Sem Haris Muratović. Že kot majhen fantič v rani mladosti sem svojo življenjsko pot skoval skozi šport. Moja pot se je začela tako, da sem šport jemal kot hobi in z njim zapolnil svoj prosti čas in se zamotil a kaj kmalu sem šport gledal popolnoma drugače in s pomočjo njega oblikoval svojo prihodnost. Danes je šport nekaj, kar nebi zamenjal za nič na svetu saj predstavlja velik del mojega življenja in skozi njega sem spoznal tudi samega sebe in življenje gledal popolnoma drugače.
V poplavi vseh športov, ki sem jih poizkusil je v moje življenje prišlo plavanje v katerega sem potopljen tudi danes. Sprva sem plaval za hobi znotraj šolskih dejavnosti in tudi za šolo tekmoval a kaj hitro so mi tovrstna tekmovanja prišla v kri in sem vse treninge in svoje moči usmeril le na tekmovalno raven. V času osnovne in srednje šole sem se udeležil raznih tekmovanj znotraj Slovenije,a kaj hitro so ta tekmovanja prešla slovensko mejo in sem se udeležil tudi tekmovanj v tujini. Eno večjih tekmovanj je bilo na Danskem in sicer v Kopenhagnu kjer so me kvalificirali v skupino S5 za udeležbo na večjih tekmovanjih. Tukaj se moja športna pot ni ustavila ampak šele dobro začela saj je po tem tekmovanju sledilo veliko število tekmovanj tako v Sloveniji kot v tujini.
Tekmovanje, ki je pustilo poseben pečat je tekmovanje v juliju 2016 in sicer gre za evropske univerzitetne igre v Zagrebu in na Reki, katerih sem se udeležil kot para plavalec in sicer popolnoma samostojno saj sem na večini tekmovanj bil v ozadju vrhunskih športnikov, kar je po eni strani prednost po drugi pa moram reči, da me je za trenutek zmotilo in to tekmovanje je bila prava priložnost, da se pokažem v pravem sijaju in nekako odskočna deska za mojo nadaljnjo športno pot. Z dosežki na tem tekmovanju sem več kot zadovoljen in z tem sej je poplačal ves moj trud saj sem dosegel tri zlate medalje in sicer z osebnimi rekordi na kar sem ponosen še danes a vem, da se tukaj moja pot ne konča temveč mi, da dodatnega zagona za nadaljnje treninge in tekmovanja.
Moj prvoten cilj, ko sem se potopil v šport je bil uživati v stvareh, ki jih počnem a sedaj je moj cilj precej večji in sicer je moj cilj udeležiti se na čim več tekmovanj in tudi udeležba na olimpijskih igrah v Tokiu a se zavedam, da je do tja še dolga pot in do uresničitve tega cilja še precej daleč a če si v življenju ne postaviš visokih ciljev jim tudi težko slediš. Moji cilji so jasni in izdelani in delam male a jasne korake za dosego večjih ciljev. Menim, da človek, ki ne strmi k ciljem in dela dejanja, da cilje uresniči nikoli nebo dosegel želenega, ker dejanja so pokazatelj in ne le besede za dosego želenega cilja niso dovolj. Sam sem deček z cerebralno paralizo.
Sem Haris in to je moja zgodba. Sem eden iz seznama več kot 70-tisočih,ki jim je Slovenija leta 1992 nudila zatočišče. Čeprav v bedi in strahu Slovenija je postala moj dom in jaz pa njen državljan sveta in priznam imam svoj seznam. Ljudi delim na tiste ki spoštujejo človekove pravice in tiste ki jih ne!
To so stavki mojega brata a se skozi svoje oči in stanje v katerem sem popolnoma strinjam z tem in se mi zdi prav da to povem in o tem govorim na glas. To kar sem zapisal želim, da berete srcem in naj vam bo to besedilo v motivacijo in ne smilite se sami sebi ampak delajte male korake in velika dejanja za dosego svojih ciljev in za boljše jutri vseh nas in ne bodite ovce, ki sledijo čredi ampak ponosno korakajte in si začrtajte svojo pot saj le tako boste postali VI vi in oblikovali sebe v neko celoto, ki jo želite vi, in si jo želimo vsi mi.
