Grossglockner ali Veliki Klek je s svojimi 3798 m najvišji vrh Avstrije. Z nekaj manj kot tisoč metrov nadmorske višine presega naš Triglav (2864 m). Njegov vrh je tudi v poletnih mesecih ovit v belino snežne odeje in vetrovi s snežnimi drobci pogosto neusmiljeno bičajo obraze planincev. Kot starodavni očak se razprostira nad okolico in postavlja izziv moči: “Sem močnejši jaz ali ti?” Gora ali planinec? Njena mogočna gmota zahteva spoštovanje, spoštovanje do primarne biti narave.
Pravzaprav nisem vedela, v kaj se podajam. Rada hodim v hribe, tudi kak dvatisočak obiščem vsako leto, si privoščim plezanje po klinih in se dokaj redno rekreiram. Tukaj pa se konča. Pa vendar si nisem vzela niti trenutka za premislek ali soočanje z idejo, ki jo je pred menoj predstavil prijatelj. “A bi šla z mano na Grossglockner?” “Ja, bi,” je bil moj trenutni odgovor. Izstrelila sem ga kot iz topa in zaznala začudenje in osuplost nad lahko zmago v očeh nasproti mene. Nobenega prepričevanja, nobenega razlaganja. Nisem potrebovala besed. Želja po novi izkušnji je bila v meni. Nekoč, nekje na svoji poti sem nezavedno izrazila, da si želim obiskati višjo nadmorsko višino kot sem jo do takrat poznala v gorah, v Sloveniji.
Nisem se zavedala, da imam v sebi željo, da se povzpnem na nadmorsko višino nad 3000 m. V resnici se nisem nikoli zavestno ubadala s takšno mislijo. Ko pa se je možnost te poti izrazila pred menoj, je pri meni naletela na še kako odprta vrata. Ideja te poti je zaigrala na melodične strune moje notranjosti in mi v trenutku odprla možnost novega dosežka, ki bo prinesel tudi nova spoznanja. In res jih je …
Zadnji junijski vikend v tistem letu, prvi vikend, ko je bila odprta koča Erzherzog-Johann-Hütte, sva se odpravila na pot. To je najvišje ležeča planinska koča v Avstriji, in sicer na nadmorski višini 3454 m. Pot proti njej se prične na visoki planoti, ki sva jo dosegla z avtomobilom. Nebo so zastirali oblaki, ki jih je le tu in tam pretrgal sramežljiv sončni žarek. Napoved sicer ni bila najbolj obetavna, ampak upala sva na najboljše. Rezervacije spanja pa se tudi ni dalo kar spreminjati. V sebi nisem čutila strahu pred novo izkušnjo, le nekaj rahlega vznemirjenja je bilo na začetku. Stopila sva na peščeno stezico. Bila je lepa in dokaj široka. Pot v višine se je začela lepo.
A kot se v gorah pogosto dogaja, se je vreme začelo preobračati. Pravzaprav se je preobrnilo dokaj hitro. Najprej so se pojavile rahle kapljice. Veter jih je pospremil, da so začele udarjati tudi po mojem obrazu in rokah. Sprememba vremena se me na začetku ni močno dotaknila. Pustila sem, da so kapljice nežno božale moje roke, ki so kukale izpod vetrovke. Čez nekaj časa pa so roke, omočene z dežjem, pordele. Zazeblo me je.
V tem trenutku je spremembo vremena začelo spremljati moje oblačenje. Najprej dodaten flis, pa ni zadoščal. Zdelo se mi je, da me še kar zebe. Pravzaprav sem imela občutek, da me zebe vedno bolj. Pred močnejšimi kapljami sem se zavarovala s pelerino. A mi ni zadoščalo. Občutek mraza se mi je zdel vedno močnejši in vedno bolj intenziven. Deli rok, ki so gledali izpod oblačil, so postajali živo rdeči. Telo se je začelo tresti od mraza. Običajno me ne zajame panika, ampak tokrat me je misel, da grem morda previsoko ter preko svojih meja in zmožnosti nekje iz ozadja opominjala: “Sem se podala na pot, ki me nečesa uči?”
Zavedala sem se, da se dvigujem v dogodivščino, ki je ne poznam, ki mi bo morda prezahtevna, zato sem se že v prvem delu poti in ob spremembi vremena začela soočati z izzivom. Izražati se je začelo moje podzavestno prepričanje, da je pot na nekaj tako visokega tudi zahtevna. Vremenske razmere so mi to potrdile in hkrati utrdile moje prepričanje, ki me je pravzaprav oviralo. Šele, ko sem pod pelerino oblekla še bundo, se je moja telesna temperatura normalizirala in tresenje umirilo. Tako sem kljub preblisku, da se obrnem, lahko nadaljevala pot do prve koče, kjer me je pričakal odmor in sušenje oblačil.
Vreme se je umirilo. Še je bilo oblačno, ampak dež je ponehal. Zato sva nadaljevala pot. Planinska steza se je zožila in čez nekaj časa se je prekrila s snegom. Povsod naokoli belina, sem in tja pretrgana s sivino neprekritih skal. Tišina snežne pokrajine je očarala mojo bit. Ampak nadeti je bilo potrebno dereze. In moje niso bile ravno najboljše. Tega dela poti se ne spomnim preveč dobro. Ni bilo kakšnih posebnosti, le previdna hoja in tik pod planinsko kočo Erzherzog-Johann del plezalne poti. Še korak čez zadnjo skalno belino in pred menoj se je odprl pogled na kočo. Zaigralo mi je v srcu: “Uspelo mi je. Povzpela sem se na 3454 m.”
Velika, podolgovata siva stavba s strogimi zidovi je stala pred menoj. Dala mi je občutek, da s svojo velikostjo in ravnimi stenami zlahka botruje številnim snežnim metežem. Tla okoli koče so bila v tistem junijskem vikendu še vedno prekrita s snegom.
To petkovo popoldne so v kočo prišli številni planinci, ki so se v sobotnem jutru želeli povzpeti na vrh Velikega Kleka. V skupnem prostoru se je čutilo vznemirjenje. To čustvo je napolnilo sobo in postalo otipljivo. Plezalci so še zadnjič pregledovali svojo opremo in njeno uporabnost.
Nisem vedela zakaj, ampak v sobi sem poleg zdravega vznemirjenja čutila še nekaj. Bilo je podobno napetosti, ki je naraščala v crescendo.
Mojo pozornost je pritegnil moški, ki nikakor ni zmogel ostati pri miru. Večkrat je z odsekanimi koraki premeril sobo. Ustavil se je zdaj pri eni, potem pri drugi mizi, kaj vprašal in se podal naprej. Izgledal je nekako neodločen. Bil je nemiren. Nekako ni sodil v to sobo. Kljub vznemirjenju, ki ga je bilo zaznati tudi pri drugih ljudeh, je izstopal.
Ko je moj pogled tako drsel po planincih v sobi in se ustavljal na plezalni opremi, sem globoko v sebi začutila jasno odločitev: “Tukaj je konec moje poti.” Zaznala sem, da bom tokrat postala zmagovalka že s tem, da bom prepoznala mejo svojih zmožnosti. Nikoli se nisem učila plezanja v navezah in po snegu, zato je bila moja odločitev razumljiva. In moje dereze so bile bolj podobne mestnim kot pravim gorskim derezam. Moj cilj za ta junijski vikend je bil dosežen – povzpela sem se nad 3400 m.
Nekje v svoji duši sem že ob odhodu v Avstrijo čutila, da bom prepoznala svojo limito. Po čudnem naključju je bila zato v mojem nahrbtniku knjiga za sobotno branje. Za branje, s katerim si bom krajšala čas, medtem ko bom v koči čakala svojega prijatelja.
Zbudili smo se v zgodnje hladno jutro. Rožljanje, šumenje in tihi pogovor v koči ni pustil spati. Plezalci so se pripravljali na pot.
Drug za drugim so odhajali in kar naenkrat je bila koča prazna. Ostala sem sama z oskrbnikom. Naročila sem čaj, vzela svojo knjigo in se ugnezdila na klop med blazinice pri oknu. Prav lepo mi je bilo in niti za trohico nisem obžalovala svoje odločitve, da ostanem v koči. Med branjem sem večkrat pogledala v okno, ampak na njem so se zrcalile velike ledene rože. Preprečevale so pogled v zunanji svet. Potem pa se je v nekem trenutku pred menoj razvil neverjeten čudež. Ko sem se spet zagledala v okno, so se ledene rože v hipu, ampak res v delčku sekunde, razkrojile in pred menoj se je razprostrl pogled na s snegom pokrito skalno pokrajino na drugi strani okna.
Pojav je bil tako trenuten, da me je neverjetno presunil. Zavedla sem se, kako velikokrat v življenju živimo za neko lažno zaveso, ki nam prekriva dejansko stanje. Enostavno ne zmoremo videti, kaj se okoli nas v resnici dogaja. Morda ne zaznamo, da naši otroci namerno manjkajo v šoli, da nas partner vara, da ne živimo zdravo in se nas loteva bolezen, … Naš zorni kot je takšen kot je, zato si določenih stvari, ki se jih podzavestno zavedamo, ne moremo zavestno priznati. Tukaj pa se je pred menoj razgrnil trenutek razkroja ledenih rož, ki je razkril pokrajino. In tudi v naših življenjih se lahko pojavijo trenutki, ki nam jasno razkrijejo tisto, česar si prej morda leta in leta nismo zmogli priznati.
Zgodaj popoldne so se plezalci začeli vračati v kočo. Prvi dve skupinici sta bili povsem mirni, veseli dosežka. Tretja skupinica pa je v sobo prinesla nemir. “Slišali smo krik. Ne vemo, kaj je to pomenilo?” Ko so se vrnili še ostali plezalci je postalo jasno, da eden manjka. V sobi ni bilo moškega, ki je prejšnji večer nemirno hodil po skupnem prostoru v koči. Plezalci so še razburjeno izmenjali nekaj besed, potem pa jih je ura pognala na pot proti dolini.
S prijateljem sva v koči nameravala ostati še eno noč, kar mi je omogočilo, da sem dogajanje spremljala do konca. Oskrbnik koče si je oprtal nahrbtnik in se odpravil pod previs. “Vsi tam padejo,” je rekel in odšel. Ko se je vrnil, je potrdil, da je moškemu zdrsnilo in je po padcu zaključil svojo tokratno zemeljsko izkušnjo. To pa je tudi bilo vse dogajanje v zvezi s smrtjo planinca. Sam je prišel na goro in sam je odšel. Pospremljen je bil samo s suhoparnimi besedami: “Vsi tam padejo.” Šele po povratku v Slovenijo sem zasledila novico, da se je na Grossglocknerju tisti konec tedna ponesrečil zdravnik iz velikega avstrijskega mesta.
Novica me je pretresla. Zavedala sem se, kako pravilno odločitev sem naredila prejšnji dan. Ker sem začutila, da sem prišla do svoje meje, sem se odločila, da ostanem v koči in počakam. Ponosna sem bila nase. Včasih je težko priznati, da nečesa ne zmoremo. Morda si na vsak način želimo nadaljevati svojo pot in uresničiti nov dosežek. Morda je v neki situaciji zmaga prav naš umik. Zmožnost razločevanja, kdaj vztrajati in kdaj odnehati, pa je prava umetnost. Umetnost ravnotežja.
Tisti sobotni večer sem bila priča še novemu spoznanju. Tik preden se je spustil mrak so skupno sobo napolnili številni novi plezalci. Ta večer so imeli srečanje avstrijski vodniki. Za mizami so sedeli umirjeno in dostojanstveno. Same izklesane figure. Pogled nanje je bil povsem drugačen kot na plezalce prejšnjega večera. Nobenega vznemirjenja, samo sproščeno pozdravljanje drug drugega in pogovor. Grossglockner so osvojili že tolikokrat, da jim je gora postala prijateljica, ni jim več vzbujala misli na dosežek. Energija v sobi je bila zelo umirjena.
Ko sva se v nedeljo vračala v dolino, se mi je pot do parkirišča zdela lahka. V prvem delu sem se še drčala po snežni odeji, v spodnjem delu pa je bila pot dobro prehodna in široka. Ni mi bilo jasno, kaj je sprožilo hladen občutek in tresenje, ko sem bila dva dni prej usmerjena navzgor. Spraševala sem se, kako lahko samo pričakovanje, da bo pot težka, oteži našo situacijo. Nekje v svoji podzavesti sem si ustvarila prepričanje, da če se dvigujem na višino nad 3000 m, potem je pot težka. In s tem prepričanjem sem odšla na pot. Dež in veter, pogosta spremljevalca pohodnikov, sta me še dodatno prestrašila. Pričakovala sem vedno težjo pot in morda celo malce želela odnehati. Pa nisem, šla sem naprej.
In ravno tukaj je umetnost prepoznavanja naših mej. Katere omejitve in prepričanja, ki si jih postavljamo, smo v resnici zmožni prekoračiti in katere omejitve so realne? Tako realne, da postane naša zmaga, ko jim rečemo ne in odnehamo?
Pot na Grossglockner je bila moja velika učiteljica.
Najprej učiteljica v umetnosti prepoznavanja mojih omejujočih prepričanj – tistih, ki mi jih je namenjeno prekoračiti, in tistih, pri katerih je bolje reči ne. Vesela sem, da sem na tej poti uspela razločiti oboje.
V prvem delu poti se nisem predala in sem vztrajala kljub strahu, ki se me je polotil. Izjemen mraz in tresenje, ki sem ga čutila v telesu ob vzponu, sem si povzročila tudi s svojimi lastnimi omejitvami – mislimi nekje v ozadju, da odhajam v višine, ki jih ne poznam, in da pot nanje zagotovo ni lahka.
Po drugi strani pa sem uspela prepoznati, da vzpon na sam vrh ni primeren zame. Nisem imela izkušenj s plezanjem v navezi in s cepinom, tudi dereze niso bile ustrezne. Prepoznala sem svoje pomanjkljivosti, tako v telesni pripravljenosti kot v opremi in se odpovedala dosežku. Premagala sem sama sebe in to je bila moja največja nagrada … Nekdo drug pa te sreče ni imel.
Angelja Kjara Surca je avtorica knjige Utrinki z moje poti, v kateri razmišlja o osebnostni rasti skozi doživljaje in izkušnje iz svojega življenja. Zastavlja si vprašanja kot: »Zakaj nam ne priteka obilje? Kaj v nas zavira uresničevanje naših želja? Zakaj se nam zdi, da se naš korak na poti zatika?« In kot je pred kratkim zapisala bralka: “Priporočam v branje in raziskovanje … sebe” Več informacij o knjigi lahko dobite na spletni strani www.angelja.si, knjigo pa lahko naročite tukaj (http://angelja.si/izdelek/utrinki-z-moje-poti/).
