pa je v popolnem nasprotju s filozofijo organizacije, kot je Sea Canoe.
Ob tej filozofiji si lahko tudi najrevnejši omislijo poroko, zakon in rojstvo otroka. Sea Canoe tako predstavlja okno v svet razvoja ekoturizma in obenem predstavlja ter nudi možnost razvoja najrevnejšim in najranljivejšim prebivalcem Tajske. V najrevnejših združbah je zaznati status quo – torej nazadovanje, stagnacija, vendar filozofija pričujoče zelene družbe omogoča medgeneracijsko stratifikacijo in socialno mobilnost. Med obdobjem 1989-1996 so s podobno dejavnostjo, kot je vožnja turistov k lagunam in na obisk v honge, pričele 3 konkurenčne organizacije, ki so se vse do danes razdelile v 20 konkurenčnih. Vendar Sea Canoe še vedno strogo upošteva omejitev: samo 16 turistov v kajak in od tega ne odstopa, medtem ko drugi prevozniki naložijo tudi do 30 ljudi. Leta 1997 je prišlo do tragedije, da je enega potnika na prenasičenem čolnu zmlelo v propelerju. Te organizacije ne upoštevajo strogih določil za takšne aktivnosti in se ponašajo s svojo drago opremo. Neenakomerni obiski naravnega parka so povzročili pobeg divjadi iz omenjenih regij, tako da jih sedaj na tem mestu skoraj več ni. Vsakodnevni obiski preko 1000 turistov odganjajo kljunorožce in gibone. Ne samo to, s sten jam turisti upajo odtrgati stalaktite, da jim služijo kot zastonj spominčki. Ustanovitelj organizacije in žal tudi tisti, ki zaradi premajhne vladne emancipacije prezgodaj zapušča, kot sam pravi, skorumpirano državo Tajsko. Pravi, da je bila Tajska na začetku dežela fantazije, sedaj pa je sam postal tarča smrtnih groženj. Nova kvota je, da se lahko v jamo pripelje 300 čolnov na dan.
Tudi če je neodločnost TAT-e ali prisotna koruptivnost med predstavniki nacionalnega parka, politična apatičnost ali vladna korupcija privedla do okoljske degradacije in vsesplošne ogorčenosti je Sea Canoe dosegel svoje. Dosegel je dvoje; vzpon in opolnomočenje lokalne ekonomije in dobičkonosnost te vrste ekonomije. Vendar z nepopolno lokalno emancipacijo in odsotnostjo vladne politike John Gray z sodelujočimi lokalci svojega poslanstva več ne more nadaljevati. Odhaja na Filipine, Fiji ali Vietnam, kjer, sam pravi, naj bi vlada bila pripravljena pokazati več ambicij na poti podpore ekoturizma. Svoje poslantsvo bo z željo po ozaveščenem etosu poskušal inkorporirati v malo manj skorumpirano zavest.
