Pot do pravega duhovno- telesno zdravja ni kot neko neobvezno popotovanje skozi življenje, malo sproščanja tam, malo tu, sto psiho-terapevtskih delavnic in šolanj, zamenjava tujih in svojih nepredelanih izkušenj, tisoč pogovorov ob kavi na tematiko deset napol razumljenih ameriško-židovskih new-age afirmacij. Ne, tako ne bomo »ugrabili zdravje« ali ga kot talca v višku svojega altruističnega poslanstva vsiljevali drugim zapriseženim odjemalcem, seveda, če bodo tako ponudbo »vedno novega eliksirja zdravja« na isti način kot mi, nekritično sprejeli. Tudi uradna medicina s svojo vzvišeno odtujeno logiko ne odstopa kaj dosti od zgoraj opisanega, se pa vsaj malo manj spreneveda in je do neke mere strokovna. Na srečo, Bog takih »zdravstvenih« bližnjic ne dopušča.
Človeška etika odnosov je dva-tisoč-petsto letni sofisticirano izdelani lakmusov papir, skozi katerega se vidi v drobovje celostnega zdravja vsega človeštva, tako v občem kot subjektivnem smislu; vse ostalo so aditivi ali celo stranpoti. Pri etičnih odnosih je treba delati veliko več kot golo meditirati, poslušati neko predavanje ali se čemu odpovedati v imenu nekega višjega cilja. Človeška etika nastopa, oziroma se šele vzpostavlja z izmenjavo iskrečih mnenj, čvrsto kritiko in posledično obrambo svojih pravic na eni strani in izpolnjevanja dolžnosti na drugi. To je obvezna piramidalna nadgradnja nečesa, kar se danes imenuje pozitivna samopodoba, ljubezen do sebe, ki je zgolj začetek, vstop v neko duhovno samo-vzgibanost. V primeru, da se ta samo-vzgib takoj konča že pri tej ljubezni do sebe v obliki neke meditacije ali samo-motivacije se »duhovnost« obrne v slabo prikriti egoizem, v skrajni individualizem na vseh področjih; sledi na taki kvazi-duhovni poti vodijo le do lastnih ciljev, njeno rjovenje sliši zgolj na besedo jaz, jaz, jaz, njen eho preglasi vse spoštujoče, skromno in ljubeče, vsebinsko vrednostno, prefinjeno odličnost čutnega, relativizira in spreminja moč dobrohotnosti v poneumljeno pasivnost lažne osrečenosti. Skratka, sledi pejorativen obrat proti doseženi dobri samopodobi, pade se v lastno zanko, čemur smo priča danes in to ni nikakršno »zdravje« ampak najgloblja obča bolezen modernega sočasja.
Torej, če se pozitivna človekova samopodoba realizira v etično-moralno ravnanje navzven, se to pokaže v vseh naših življenjskih vlogah….deluješ kot zvest in ljubeč partner, v družini pravičen in čuteč oče, mati, sestra, brat, sorodnik, kot pošten državljan neke države, kot aktiven občan neke občine, kot požrtvovalen gasilec, socialno sočuten sočlovek-prostovoljec, požrtvovalni sodelavec, kritični intelektualec, dosleden pedagog, marljiv učenec, odgovoren lastnik nepremičnine, kot previden pešec ali voznik, pazljiv kupec in pošten prodajalec, teh vlog je še kar nekaj. Za celostno bit etičnega bitja, človeka v pravem pomenu besede ni dovolj zjutraj dvigniti rit, nekajkrat globoko zadihati in se afirmirati z besedami najboljši in najlepši sem, se spremeniti že navsezgodaj v mačeho iz Sneguljčice in adijo, gremo s »polno opremljeno motivirano bučo v life«. Seveda ni čudno, da se potem obnašamo kot sloni v trgovini s porcelanom in gazimo po najsvetejšem, po sočloveku, lastnih otrocih, partnerju, ne spoštujemo več ničesar, kar ni posvečeno zjutraj zastavljenemu cilju, poslovnemu uspehu, ženskemu občudovanju, sledenju razpoložljivi vse-uporabnosti, ego tripu in praznemu užitkarstvu, kopičenju bogastva kot edinemu merilu uspešnosti. Za take cilje je opravičljivo vsako dejanje, vse misli, ki niso bivalno usklajene z medijsko »resničnostjo« so odvečne, težke, »negativne«… kdor odstopa od teh vsiljenih meril ali temu ugovarja je v najboljšem primeru spregledan, od »zdravja« kipečih stezosledcev lastnih senc obsojen na asocialnost, iz-ločen od »dobrega domačega« ognjišča, iz njegovega primera se uči potem spet nova generacija »pozitivcev«, delavnice se lahko spet množijo; plahi oponent tako nima dosti izbire, lahko se premisli, prizna »sebično negativnost«, lahko se umakne v osamo ali pa pristane v norišnici.
V taki blodnjavi skupnosti predimenzioniranih pravic ob pozabi etično-moralnih dolžnosti in skrite sovražnosti do lastnega življenja in nasploh človeškega rodu je velika večina ljudi pripravljena do konca zagovarjati pravico do splava, kontracepcijo, radikalni feminizem, homoseksualce, lezbijke, cigane, ob tem je dopustna in medijsko podprta vsa možna »senzibiliteta do eko, naravne, zdrave prehrane«, svetlobno življenje, strastno se bojuje za pravice psov, mačkov, hrčkov. Ja, adijo zdrava pamet, učinki tega » zdravja« so vidni na vsakem koraku; rezultat je popolno razvrednotenje etičnega človeka kljub siloviti »pozitivnosti« in motivaciji človekovega odnosa do »zdravja«. Jaz sem bolan, ker mi kibernetična ne-logika le tako dovoli biti »zdrav«.
Vem, da si je treba za dosego etičnih odnosov vzeti kvalitetni čas, biti tenkočutno pozoren do bivalne resnice in imeti globino etičnega srca, ob tem kdaj pozabiti na internet in gsm, jih razporediti na hladno, no, mogoče so to že utopični predpogoji, upam, da ne. Drugače nam ostane le še preživetje enega dneva za drugim, kajti brez strogih oči etike se čez eno-dnevje trenutka Zdaj ne da videti; jutra, dnevi, večeri in noči bodo postajali ali pa so že neokusno enaki, univerzalna umetna inteligenca in strojno čustvovanje je programirano za 24 ur, ki se v svoji vsakdanji enakosti ponavlja v izbris rojstva in smrti, v popolni bivalni nesmisel.
V tem enakostnem kontekstu bi se na kratko ozrl še na eno etično dimenzijo, spolno identiteto , s katero se danes srečujeta moški in ženska. Moje mnenje je, da osnovna težava ni v manku pravih moških in žensk ali pri njuni resnični ali lažni polarizaciji, kjer se včasih zrcalijo stereotipne slike samega iskalca nasprotnega spola. Na izvorni izziv iskalca je tudi pravilnost izzvanega, iskanega blizu, na dosegu.
Na žalost poti nazaj ni, redefinirati moškega in ženskega z preteklimi etično-krščanskimi vzorci ni več mogoče. Možatost žensk, žensko- senzibilna lepota moških, zapostavljeno domače družinsko ognjišče, zapovedana medijsko-pravna enakost in nasploh zamenjava tradicionalnih vlog spolov je tu, z vsemi možnimi posledicami. Pričujejo in izpolnjujejo naš moderni čas in s tem je treba polno živeti; samo vzročnost teh sprememb v tem trenutku prepuščam sociologom in psihologom.
Definicija spolne identitete je, da se moški počutijo moške, ženske pa se počutijo ženske. Res je, včasih imam zunanje- komunikacijski vtis, da med nami bivajo več kot dva spola, pa spet drugič, da je prisoten samo en sam spol.
Najbolj bi lastno moškost tega trenutka čutno poistovetil z sodobnim izrazom digitalno, izvorno digitus s prevodom prst, ki je medicinsko del ene roke.
Enoprstna moškost seveda ne ustreza nečemu, kar bi se v polpreteklem spominu lahko identificiralo z moškim z dvema rokama. Mogoče je danes prisoten prevladujoč nasprotni občutek, ki je bližji neki analogni spolni enakosti. Seveda, spolno identitetni moški prst je besedni oksimoron, toda kaj pa je drugega danes sodobna moškost in njegova posledična ženskost kot nekakšen dvoprsti navidezni razkorak… ta se v realnosti magično združi v kazalec invalidne nepopolnosti enega in drugega spola, oba že neločljiva živita na eni roki z enim samim prstom.
Pravo razliko med moškimi in ženskami bi lahko videli iz perspektive druge roke, ki je na žalost ni več, odpadla je v tem in prejšnjem stoletju enakostne histerije. Ostal nam je en sam nemočni prst, štrcljasto uperjen vase, čeprav je videti, da kaže na drugega, toda ne, kaže v svojo bivalno nemoč drugačnega, etičnega bivanja kot samostojen, odgovoren spol. Tisti, ki zares vidimo ta kozmični kazalni prst, vemo, kje, kdaj in zakaj smo, zato vemo, kam gremo. Pravi osredotočeni bralci tega teksta bodo znali razvozlati moje sporočilo, prosim, zaupajte ga razumevajočim okoli sebe.
Vendar zdaj ni čas za obupavanje, prstni razkorak ima tudi svoj drugi pol, nevidno drugo roko, ki ni izgubljena v kibernetični generaciji. Ljudje vseh starosti, ki se zavedajo svojega človeškega poslanstva in znajo razlikovati dobro od slabega, oni slišijo zgodovinski apel etičnega prebujanja, toda morali bodo prebuditi ali celo roditi svoj novi vitalni spol ali pa nas preprosto ne bo več, v strukturi človeškega, namreč. Pri tem rojevanju bomo soočeni sami s seboj, čas revolucij in njihovih bergel je minil, instant- pozitivne terapevtske delavnice tu ne bodo pomagale, zlovešča medijska sugestivna megla še manj, ja, roditi bomo morali močna pljuča, da jo razpihnemo in močne noge, da pohodimo informacijske viseče vrtove lastne vse razpoložljivosti, lastne prostitucije.
GREMO, MOŠKI IN ŽENSKE, NA DOLGO ETIČNO POT DO ZDRAVJA DUHA IN TELESA
