Naziv najboljši borec vseh časov si zasluži le borec, ki se je boril v najtežjem borilnem športu na svetu (to ni boks, judo, karate, kickboks, rokoborba itd.), ni bil zaščiten s težnostnimi kategorijami in je tam bil najbolj dominanten v svoji eri. Najtežji borilni šport se imenuje: mešane borilne veščine (oz. v angleščini mixed martial arts – MMA). Tu se pod pravili, ki kar se da onemogočajo trajne ali usodne poškodbe, borijo najboljši borci na svetu. Tako se lahko med sabo pomerijo borci iz vseh različnih borilnih veščin in tu se pokaže, kdo je res najboljši.
V tej debati ne bom uporabljal nobenih nerealističnih kilogram za kilogram (angl. pound for pound) podatkov, ker je dejstvo, da če ne bi obstajale težnostne kategorije, MMA skupnost ne bi niti poznala večine prvakov v nižjih kategorijah, ker se enostavno ne morejo kosati z večjimi nasprotniki (morda kruto, a resnično – NBA tudi nima višinskih kategorij. Ali si dovolj velik in dober za NBA ali nisi). Torej so najboljši borci le tisti, ki ne potrebujejo zaščite težnostnih kategorij. Gre se za to, kdo lahko premaga kogarkoli, ne glede na velikost in ne za to, kdo dela najlepše in najbolj zapletene poteze (logično je, da bodo manjši borci to delali bolje, ampak to ni balet, to je borba in tu se gre za to, kdo premaga koga). Seveda je potrebno spoštovati tudi borce v nižjih težnostnih kategorijah in se lahko debatira, kdo je najboljši v svoji kategoriji. Ko pa pride do vprašanja, kdo je na splošno najboljši borec na svetu, pa so to le borci v težki ali odprti kategoriji mešanih borilnih veščin. »Alfa samci« borilnih športov.
Fedor Emelianenko je daleč najboljši borec v zgodovini modernih mešanih borilnih veščin (ta šport ima sicer korenine že v antični Grčiji, kjer so se borci pomerili v mešanemu borilnemu športu imenovanemu pankration). To bom v nadaljevanju tudi utemeljil.
Zgodnje življenje
Fedor Emelianenko se je rodil (18. septembra 1976) v mestu Rubizhne v ukrajinskem delu takratne Sovjetske zveze. Leta 1978 se je družina preselila v ruski del Sovjetske unije, v mesto Stary Oskol. Njegova mati Olga je bila učiteljica, njegov oče Vladimir pa je bil varilec. Fedor je drugi otrok in ima poleg starejše sestre tudi dva mlajša brata. Alexander (starejši izmed teh dveh) je tudi bil (dokler je resno treniral) eden izmed najboljših borcev.
Fedor je leta 1991 zaključil srednjo šolo, leta 1994 pa je zaključil trgovsko šolo. Bil je zelo dober učenec in je po njegovih besedah v šoli imel večinoma odlične in prav dobre ocene. Od 1995 do 1997 je tudi služil v ruski vojski. Najprej kot vojaški gasilec in kasneje tudi v tankovski diviziji. Fedor je dejal, da je zelo ponosen na svoje služenje v ruski vojski. Rekel je tudi, da ga je služenje vojaškega roka iz fanta spremenilo v moškega.
Borilna kariera pred vstopom v MMA
Fedor je začel trenirati že kot otrok. Njegova mati je povedala, da se je kot otrok veliko pretepal (Fedor je to potrdil). Njegov trener za judo in ruski SAMBO (samo-obramba brez orožja), je povedal, da je bil Fedor šibak in tudi ne najbolj talentiran, vendar je imel v sebi ogenj, kot ga ni imel nihče drug. Nikoli se ni hotel predati in se je že takrat boril do konca. Leta 1997 je tako, ne dolgo po koncu služenja vojaškega roka, prejel naziv mojster športov v judu in samo-obrambi. Tako je prišel v nacionalno rusko ekipo. Le nekaj mesecev kasneje je osvojil svoj prvi internacionalni turnir v judu. Naslednje leto pa je osvojil bronasto medaljo na ruskem državnem prvenstvu v judu.
Profesionalna borilna kariera
Fedor Emelianenko se je podal v profesionalne borilne vode, ker je potreboval denar za svojo ženo Oksano in njuno hčerkico Mašo. Leta 2000 je tako začel tekmovati v borilnem Sambu in v mešanih borilnih veščinah. Fedor je takoj začel nastopati v največjih promocijah.
Promocija RINGS
Leta 2000 se je Fedor začel boriti v 2. največji japonski promociji mešanih borilnih veščin imenovani: RINGS. Tu je bila zelo velika konkurenca in tu se je borilo veliko MMA legend. To je še bil čas, ko so se različne šole različnih borilnih veščin pomerjale med sabo in hotele pokazati, da je njihova borilna veščina najboljša. Borci so seveda trenirali tudi ostale borilne veščine, vendar je bil močno prisoten ponos na njihovo osnovno borilno veščino. Pomembno je bilo tudi zastopanje svoje države. Fedor je tako zastopal Rusijo in SAMBO.
V svojih prvih treh borbah je Fedor premagal 3 vrhunske predstavnike (državne prvake) rokoborbe in borbe na parterju (Martin Lazarov, Levon Lagvilava in Hiroya Takada) . Prva dva je zaključil z davljenjem (prvega z davljenjem od zadaj, drugega z giljotino), tretjega pa je premagal z knockoutom v 12 sekundah.
V svoji četrti borbi je po težkem boju s soglasno sodniško odločitvijo premagal Ricarda Arono, verjetno najboljšega borca na parterju v tistem času. Arona je mojster brazilskega jiu-jitsa, 2–kratni zmagovalec v kategoriji od 88 do 98 kg, 1-kratni zmagovalec v odprti kategoriji in zmagovalec super borbe proti še eni legendi mešanih borilnih veščin (Mark Kerr), najbolj prestižnega tekmovanja v rokoborbi z zaključnimi prijemi, imenovanega: ADCC svetovno prvenstvo v rokoborbi z zaključnimi prijemi (Abu Dhabi Combat Club Submission Wrestling World Championship). V tej borbi je še »zeleni« Fedor Emelianenko dokazal, da se na tleh lahko kosa z najboljšimi in s svojo agresijo in veliko aktivnostjo tudi zmaga.
V svoji peti borbi je Fedor doživel eno največjih krivic v zgodovini MMA. Njegov nasprotnik Tsuyoshi Kohsaka (judoist), je Fedorja zgrešil z udarcem in mu je po nesreči z nedovoljenim udarcem s komolcem presekal čelo. Fedor ni smel nadaljevati borbe, zato je Kohsaka bil proglašen za zmagovalca, ker je nekdo moral napredovati, saj je to bil turnir. Fedor je tako izgubil zaradi poškodbe, ki jo je povzročila nedovoljena poteza. To je enako, kot, da bi dobil nedovoljeno brco v mednožje, ne bi mogel nadaljevati borbe in bi zato izgubil. Pravičen rezultat bi moral biti no contest (kar pomeni brez rezultata). Kohsaka bi pa vseeno lahko nadaljeval turnir. Kohsaka bi lahko bil tudi diskvalificiran. Vendar je najbolj pravičen rezultat no contest. Zato tega »poraza« nikakor ne smemo upoštevati kot poraz. To, da se ta »poraz« še vedno piše v njegov zapis kariere, je po mojem mnenju ena največjih sramot v športu. Fedor Emelianenko je zame po tej borbi še vedno neporažen. Kot je to za vse, ki spremljajo ta šport in ne iščejo vzrokov, da bi lahko pljuvali po Fedorju.
V svoji 6. borbi in prvi v letu 2001 je z davljenjem od zadaj premagal bolgarskega predstavnika (Mihail Apostolov), ki je bil mojster borbe na parterju.
V svoji 7. borbi je v četrtfinalu odprtega turnirja RINGS 2001 z zaključnim prijemom imenovanim armbar premagal 130 kg Američana (Kerry Schall) in napredoval v pol finale.
V svoji 8. borbi je v polfinalu s soglasno sodniško odločitvijo premagal top 10 (enega izmed najboljših 10 borcev mešanih borilnih veščin na svetu) težko kategornika Renata Sobrala (brazilski državni prvak v rokoborbi in mojster brazilskega jiu jitsa, kasnejši prvak MMA promocije Strikeforce v pol-težki kategoriji). Fedor je popolnoma dominiral Sobrala. Sobral je kasneje dejal, da se je boril z veliko močnimi borci, a še nikoli s takšnim kot je Fedor Emelianenko.
Fedorjeva 9. borba bi še isti dan morala biti proti Američanu Bobbyju Hoffmanu (enemu izmed najboljših borcev takrat) v finalu tega turnirja. Bobby se je Fedorju predal brez boja, saj je dejal, da je poškodovan. Japonski zdravniki so pa govorili, da je Hoffman popolnoma zdrav. Ni izključeno, da se Bobby ni upal boriti s Fedorjem. Fedor Emelianenko je tako po Hoffmanovi predaji 11. avgusta 2001 postal zmagovalec odprtega turnirja RINGS 2001.
V svoji 10. borbi je Fedor, v četrtfinalu turnirja promocije RINGS v absolutni kategoriji, s soglasno sodniško odločitvijo premagal veterana promocije RINGS, Ryushija Yanagisawo.
V svoji 11. borbi je Fedor v polfinalu tega turnirja z giljotino premagal predstavnika Velike Britanije Leeja Hasdella (veteran promocije RINGS in ADCC, 3x britanski prvak v kickboksu in tajskem boksu). Fedor je v tem boju pokazal, da lahko stoji z odličnim kickboksarjem, saj je Fedor Hasdella zamajal tudi z udarci stoje.
V svoji 12. borbi in prvi v letu 2002 je Fedor 15. 2. 2002 v finalu turnirja premagal avstralskega predstavnika in odličnega borca na parterju Chrisa Hasemana (črni pas v japonskem jiu jitsu, veteran promocije RINGS in dobitnik bronaste medalje na tekmovanju ADCC). Fedor je Hasemana po borbi na tleh, premagal s tehničnim knockoutom in je osvojil naslov prvaka absolutnega turnirja RINGS 2001. Fedor Emelianenko je bil zadnji prvak te promocije in Japonski navijači so mu nadeli mogočni in zelo ustrezni vzdevek: The Last Emperor (poslednji vladar).
Fedor je po tej zmagi zapustil promocijo RINGS in se je pridružil takrat največji in najboljši MMA promociji: PRIDE FC. Tam so bila pravila bolj pravična kot so bila v ostalih MMA promocijah in kot so to danes združena pravila, saj ta bolj pomagajo rokoborcem – zame PRIDE FC (leta 2007 je promocija prenehala delovati in njihove pravice in večino borcev je kupil ameriški konkurent UFC, ki je potem postal nova največja MMA promocija – pred tem je to bil PRIDE FC in to je treba vedeti) predstavlja zlato dobo MMA in največji oder za dokaz borilnih sposobnosti. Fedor Emelianenko je RINGS zapustil neporažen (nikakor ne bom upošteval »poraza« proti Kohsaki). To je v RINGS bilo skoraj nemogoče doseči, saj so se borci premagovali vsepovprek.
PRIDE FC (vrhunec kariere)
V svoji 13. borbi se je leta 2002 v debiju za PRIDE pomeril z 211 cm visokim, 130 kg težkim (PRIDE FC ni imel zgornje omejitve teže v težki kategoriji kot je to danes (do 120 kg, kar je bedarija, glede na to da največja promocija nima super težke kategorije)) kick boxarjem (morda celo najboljšim kickboksarjem vseh časov, ki je kasneje osvojil 4 velike nagrade K-1 (največja kickboskarska promocija takrat) in en težko kategorniški Grand Slam v novi največji kickboskarski promociji Glory), Ashikara karateistom, top 10 težko kategornikom v MMA in prvakom odprte kategorije v eni izmed največjih MMA promocij, imenovani: Pancrase: Semmyju Schiltu. Po težkem, a dominantnem boju je Fedor Schilta premagal s soglasno sodniško odločitvijo. Schilt je večino boja preživel na hrbtu in se branil, a je Fedorja kar pošteno namučil. Fedor Emelianenko je namreč po tej borbi začel še bolj intenzivno trenirati.
V svoji 14. borbi se je Fedor spopadel s top 10 borcem v MMA, odličnim atletom (preden je vstopil v MMA je bil odličen rokoborec in igralec ameriškega nogometa, treniral je tudi SAMBO in muay thai), 193 cm visokim in 115 kg težkim Heathu Herringu (Texas Crazy Horse). Fedor je popolnoma dominiral 9/10 prve runde (ta je v PRIDE trajala kar 10 minut, naslednji 2 pa vsaka po 5 minut) v kateri je s svojim slovitim ground and poundom (udarci na tleh) močno pretepel svojega nasprotnika in zdravniki (zaradi varnosti borcev, jih je PRIDE imel kar 7) Heathu po koncu prve runde, zaradi preslabega stanja, niso dovolili nadaljevanje borbe. Fedorja so tako z zdravniško odločitvijo proglasili za zmagovalca, hkrati pa je postal tudi izzivalec za naslov prvaka, ki ga je takrat držal odlični Antonio Rodrigo Minotauro Nogueira.
Minotauro, kot je bil njegov vzdevek, je takrat veljal za najboljšega borca na svetu in večina je mislila, da je zaradi svojih odličnih sposobnostih na parterju (bil je eden največjih mojstrov zaključnih prijemov in brazilskega jiu jitsa v težki kategoriji), zelo dobrih boksarskih sposobnostih in neverjetne trpežnosti, nepremagljiv. Minotauro je bil prvak super težke kategorije v promociji WEF in zmagovalec turnirja RINGS 2000 imenovanega: Kralj kraljev. Od 24. 9. 2001 (premagal je velikega bivšega prvaka promocije UFC in zmagovalca velike nagrade PRIDE FC 2000: Marka Colemana, ki je takrat veljal za najboljšega borca na svetu) je bil tudi borec številka ena na svetu (Ta naziv je linealen, kar pomeni, da gre po pravilu: Da postaneš najboljši, moraš premagati najboljšega. Ta naziv bi moral biti osnova za umeščanje najboljših borcev) in od 3. 9. 2001, ko je premagal Heatha Herringa, tudi prvi prvak težke kategorije v promociji PRIDE. Minotauro je svoje mesto 1. borca na svetu ubranil kar 6x, preden je moral ta naziv braniti pred Fedorjem. Ta borba je bila tudi Minotaurova prva uradna obramba PRIDE naslova (PRIDE je imel drugačno politiko branjenja naslovov kot je to danes, vendar menim, da je vsaka prvakova zmaga od osvojitve naslova tudi obramba naslova, saj zame prvak ni prvak, če izgubi borbo proti neuradnemu izzivalcu).
Fedor se je tako 16. marca 2003, v svoji 15. borbi in prvi v letu 2003, za naslov prvaka težke kategorije promocije PRIDE in za naziv najboljšega borca na svetu, pomeril z velikim Minotaurom. Velika večina pristašev in strokovnjakov MMA je menilo, da Fedor še ni zrel za takšen izziv in da ne more zmagati. Fedor pa je utišal vse dvomljivce, ko je 20 minut z znamenitim ground and poundom in odlično predstavo na tleh (kjer je Minotauro bil najmočnejši, a je Fedor z lahkoto pobegnil iz vseh poskusov zaključnih prijemov) popolnoma dominiral svojega tekmeca. Sodniki, niso imeli nobene izbire, ko so Fedorja soglasno proglasili za zmagovalca. Fedor Emelianenko je tako postal prvak težke kategorije v promociji PRIDE in borec številka 1. na svetu in to na najboljši možen način. S popolno dominacijo prejšnjega prvega borca na svetu. Ta borba velja za eno najboljših vseh časov.
V svoji 16. borbi se je Fedor v promociji RINGS Bushido spopadel z litvanskim predstavnikom MMA, Egidijusom Valaviciusom (Fedorju je bilo zelo pomembno internacionalno tekmovanje), katerega je Fedor po absolutni dominaciji in metanju po ringu, v drugi rundi premagal z zaključnim prijemom imenovanim kimura.
V svoji 17. borbi se je Fedor spopadel s profesionalnim rokoborcem, vrhunskim japonskim amaterskim rokoborcem in top 10 težko kategornikom Kazuyukijem Fujito. 110 kilogramski in 180 cm visoki Fujita je bil znan po svoji zelo debeli lobanji in žilavosti. Strokovnjaki so menili, da Fujita nima nobenih možnosti za zmago. Bas Rutten (velika legenda MMA), ki je takrat bil komentator promocije PRIDE, pa je opozoril, da je v Fujitinem kotu Kazuo Takahashi (veteran promocije Pancrase), ki je japonske borce učil borbe na nogah. Po Fedorjevem agresivnem napadu, v katerem je z udarci Fujito tudi spravil na tla, ga je Fujita, ko se je pobral, zadel z močnim udarcem v glavo in je Fedorja močno zamajal. Fedor je hitro in mojstrsko reagiral, ter je zaprl razdaljo, tako da je prijel Fujito (temu se reče clinch) in je začel prihajati k sebi. Fujita ga je med tem vrgel na tla, a se je Fedor tam uspešno branil in je počasi okreval. Kmalu se mu je uspelo postaviti na noge, a se je še vedno majal. Na nogah se je Fedor podal v še en agresivni napad v katerem je z brco v telo dobro načel Fujito in ga je potem še z zelo hitrimi udarci spravil na tla, kjer ga je premagal z davljenjem od zadaj. Fedor Emelianenko je v tem boju pokazal svoj šampionski duh, saj je dokazal, da se lahko pobere iz zelo težke situacije. Quinton Jackson (še ena MMA legenda), ki je tudi komentiral to borbo je dejal: »To je prvak, to je prvak.« Fedor pa je februarja 2009 o boju dejal: »Fujita je edini, ki me je kadarkoli prav udaril in udaril je močno.«
V svoji 18. borbi se je spopadel z UFC in PRIDE veteranom (v zadnjih 9 borbah pred Fedorjem je izgubil le eno ( proti Minotauru), tudi v naslednjih 7 borbah po Fedorju je izgubil samo eno (proti Heathu Herringu) – tako, da je proti Fedorju bil v najboljših letih svoje MMA kariere), bivšim svetovnim prvakom v polaganju rok in bivšim kanadskim prvakom v super težki kategoriji v amaterskem boksu: Garyjem Goodridgom. Svojega 190 cm visokega in 110 kilogramov težkega nasprotnika je Fedor na začetku prve runde presenetil s svojo hitrostjo in mu zadal veliko hitrih ni močnih udarcev, tako da je Garyja močno zamajal. Po kombinacijah težkih udarcev je Goodridga vrgel na tla in ga tam tehnično knockoutiral s svojim slovitim ground and poundom. Goodridge, ki je bil znan po svojih težkih udarcih, ni Fedorja uspel udariti niti enkrat. Goodridge se je leta 2011 tako spominjal borbe s Fedorjem: »Fedor udari tako močno. Ne spomnim se ničesar iz tiste borbe. Nihče nima njegove kombinacije hitrosti in moči. 10 let se je boril na vrhu. Športu ne dolguje ničesar več.« Fedor si je pa v tej borbi poškodoval dlan in to je bila poškodba, ki ga je potem spremljala do konca kariere.
V svoji 19. borbi se je, namesto, da bi se boril na novoletni prireditvi promocije PRIDE Shockwawe 2003, zaradi večje ponujene vsote denarja boril na novoletni prireditvi Inoki Bom-Ba-Ye 2003. Njegov nasprotnik je bil slavni Japonski profesionalni rokoborec in odlični amaterski rokoborec Yuji Nagata. Fedor je Nagato z udarci spravil na tla ter ga z ground and poundom tudi tehnično knockoutiral. PRIDE pa je priredil borbo za vmesni naslov prvaka težke kategorije, med Minotaurom in Mirkom Filipivićem (Minotauro je zmagal v drugi rundi).
4 mesece kasneje se je Fedor v svoji 20. borbi vrnil v PRIDE. PRIDE je organiziral težko kategorniški turnir za veliko nagrado 2004. V prvem krogu turnirja se je Fedor spopadel z velikim Markom Colemanom, ki je bil takrat top 10 težko kategornik v MMA in je bil kljub 39 letom starosti v odlični formi (po mojem mnenju v najboljši formi v karieri – 105 kg, praktično brez telesne maščobe). Mark je bil vrhunski rokoborec (leta 1991 je celo osvojil 2. mesto na svetovnem prvenstvu v Varni) in eden največjih prvakov MMA (UFC in PRIDE). Tako je v borbi Fedorja hitro vrgel na tla. Vendar ga na tleh ni mogel kontrolirati, saj se je Fedor odlično branil. Fedorju se je uspelo postaviti na noge in Coleman (boter ground and pounda, kot mu pravijo) ga je spet vrgel na tla, ter ga je začel napadati s svojim ground and poundom. Fedor pa je naredil eno najlepših potez v MMA. Iz hrbta je naredil bliskovit armbar (napad na roko) in Coleman se je moral predati. Fedor Emelianenko je s tem pokazal, da je zelo nevaren tudi iz hrbta.
2 meseca kasneje se je v svoji 21. borbi, v drugem krogu turnirja, pomeril s še enim vrhunskim rokoborcem (2x I NCAA prvak), top 10 težko kategornikom v MMA in bivšim prvakom promocije UFC: Kevinom Randlemanom (ta je v prvem krogu turnirja naredil enega največjih presenečenj v zgodovini MMA, ko je brutalno knockoutiral odličnega kickboksarja in enega najboljših borcev vseh časov Mirka Filipovića) . Odlični rokoborec je v borbi s Fedorjem naredil eno največkrat predvajanih potez v MMA. 107 kilogramskega Fedorja je z germanskim suplexom dvignil visoko v zrak in z njim vred skočil ter ga z glavo naprej vrgel na tla. Fedor je zaradi svojih korenin v judu, mojstrsko pristal na hrbtu in je v nekaj sekundah obrnil Randlemana ter končal na njemu. Po nekaj udarcih je Randlemana premagal s kimuro (napad na ramo). In tako je Fedor Emelianenko zopet dokazal svojo trdovratnost in svojo sposobnost izhoda iz težkih situacij.
15. avgusta se je Fedor v svoji 22. borbi, v polfinalu turnirja, spopadel s slavnim japonski profesionalnim rokoborcem, 6x Japonskim prvakom v judu in dobitnikom srebrne medalje v judu na olimpijskih igrah 1992: Naoyo Ogawo. Ta borba je bila zanimiva iz stilskega vidika, saj se je Fedor moral spopasti z veliko bolj uspešnim judoistom kot je bil sam. Fedor je v borbi 193 cm visokega in 115 kilogramskega Ogawo napadel z močnimi udarci, ga vrgel na tla in ga tam porazil s prijemom armbar. To je bil Ogawin prvi poraz v MMA (imel je 7 zmag). Ta zmaga je pomembna, ker je Fedor Emelianenko dokazal, da lahko z zaključnim prijemom premaga odličnega mojstra borbe na tleh in ker je vodila do finala velike nagrade 2004.
Isti večer se je Fedor v svoji 23. borbi, v finalu pomeril z Nogueiro, ki je bil sedaj drugi najboljši borec na svetu. Borba je bila za združitev Noguerinega vmesnega težko kategorniškega naslova in Fedorjevega pravega težko kategorniškega naslova z naslovom zmagovalca težko kategorniškega turnirja 2004. V tej borbi je Fedor dominiral, vendar v veliko manjši meri kot v njunem prvem srečanju. Žal je že v prvi rundi prišlo do nesreče. Fedor in Nogueira sta po nesreči trčila z glavami in Fedor si je presekal obrv. Udarci z glavo niso bili dovoljeni, udarec je bil nenameren, tako da so sodniki, zaradi tega, ker Fedor ni mogel nadaljevati borbe, oklicali no contest (brez rezultata).
PRIDE je določil nov datum, kjer se bi odločilo, kdo je najboljši borec na svetu. V svoji 24. borbi, ki je potekala 31. 12. 2004, se je Fedor tako zopet pomeril z Nogueiro. Fedor je celotno borbo dominiral tako, da je v večini primerov prehitel Nogueiro z udarci in ga je z lahkoto metal po ringu. Fedor je bil boljši tudi na tleh, vendar je za razliko od njune prve borbe, Fedor spremenil taktiko in je Nogueiro tokrat dominiral predvsem stoje. Minotauro se je sicer veliko bolje izkazal, kot v njuni prvi borbi, vendar je Fedor vseeno nedvomno pokazal, da je boljši. Fedor Emelianenko je tako ubranil svoj težko kategorniški pas in osvojil težko kategorniški turnir PRIDE FC Grand Prix 2004.
V letu 2005 se je Fedor v svoji 25. borbi v PRIDE različici BUSHIDO (tu so borci pokazali svoj bojevniški duh) spopadel s Tsuyoshijem Kohsako. Borcu, kateremu je po krivici bila dodeljena zmaga proti Fedorju in ki je ravno postal prvak super težke kategorije v Pancrasu, ko je premagal 120 kg rokoborca Rona Watermana. Fedor je v očitno maščevalnem dvoboju popolnoma dominiral Kohsako. Odlični judoka Kohsaka zaradi utrpele škode po koncu prve runde, po zdravniški oceni, ni več mogel nadaljevati borbe. Fedor je tako zmagal po zdravniški odločitvi. Fedor Emelianenko se je kljub popolni dominaciji, po borbi opravičil navijačem, da ni mogel nastopati po vseh močeh, ker je imel težave z dlanjo.
3. 4. 2005 se je Fedor v svoji 26. borbi končno spopadel z 2. ali 3. najboljšim borcem na svetu Mirkom Filipovićem (Mirko je po presenetljivem porazu proti Randlemanu nanizal 7 izjemnih zmag), bodočim K-1 prvakom. Ta borba je bila najbolj pričakovana v zgodovini MMA. Mnogi so mislili, da ima Mirko sposobnosti, ki bi mu pomagale premagati Fedorja. Mirka je bilo namreč zelo težko spraviti na tla. Tudi na tleh se je odlično branil. Stoje je bil pa eden izmed najboljših borcev na svetu. Fedor in Mirko nista razočarala. Že v prvi rundi sta pokazala zakaj je bila ta borba tako pričakovana. V zelo napeti prvi rundi, ki je večino časa potekala stoje je Fedor dokazal, da lahko stoji z velemojstrom borbe na nogah, Mirko pa mu je zadal mnogo udarcev s katerimi je že končal boje. Fedor je dokazal, da lahko prejme hude udarce in nemoteno nadaljuje borbo. Proti koncu prve runde je Fedor Mirka vrgel na tla in tako se je do konca runde Mirko bil prisiljen braniti na tleh. To mu je zelo dobro uspevalo. V drugi rundi je Fedor vidno utrujenega Mirka napadel s kombinacijami udarcev, ki so bile usmerjene tudi v telo. To je Mirka še bolj utrudilo in od takrat naprej je Fedor Emelianenko borbo dominiral stoje in na tleh. Mirko se je sicer zelo dobro branil na tleh, vendar je po koncu borbe bilo jasno, kdo bo zmagovalec po sodniški odločitvi. Sodniki so soglasno proglasili za zmagovalca Fedorja Emelianenka, ki je tako zopet uradno ubranil težko kategorniški naslov promocije PRIDE in sedaj zelo očitno premagal oba največja tekmeca v svoji eri. Fedor je po borbi sicer dejal, da se je boril z zelo slabotno desno dlanjo in se zato ni mogel boriti tako, kot bi se želel. Sicer je bilo to vidno, saj sta že komentatorja opazila, da je Fedor večinoma udarjal z levo roko. Ta borba se je vseeno zapisala v zgodovino kot borba desetletja in kot ena najboljših borb vseh časov.
31. 12. 2005 se je Fedor v svoji 27. borbi v posebni borbi na prehodu v novo leto, kot je bilo značilno za Japonsko promocijo, spopadel z zanimivim izzivalcem. 205 kilogramski in 201 cm visoki Zuluzinho je bil borec brazilskega Vale Tuda (govorilo se je, da je imel v Vale Tudu 38 zmag in 0 porazov, vse zmage naj bi dosegel z knockoutom). Zuluzinho je imel tudi vijoličasti pas v brazilskem jiu-jitsu. Preden se je spopadel s Fedorjem je imel uradno MMA kariero s 7 zmagami in 0 porazi. Fedor je Zuluzinha z udarci hitro spravil na tla, kjer ga je napadel s svojim slovitim ground and poundom in brcami na tleh. Zuluzinhu se je nekako uspelo pobrati na noge, vendar ga je Fedor zopet z udarci spravil na tla. Na tleh ga je z udarci prisilil v predajo. Borba je trajala 26 sekund. Fedor se je na koncu celo opravičil Zuluzinhu za bolečine.
Po borbi z Zuluzinjem si je Fedor moral vzeti čas za zdravljenje dlani, ki mu je še vedno delala težave. Tako je zamudil odprti turnir PRIDE GP 2006, katerega je potem osvojil Mirko Filipović.
Svojo 28. borbo je imel šele 21. 10. 2006. V prvi prireditvi promocije PRIDE na Ameriških tleh (oz. sploh izven Japonske), se je Fedor zopet spopadel z velikim Markom Colemanom, ki je ravno premagal zmagovalca srednje težkega turnirja PRIDE GP 2005 Mauricia Ruo. Fedor se je prvič boril po združenih MMA pravilih, ki ne dovoljujejo brc v glavo, ko je nasprotnik na tleh. Coleman je to pravilo izkoristil in je nenehno napadal Fedorjeve noge in ga skušal spraviti na tla. Fedor pa se je dobesedno poigraval z njim. Branil je Colemanove poskuse, da bi ga spravil na tla ter ga je mučil z udarci. Po koncu prve runde je Colemanov obraz povedal, da je Fedor na drugem nivoju. Na začetku 2. runde je Colemanu uspelo spraviti Fedorja na tla, vendar ga je Fedor tam zopet prisilil v predajo s svojim izrednim armbarom. Američan Coleman je po borbi ameriškemu občinstvu rekel, da se bo vrnil in da je Fedor Emelianenko najboljši.
V svoji 29. borbi bi se Fedor moral spopasti z Mirkom Filipovićem, ki je bil nosilec PRIDE 2006 GP naslova. Mirko pa je bil poškodovan, kasneje se tudi je pridružil promociji UFC. Naslednja izbira je bil Josh Barnett, ki je bil 2. na turnirju. Vendar je Barnett odklonil ponujeno borbo za naslov, saj se ni počutil sposobnega za boj s Fedorjem. Se je pa na isti večer, ko bi se moral s Fedorjem, še drugič spopadel z Minotaurom. Fedorjev izzivalec za naslov prvaka težke kategorije pa je postal bivši prvak največje kickboksarske promocije K-1, top 10 težko kategornik v MMA, ki je pred porazom proti Barnettu v turnirju, premagal takratnega velikega prvaka srednje kategorije promocije PRIDE Wanderlei Silvo in Mirka Filipovića. Mark Hunt je 31. 12. 2006 s svojimi 130 kilogrami in s svojo agilnostjo močno namučil Fedorja in ga je potem, ko je Fedorju pobegnil iz poskusa armbarja, 2x celo napadel s prijemom, ki napade ramo, imenovanim americana. Na nogah sta si bila enakovredna, vendar je Fedor vedno napadal s poskusi, da bi Hunta spravil na tla. 2x je Fedor pristal pod Huntom, ki je pokazal izredno kontrolo in napredek v borbi na tleh. Fedorju je uspelo pobegniti iz nevarnosti in se mu postaviti na noge. Hunta je še enkrat agresivno napadel in spet mu ga je uspelo spraviti na tla, kjer je Hunta s prijemom kimura prisilil v predajo. Fedor Emelianenko je tako zopet uradno ubranil naslov prvaka težke kategorije. To je bila tudi zadnja Fedorjeva borba v promociji PRIDE FC, ki je leta 2007 zaprla svoja vrata. Fedor je končal svojo PRIDE kariero s 14 zmagami in 0 porazi. Fedor je bil nedvomni »kralj« največje MMA promocije vse do njenega konca.
BodogFight
V svoji 30. borbi se je Fedor 14. 4. 2007 v promociji BodogFIGHT spopadel z najboljšim srednje kategornikom takrat, Mattom Lindlandom, ki je v borbo prišel s 96,5 kilogrami, Fedor pa s 104,5 kilogrami, vendar z več telesne maščobe. Lindland je bil tudi srebrni medalist v grško rimskem slogu rokoborbe na olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyu. Lindland je Fedorju s prvim udarcem presekal obrv in ga potem skušal spraviti na tla. Fedor in Lindland sta malo kršila pravila (Fedor je nekajkrat prijel vrvi, Lindland pa je prijel vrv, prijel kratke hlače, brcal Fedorja v hrbtenico in v glavo, ko sta bila na tleh). Fedorju se je mudilo končati borbo, da ne bi izgubil zaradi presekane kože. Fedor je tako obrnil Lindlandov poskus, da bi Fedorja spravil na tla in je pristal na Lindlandu. Lindland se je kmalu moral predati zaradi Fedorjevega armbarja. Ta način zmage je zelo veliko vreden, saj je Lindlandu uspelo s prijemi premagati veliko mojstrov borbe na tleh, medtem, ko ga je Fedor tam dokaj hitro premagal.
Zavrnil je UFC
Po propadu PRIDE FC je Fedorja močno hotela promocija UFC s predsednikom Dano Whitom, ki so kupili vse pravice promocije PRIDE FC in dobili večino njenih borcev. Fedor pa z njimi ni hotel podpisati pogodbe, saj se je za njega zdela nesprejemljiva in bi dala promociji UFC preveliko moč nad njim. Dana White in njegovi so to Fedorju močno zamerili in so začeli javno poniževanje Fedorja in njegovih dosežkov na sramotne načine. Najbolj žalostno je to, da jim je v veliki meri uspelo obrniti navijače MMA proti Fedorju. MMA skupnost navijačev se je raje postavila na stran Dane White, ki je znan po svojih lažeh in sramotnih napadih na konkurenco. Fedor, ki je vedno bil spoštljiv in, ki je dosegel rezultate, ki jih ni nihče drug, pa je še vedno mirno in spoštljivo odgovarjal na vprašanja, zakaj ni v šel v UFC. Na You Tube so videi kjer Fedor vse lepo razloži. Pravi navijači brez dvoma stojimo na Fedorjevi strani. Jaz osebno sem močno ponosen na Fedorja, da ni šel v UFC, ki vedno znova dokaže, kako slabo ceni svoje borce. Izkrivljanje resnice iz strani UFC je bilo v naslednjih letih sramotno in meni osebno nagnusno. Ljudje branijo Dano White, ki je daleč najbolj žalil Fedorja, s tem, da je Dana poslovnež. Zame to ni opravičilo. Moj članek je nastal tudi kot kontra udarec Dani White in njegovim privržencem. Dejstvo je, da bi UFC Fedorja, če bi se ta boril za njih tako močno promoviral, da bi ljudje mislili, da je Fedor Bog. Fedor je dosegel takšne neverjetne dosežke, da promocijam sploh ni potrebno napihovati njegovih dosežkov, da ti zvenijo veličastni. V nadaljevanju bom to še okrepil. Dejstvo je, da se da vsakega borca veliko bolj blatiti kot se da blatiti Fedorja. K sreči, se vsi ne poslužujemo takšnih nagnusnih načinov, saj si vsi borci za njihov pogum zaslužijo spoštovanje.
Yarennoka
Fedor, ki je po propadu PRIDE podpisal veliko bolj odprto pogodbo s promocijo M-1, katere je delni lastnik in katerega večinski lastnik je Fedorjev bližnji prijatelj in menedžer Vadim Finkelstein, se je v svoji 31. borbi spopadel z ogromnim Južno Korejskim borcem Hong-Man Choiem. 31. 12. 2007 se je v novoletnem spektaklu na Japonskem spopadel z 218 cm visokim in 160 kg težkim kickboksarjem, ki je bil tudi prvak v korejski rokoborbi. Fedor pokazal neverjetno moč, ko mu je 2x uspelo Choija spraviti na tla. Choi je sicer pristal na Fedorju, vendar je Fedor to znal izkoristiti in po drugem poskusu armbarja se je Choi bil prisiljen predati.
Affliction
19. 7. 2008 se je Fedor Emelianenko v svoji 32. borbi boril v novonastali promociji Affliction. Tu se je Fedor spopadel za težko kategorniški naslov WAMMA (World Alliance of Mixed Martial Arts). Njegov nasprotnik je bil 2 metra visoki in vsaj 120 kg težki bivši prvak promocije UFC v težki kategoriji ter top 5 težko kategornik na svetu Tim Sylvia. Fedor je Tima spravil na tla s hitro kombinacijo udarcev, kjer ga je z davljenjem od zadaj prisilil v predajo. Fedor je tako v 36 sekundah z lahkoto premagal nasprotnika, za katerega so pristaši UFC upali, da bo premagal Fedorja. Fedor Emelianenko je tako osvojil naslov prvaka težke kategorije WAMMA.
Kljub zelo dominantni predstavi proti Sylviji se je videlo, da Fedor ni več popolnoma posvečen športu. Leta 2008 je namreč postal močno veren in je ogromno časa posvetil religiji in duhovnosti. Začel se je tudi močno postiti. Vse to je vplivalo na padec njegove fizične moči. Tudi njegovi trenerji so rekli, da ne trenira več tako kot je, da je počasnejši in da preveč računa na svoje trike. To se je pokazalo, ko je po 6 letih izgubil v borilnem Sambu. Izgubil je zaradi meta, vendar je bilo vidno, da Fedor ni več isti.
V svoji 33. borbi, ki je potekala 24. 1. 2009, se je v promociji Affliction spopadel s še enim top 5 težko kategornikom in bivšim prvakom težke kategorije v promociji UFC. Odličen atlet Andrei Arlovski (mojster borilne veščine SAMBO) je bil v izredni formi in mnogi so mislili, da bo premagal Fedorja. Arlovski je Fedorja močno namučil v borbi na nogah. Izgledalo je, da je prehiter za Fedorja. Vendar so počasni posnetki pokazali, da se je Fedor uspel umakniti vsem zelo hitrim udarcem Arlovskega. Arlovski je postajal zelo samozavesten in je hotel Fedorja zadeti z letečim kolenom. Fedor je popolno reagiral in je Arlovskega z desnico »sklatil« iz zraka. Arlovski je padel na tla in Fedor je tako zmagal z knockoutom. Fedor Emelianenko je obranil svoj WAMMA naslov, vendar se je videlo da Fedor ni več isti.
Fedor bi se v svoji tretji borbi za Affliction spopasti z Joshem Barnettom, vendar je Josh padel na testu za droge, ki nelegalno pomagajo pri borbah. Promocija ni našla nobenega nadomestnega borca in tako je promocija tudi propadla.
Fedor je znova začel pogajanje s promocijo UFC. Pogajanja zopet niso uspela, zato je Fedor podpisal pogodbo s promocijo Strikeforce.
Strikeforce
Srikeforce je imela izredno močno težko kategorijo. Andrei Arlovski, ki je pošteno namučil Fedorja je tam v 22 sekundah izgubil borbo proti Brettu Rogersu. To je bila Rogersova 9. zmaga z knockoutom od njegovih 10 zmag (ena zmaga je bila predaja zaradi udarcev). Rogersa je ta zmaga spravila med top 10 težko kategornike.
Neporažen vsaj 120 kilogramski in 193 cm visoki Rogers je bil zelo samozavesten. 7. 11. 2009, v svoji 34. borbi je Fedor bil dominanten, vendar ga je Rogers pošteno namučil in mu je celo presekal nos. To je mnoge zmedlo in so mislili, da je Fedor v večjih težavah kot je dejansko bil. Rogersu je Fedorja sicer uspelo nekajkrat še dobro udariti z močnim ground and poundom, vendar se je Fedorju uspelo rešiti. Na koncu 1. runde je izgledalo, da bo to težak boj. V drugi rundi je po nekaj izmenjavah Fedorju uspel popoln udarec z desno roko, ki je Rogersa vrgel na tla. Fedor ga je tam še nekajkrat udaril in sodnik je prekinil borbo. Fedor je Rogersa premagal na tistem področju, za katerega so mnogi mislili, da je edino, kjer ima Rogers možnosti za zmago. To ni bilo za Fedorja nič nenavadnega. Fedor Emelianenko je še drugič obranil svoj WAMMA naslov in to je bila že njegova 18. zaporedna zmaga odkar je postal številka 1 na svetu.
Po zmagi nad Rogersom je Fedor že razmišljal o upokojitvi. Vendar se je v svoji 35. borbi še vseeno spopadel z odličnim borcem na tleh in top 10 težko kategornikom Fabricijem Werdumom. 26. 6. 2010 je mojster brazilskega jiu-jitsa in ADCC legenda s prijemom triangle prisilil velikega Fedorja v predajo in v njegov prvi pravi poraz v MMA. To je bil tudi edini Fedorjev poraz s prijemom. To, da je prišel takšen poraz od najboljšega mojstra borbe na parketu v težki kategoriji se mi ne zdi nič sramotnega. Ta poraz pa je dal veselje Dani White, ki je v blatenju Fedorja zopet pokazal vso svojo nesramnost. Vsi, ki so 10 let čakali na Fedorjev poraz so kar naenkrat postali glasni in »pametni«. Pokazalo se je, da MMA skupnost zelo slabo podpira svoje legende. En poraz je očitno dovolj, da se večina MMA skupnosti obrne proti najboljšemu borcu vseh časov. Sprašujem se kaj šele čaka ostale MMA borce.
12. 2. 2011 se je Fedor v četrtfinalu težkego kategorniškega turnirja promocije Strikeforce spopadel z ogromnim 120 kg (vsaj 10 kg več na večer borbe, kot je to značilno za večino borcev v MMA – Fedor ni med njimi, kar ga naredi še boljšega) in 193 cm visokim Antoniom Silvo. Po enakovredni prvi rundi je Fedor v svoji 36. borbi naredil usodno napako. Takoj na začetku 2. runde je neznačilno nespameten in nepazljiv Fedor zamahnil proti Antoniu z zelo očitnim udarcem. Antonio je kot vsi ostali to videl, se je sklonil in vrgel Fedorja na tla. Tam je ogromni nosilec črnega pasu v brazilskem jiu-jitsu z udarci napadal Fedorja, ki se je odlično branil. Silva mu je sedel na prsni koš in ga je napadal. Fedorja je uspel zadeti z le nekaj udarci, a mu je vseeno uspelo z oteklino zapreti Fedorjevo oko. Fedorja je hotel premagati tudi s prijemi, vendar se je Fedor vedno rešil. Pobegnil je iz vseh prijemov in je na koncu runde napadel Antoniovo nogo s prijemom achilles lock. Antonia je rešil zvonec. Zdravniki pa Fedorju niso dovolili nadaljevanja borbe, ker ni videl skozi zatečeno oko. Fedor je seveda hotel nadaljevati borbo a ni smel. Borba je bila zelo napeta in kvalitetna, a ljudje, ki so komaj čakali, da Fedor izgubi so zopet lahko uživali. Kljub temu, da je Fedor v boju pokazal neverjetno žilavost in srce. Antonio Silva je po tem, ko je izvedel, da je zmagal, celo pokleknil pred Fedorja. Veliki borci znajo pokazati spoštovanje, lahko bi si jih vzeli za zgled. Fedorjeva trenerja sta bila pa razočarana, ker je Fedor popolnoma odstopil od načrtov za borbo. Vse je naredil drugače, kot so se dogovorili.
30. 7. 2011 v ga je v premagal še legendarni Dan Henderson. Henderson, ki je uporabljal testosteronsko terapijo je izgledal veliko bolje, kot mlajši Fedor. Fedor je v svoji 37. borbi borbi izgledal fizično najšibkejši do tedaj. Borba je bila izredno napeta in vznemirljiva. Fedor se je zopet boril nestrpno in se je spustil v boj kot blaznež. Potem, ko ga je Henderson (njegovo desnico MMA skupnost imenuje H-Bomba) nekajkrat zadel v glavo, se je malo umiril in Hendersona, ki je znan po svoji močni bradi, mu je z udarci uspelo spraviti na tla. Fedor se je pa zopet nepremišljeno zagnal in Henderson se je rešil izpod njega, ter ga je od zadaj izpod pazduhe zadel z močnim udarcem z desnico, ki ga Fedor ni videl. Fedor je padel na obraz in se začel pobirati. Henderson ga je pa 2 krat močno udaril po zadnjem delu glave (to je v MMA ilegalno in Henderson bi lahko bil izključen ali pa bi Fedor moral dobiti nekaj minut, da bi prišel k sebi), vendar se je Fedorju vseeno uspelo obrniti, vendar je sodnik vseeno prekinil bojo ter razglasil Hendersona kot zmagovalca, čeprav bi se je Fedor še bil pripravljen boriti in čeprav je Henderson udarjal Fedorja z nedovoljenimi udarci. To je bil Fedorjev edini knockdown in edini knockout v karieri. Glede na to, da je to uspelo le človeku katerega desnica nosi ime H-bomba je tudi to dosežek sam po sebi.
Po tej borbi se Fedor ni več boril v Strikeforce, ki je tedaj že spadala pod firmo ZUFFA, starševsko firmo promocije UFC.
Zadnje 3 borbe
Po porazu proti Hendersonu je Fedor Emelianenko spet začel bolj resno trenirati in več jesti. Postal je vidno močnejši.
V svoji 38. borbi se je na ruskih tleh 20. 11. 2011 pod promocijo M-1 spopadel z mojstrom borbe na tleh in legendo ter prvakom MMA in ADCC Jeffom Monsonom. Fedor je pokazal ogromen napredek. Boril se je mirno, kot v starih časih. Monsona je popolnoma dominiral. Z brcami je napadal Monsonove noge, ga udarjal z rokami in metal na tla. Monson Fedorju ni mogel nič. Na koncu borbe je Fedorju bila dodeljena soglasna sodniška odločitev in Fedor je prekinil niz porazov. Fedor je na vprašanje, zakaj ni bil bolj agresiven na tleh odgovoril, da ga je izučilo, ko je bil preveč agresiven proti Werdumu. Fedor je tako premagal še enega izmed najboljših težko kategornikov v svoji eri.
V svoji 39. borbi se je Fedor 31. 12. 2011 spopadel z nosilcem zlate medalje v judu iz olimpijskih iger v Pekingu iz leta 2008. Satoshi Ishii je Fedorja izzval, kar po zmagi na olimpijskih igrah. Mene osebno je vedno zanimalo kako bi se Fedor boril proti mlademu nosilcu olimpijske zlate medalje v judu. Saj je judo bil Fedorjeva osnovna disciplina. Fedor je Ishiija mirno dominiral na nogah in Ishii ga ni mogel spraviti na tla. Po 2 minutah in 29 sekundah je Fedor z nekaj bliskovitimi udarci Ishiija spravil na tla in ta je tam tudi ostal. Sodnik je Fedorja proglasil za zmagovalca.
V svoji 40. in zadnji borbi se je Fedor 21. 6. 2012 spopadel s še eno legendo in bivšim prvakom MMA. Pedro Rizzo je bil izjemen borec na nogah. Rizzo in Fedor sta oba bila izven svojih najboljših let, vendar je Fedor vseeno popolnoma dominiral Rizza. Rizzu ni uspel noben udarec. Fedor ga je pa dobro načel z brcami v noge in nekaj hitrimi udarci v glavo. Na koncu je Rizza brcnil v nogo (kar je Rizzov zaščitni znak), na hitro nakazal še eno brco, na kar je Rizzo reagiral in je dvignil nogo (tako se obrani brca v nogo, saj tako nastaviš kost namesto mišice in tistega, ki brcne to močno boli, lahko se tudi zlomi noga (Anderson Silva proti Weidmanu)), Fedor pa je nakaz noge hitro spremenil v kombinacijo hitrih udarcev, ki so Rizza spravili v nezavest. Fedor je bil proglašen za zmagovalca na podlagi še enega mojstrskega knockouta. Fedor Emelianenko se je po borbi upokojil, da se bo lahko bolj posvetil družini. Po upokojitvi je nadaljeval sodelovanje pri promociji in regulaciji MMA športa in je postal predsednik ruske MMA unije.
Povzetek
Fedor Emelianenko je torej premagal velike mojstre vseh večjih borilnih veščin (jiu-jitsu, karate, boks, kickboks, rokoborba, SAMBO, rokoborba z zaključnimi prijemi, judo, vale tudo). Premagal je veliko MMA prvakov in bivših prvakov. Torej najbolj dokazanih borcev. Premagal je 13 top 10 MMA težko kategornikov. Osvojil je 2 RINGS turnirja, zmagal v vseh 4 uradnih borbah za naslov težke kategorije promocije PRIDE FC, osvojil je tudi PRIDE FC GP 2004. Z osvojitvijo najpomembnejšega pasu v takrat najmočnejši promociji PRIDE FC je postal najboljši borec na svetu. Po propadu promocije, kjer je Fedor preživel vrhunec svoje kariere in kjer je ljubiteljem MMA dal ogromno vznemirljivih in veličastnih trenutkov, je osvojil in potem še 2x ubranil težko kategorniški naslov WAMMA. Fedor je zmagal v 19 zaporednih borbah za 1. mesto med borci na svetu (ta naziv je linealen in je po mojem mnenju najpomembnejši, pomembnejši od promocijskih naslovov). Pri tem mu ni nihče niti blizu. Do poraza proti odličnemu Werdumu (katerega je, ob zmagi nad Fedorjem, UFC promociji naklonjena MMA skupnost oropala 1. mesta na večini MMA lestvic), je Fedor bil borec številka ena na svetu več kot 7 let. Neporažen je bil neverjetnih 10 let (»poraz« proti Kohsaki bi moral biti no contest, zato ga nikakor ne obravnavam kot poraz).
Fedor je kljub temu, da ni bil velik težko kategornik, dominiral v najvišji težnostni kategoriji (v promociji PRIDE FC, za razliko od večine današnjih promocij, težka kategorija ni imela omejene najvišje dovoljene teže). Fedor je poleg tega, da je bil eden izmed najbolj razburljivih borcev (nikoli ni bil v dolgočasni borbi), vedno pokazal tudi neverjetno ponižnost in spoštovanje do nasprotnikov in do navijačev. Z neverjetno kombinacijo moči, hitrosti, vzdržljivosti, žilavosti, srčnosti, volje, znanja, mirnosti in borilnih sposobnosti je Fedor Emelianenko »kraljeval« najtežjemu borilnemu športu na svetu dlje in bolj razburljivo kot kdorkoli drug. Poleg tega je hkrati dominiral tudi v borilnem Sambu. Saj je osvojil kar 6 ruskih prvenstev, eno evropsko in 4 svetovna prvenstva.
Fedor Emelianenko bi moral s svojimi predstavami, dosežki in obnašanjem biti zgled vsem borcem in je za mene osebno, kot tudi za mnoge ostale (veliko publikacij ga je proglasilo za najboljšega borca desetletja) najboljši borec, kot tudi najbolj vsestranski borec vseh časov.
