Relacija eno do množine je simptom v svojem obratu in hkrati paralela ega do pozitivizma. Simptom kot sprememba in ujemanje hkrati, ki pa ju združuje isto- časno ujemajoča moderna patologija .
Jaz, ti, on, sem, smo, so….bit enega, singularni svet nedeljive celote, zaključeno enoto različnih stvari jaz pojmujem kot fenomenološko zavezo človeka, da na svoji življenjski poti odkriva razliko med resnico in videzom. V teh stalnih soočenjih človek širi polje lastnih mišljenj, interpretacij, presoj, sodb…..in se kot tak prepozna v odločitvi za Eno bivajočega bivanja, zavedanja. V tem sklopu kratkega premisleka se bom osredotočil samo na eno etično kategorijo, za katero pa smatram, da je ključna za razumevanje bitno enega… to je odgovornost.
Odgovornost je človekovo izpolnjevanje obveznosti, ki so mu naložene od zunaj, včasih vsiljeno, sugerirano, lahko tudi avtoritativno ukazano. Za delovanje nekega občestva, države, občine ali družine je izpolnjevanje nalog, spoštovanje zakonov, predpisov, ukazov, avtoritet, brezpogojna nuja, odgovornost človeka do vsega zunanjega je v svojem obratu k notranjemu… BOŽJA IZMENJAVA ENE CELOTE BIVAJOČEGA.
V današnjem slovenskem »postkretenizmu«, oprostite, res ne najdem ustreznega časovnega poimenovanja, je najgloblje korenine pognala skrita paradigma ZAMENJAVA. Preprosta besedica povsem ustreza občemu zamenjevanju vsega z vsem, nihče in nič nima več težišča na vzroku in posledici, subjekt in objekt nista več spoznavno soočena ampak usodno zamenjana. V svojem štiridesetletnem opazovanju sem si dovolil toliko odmika od te »stvarnosti«, da sem opazil, najprej pri svojih starših, kasneje pa tudi pri drugih iz te »rdeče« vzgojene generacije, da izredno redko uporabljajo besedo jaz v zvezi s svojo odgovornostjo za neposredno storjeno, zamenjujejo si zgolj sugerirano popačene »informacije«. Opaziti je bilo moč tudi, da se pri interpretacijah dogodkov skoraj obvezno naslavlja na prevladujoče, na večinsko množico, na prvo žogo, stran od sebe, kot rečemo. Seveda ne gre spregledati vpliva elitnih medijev, vendar pa taka odgovornostna kastracija ne gre le na njihov rovaš… šole, službe, prostovoljna društva, vse, od jutra do večera se je osebna odgovornost zamegljevala, lahko rečem izgubljala v nedefiniranih samoupravnih množicah, ki so v končni konsekvenci bila vse v enem in eno v vsem, edina stalnica je zamenjava, stalnost obratov istega k istim. Ta pišmeuhovska vseenostna shizofrenija je zaradi dolgoletnega pometanja dejstev pod predpražnik ostala prisotna kot potrjujoči fenomen vse do danes. Današnje vseenostno bistvo je skritost, prav ne(zavedanje) lastne odgovornosti je temeljni vzrok za tisti specifični a prevladujoči del slovenske krize, ki ni vezan na globalne težave ostalega človeštva. V tem trenutku v naši socialistični oazi ne zmoremo objektivno ločiti obče in posamezno, dobro in slabo, prav in narobe, krivdo od nedolžnosti, poštenja od barabije, sedanjost od preteklosti… edina žalostna pravičnost je, da valjar zamenjav valja vse enako, tako da bo začetek iz niča res optimistično popoln.
Objektivno razločevanje daje razumu božje pooblastilo, da nas nekoč povzdigne na višave, kjer bi videli vse eno celost izmenjave človeka in narave v vseh svojih obratih. No, ta moja utopična blaznost dobiva vsak dan nasprotne potrditve, s katerimi se zelo težko soočam. Biti eden pri dobičku in biti množica pri odgovornosti je naša PRIKRITA VSEENOSTNA ustavna ureditev, v praksi je namreč vse dovoljeno, nič konkretizirano, vseeno je kaj kdo stori, kaj si misli; vtis nezbranosti, histerije ni samo hipen. Kaj sem, je le še nesramežljiva nihilistična retorika, ki je hkrati transcendenca in vse-razpoložljivi porabnik proti samemu sebi in zunanjemu svetu hkrati, že v svoji usodni neločljivosti. Biti zunaj in znotraj obenem je adekvatna čutni zamenjavi enega z mnogim, le ta se dogaja že povsem brez kontrole ali možnosti drugačne izbire. Notranja IZBIRA ni del ponudb e, ki bi jo ostanki soc-realizma in moderne tehnologije prepuščali skakajočemu »Slovenclnu«, izbira je le še videz, vgrajen v vsakokratno novo nianso »resnične« ponudbe. Za od-ločevalni manko, ki je tako prisoten med današnjo »od-ločujočo» večino je značilno, da nima nasprotja, prave opozicije, ne samo v političnem smislu; sledi vprašanje, kako je lahko večina brez manjšine sploh večina? Lahko, VSEENOST ZAMENJA v neprepoznavnost tudi večino in manjšino; pravo spoznavajoče nasprotje zahteva voljo, strast ali moč, da se človek sooči, spoprime z drugo stranjo, se na ta način ločuje, razdvaja, spreminja, selekcionira, na novo presoja, postane od-ločujoče odgovoren za eno…… svojo celovito notranjo osebnost, ki jo potem objektivno IZMENJUJE z pripadajočim zunanjim okoljem. Takemu subjektu ni tuja soodgovornost za dogajanje okoli njega, za družino, narod, državo, vero, on ne bo niti pomislil na utajo davkov, črno gradnjo ali poslovno goljufijo; taka celost enega je izmenjani delček celovitega vsega, od-ločujoče odgovorno vse v enem, VSE ENO kot opozicija nedeljivosti vseenosti. Tako vidim že iz utopične futuristične daljave preseganje zamenjave ednine in množine, to je današnje ponudbe vse-razpoložljive vseenosti. Proces odgovorne samoaktualizacije in bivanje, ki upošteva etično-moralne vrednote, se bo moralo kmalu začeti,če hočemo še živeti kot človeška vrsta.
Del današnje tehnološke ponudbe je tudi »trajnostna od-rešitev« iz tega zamenjanega stanja, uradno pridobitniško anemična na eni strani in »alternativno pozitivna« na drugi strani. Tu se ponuja »logika občega pozitivizma«, ki poudarja človeka kot hedonistično altruističnega posameznika -porabnika v večnem sloganu carpe diem ne glede na okolico in odgovornost za storjeno, niti do lastnih otrok ali še posebej do njih ne. Opazil sem, da »zdravilci« iz teh logov, ki največ prisegajo na pozitivizem, energijo, prano, čakre, kozmično svetlobo, ego in ostalo iz teh sončnih besednih iger niso niti malo naivni. Njihova prikrita komercialna tekmovalnost je predvsem v tem, da je vsak ponudnik vsaj malo drugačen od prejšnjega, da je vselej v ospredju oblika brez vsebine in da čim bolj uspešno skrijejo lastni nepotešeno bolni ego. Odkril sem celo formulo, ki je držala v vseh primerih, na katere sem« nasedel« v lastnem iskanju »drugačne sreče«……obstaja absurdno sorazmerje med predpisanim, skoraj zapovedanim pozitivizmom na eni strani in povampirjenim gurujskim egom na drugi strani; večja, kot je« prejeta« količina energije, pozitivnosti, sončka in ostalega nakladanja, večji je energetski ego »zdravilca« ali kakor se že sam poimenuje. Tu se ZAMENJA VSE, hipni »pozitivni« rezultat je popolna imunost na vsako jezo, prepir ali ognjevito resnični dialog. Ponuja se mavričnost, svoboda, dobi se črno bela pasivnost, ki meji na idiotsko nemoč, bledi izpeti feminizem, v skrajnih primerih tudi že shizofrene blodnje. Anatemizira, spravlja na področje grešnega in slabe vesti se vsaka izražena » negativnost«, kritika… prefinjeno sugeriranje je v tem, da je treba zunanji svet videti zgolj afirmativno rožnato, tako lahko zlahka preživiš svoj bebavi vsakdan in obenem kar kipiš od »zdravja«????…notranji mentalno-čustveni svet pa po taki kastraciji počasi izgine. Ob tem je absurdno, da so prav te občudujoče blodeče dušice najslajši prehranski artikel vsem tem samooklicanim »bogovom«, res, ni daleč Sodoma in Gomora. Ljudem nemočne, ukinjene samo- presoje je VSEENO, kakšen je realni svet okoli njih, ni jim mar za civilne pobude ali mišljenjsko kritično strogost lastne evropske civilizacije, domače zibelke; posledica tega je apel in rodovitna tla za roparje vseh vrst;
ČLOVEKOVE VSEENOSTNE ZAMENJAVE so največji vzrok za današnjo krizo.
Človek kot »energija« upravičuje bivanje, ko se v zrelem obdobju svojega življenja presoja, izreka, interpretira okolje in pripadajočo svetost bivanja tako, da izvorno svojskost vidi in spozna za bitno »lastnino«. Le takrat je človeški ego harmonija pozitivnega in negativnega v stalnem procesu spoznavanja. Zgolj »pozitivno« je utrujeno in v svojemu bitnem zanikovanju dobro prikrito nestrpno, ne-umirjeno in nemočno, zato se mora vseskozi na vse mogoče načine umirjati in meditirati, onemogočiti tisto najlepše v človeku… bojevito presojanje nasprotij, fenomeloško manifestacijo proste duše , ki prihaja po božji pravičnosti in meri vsakemu človeku v brezpogojni dar. Tak človek bo v starosti moder, dobrohotni na-svet mlajšim iščočim rodovom, ne bo iskal mitraljeza iz leta 1945, ki bo »potrjeval« življenjske zablode in laž, ne bo imel potrebe po dodajanju «umirjanja«, ker je njegovo bivanje smiselno celostno izpolnjeno . Ko sem to uvidel, spoznal, sem postal popustljiv v sodbah današnje apatične mladeži, vidim jo tako kot je, posledično vzgojno dobro v časni biti edino možnega.
