Življenjska izpoved – Grdi raček in luč življenja

Moje življenje bilo res vse skozi pestro. Še zdaj je. Ampak takrat sem bila v nekem vrhuncu dogajanj. Ali kot bi rekli nekateri, zajelo me je pravo neurje. Po štirih letih zveze, je v meni že pošteno hrepenelo po otroku. Čeprav sem v sebi nekako vedela, da mogoče ta partner ni to to, sem spet po drugi strani upala, da se bo spametoval. Oziroma, da bo pričel življenje jemati malo bol resneje kot ga je. Ko sva se končno odločila, da bi imela otroka, sem doživela prvo razočaranje. Prvi tisti minus na palčki, ki ga prav vsaka ženska polna pričakovanj tako sovraži. In spet drugi mesec enako, tretji tudi. In takrat sem si rekla. Ne, dovolj. Ko bo, bom zagotovo začutila.

življenjska izpoved grdi raček

In prišel je tisti usodni večer, ki mi je spremenil življenje. Četrti mesec, ko niti slučajno nisem pričakovala, sem zagledala ta težko pričakovani plus. V meni je nastalo to majhno bitjece. Ta sonček moj, ki sem ga sanjala že pri petnajstih letih. Na žalost pa nosečnost ni potekala po vseh pravilih. Končno ko sem se navadila, da nisem sama, da je v telesu še nekdo. Da moram paziti, kako ležim, kaj jem itd. Sem pričela krvaveti. Seveda me je partner peljal kar na urgenco. »Gospa, pričakujte na najhujše. Po vsej verjetnosti bo spontani splav, saj še niti srčka ni videti.« mi je rekla zdravnica. Ne! V sebi sem kričala od žalosti, jeze. Kako lahko rečejo kaj takega? Zakaj nič spodbudnega? Zakaj prav meni, ko sem že toliko slabega doživela? Vprašanje na vprašanje, odgovora pa nikjer.

Šla sva domov in sem se držala navodil, da počivam, ter počakam na pregled pri ginekologinji.
Ko je prišel ta dan, sem prvo za dobro jutro prvič bruhala. Ja, tista nosečniška tegoba, ki me je po mesecu in pol kar kot strela iz jasnega presenetila. Tja sem šla vsa prestrašena in z upanjem, da mi povedo, da je vse v najlepšem redu. In tako je bilo, na mojo srečo. Nosečnost je potekala normalno dokler ni prišel peti mesec. Ponovni udarec zame. »Nekaj je narobe s srčkom. Nujno v UKC Maribor.« Celo pot, ko sem se vozila v Maribor, sem zadrževala solze in žalost v sebi. Komaj sem držala volan v roki, tako sem se tresla. Še bolj pa sem se tresla, ko me je pogledal specialist. Tudi ta mi je napovedal spontani splav. Za nagrado pa mi je še zaupal spol. Fantek!

A prav danes izvem kako se mi hkrati uresničuje največja želja, po drugi strani pa se mi vse skupaj ruši. Moj sonček. Potrebovala ga sem. Bil mi je vse. A obstajala je možnost, da se najina pot konča.

Celo nosečnost sem se morala spopadati s strahom in upi. Želela sem si ga. Zanj sem dobesedno živela in vedela sem, da so strahovi največji sovražnik nosečnicam. In kot zakleto, prav v času nosečnosti, ti vsi znajo povedati same slabe konce. Da ni bilo to dovolj, sem se še ubadala s vprašanji, a bom dobra mama? Bom res znala skrbeti zanj? Kako bom vedela, kdaj bo lačen? Tudi na to ni bilo odgovora.

Me pa je presenetil zadnji obisk pri ginekologinji. Bila sem nervozna, nisem pa vedela zakaj. Malčku se je namreč mudilo na svet, vendar je bilo prezgodaj. Takrat sem šla prvič v bolnico. Porod se je na srečo ustavil, a samo za tri tedne.

Ta težko pričakovani dan. Dan D kot mu rade pravimo mamice. Navsezgodaj me je presenetil iztek vode. Iz mene se je dvakrat pošteno ulilo in takrat sem vedela. Dragi, vstani in pelji. Naš sonček prihaja. Ob prihodu v porodnišnico Ptuj sem že bila krepko odprta in s poštenimi popadki. Spomnim se, da mi je babica vsa nasmejana rekla: »Rodili boste in to hitro.«

Super. Res je bilo hitro in bilo je boleče. Ampak povem vam, s primerjavi s tem, kar sem dobila v objem, ni bilo tisto nič. Kljub negativnim napovedim, sem končno v roke dobila svojega sončka. On je moja luč življenja. Tisti ki mi že sedaj sedem let daje zagon in motivacijo, zakaj živim in zakaj se borim. Ta moj sonček, ki sem ga sanjala že pri petnajstih letih.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*