Preberite.si

Hiperaktivnost z motnjo pozornosti je izmišljotina sodobnega časa. Odraz preobremenjenih staršev, ki svojih neukrotljivo živahnih otrok ne znajo vzgajati, potem jim pa v imenu takšnih in drugačnih diagnoz, sami prilepijo nalepko z neko znanstveno diagnozo.

Ja, res se dogaja. Tudi med visoko izobraženimi strokovnimi delavci, ki se z otroki profesionalno ukvarjajo je slišati, da so take in drugačne motnje le stvar neučinkovite vzgoje, katere rezultat so razvajeni otroci. Sem večkrat slišala… in utihnila. Kako naj sicer gospe, ki naj bi ji bilo kristalno jasno, da obstaja velik spekter otrok, ki reagirajo drugače, kot bi si želeli, razložim, da presneto dobro vem, da taki otroci obstajajo in da ni razlog le v neposrečeni vzgoji??

Takole bom rekla, če ne bi bili tako zelo utesnjeni, ozki in prepričani v svoj prav, bi se pravzaprav od takih otrok lahko zelo veliko naučili. In bi bili hvaležni za izkušnjo, da imamo opravka s takim otrokom. Nisem pedagoginja in ne poznam strokovnih izrazov, zato se te »problematike« ne bom lotila s strokovnega vidika. Poskusila jo bom razložiti s svojega materinskega vidika.

Nepredvidljiv in zelo živahen dojenček

Prvi znaki so bili pri mojem sinu že zelo zgodnji. V porodnišnici me je ena od medicinskih sester celo obtožila, da sem morda prikrita narkomanka in da ima moj otrok abstinenčno krizo. Bila sem v takem šoku, da sem nekaj ur samo jokala, še braniti se nisem znala. Kasneje so me obsojali, ker sem za svojega otroka zavoljo varnosti uporabljala stajico. In sem se spet naučila, da nima smisla razlagati zakaj sem se tako odločila. Ampak stajico sem kljub vsemu uporabljala in še vedno se mi zdi prav. Naj mimogrede povem samo še to, da sem jo obdržala tudi za drugega otroka, ki pa je nikoli ni uporabljal, ker pri njem to pač ni bilo potrebno, ker je povsem drugačen otrok. Da ne govorim o mojih »histeričnih« izpadih, ko je otrok ob trenutku nepazljivosti zlezel na okensko polico ali pa nepričakovano skočil na cesto.  Dejstvo je, da je moj otrok zelo živahen in nepredvidljiv, ampak saj takšni so vsi otroci, zato si s tem res nisem belila glave. V razvojni ambulanti so mi sicer jasno razložili zakaj gre, ampak zadeva je kljub vsemu tako neotipljiva, da ji res nisem posvečala pretirane pozornosti. Po nasvetu psihologinje sem bila vseeno malo bolj pozorna, ko je sin začel hoditi v šolo. Takrat sem se bolj aktivno lotila raziskovanja, ker sem predvsem želela, da sinu šola ne bo postala nočna mora. V tem času sem dobila tudi izjemno priložnost, da sem lahko sodelovala v delavnicah o inkluziji na Centru Janeza Levca v Ljubljani. Štiridnevno izobraževanje v obliki praktičnih primerov mi je dalo več, kot vsa predavanja na fakultetah.

Na svojega otroka sem začela gledati drugače, saj sem poskušala razumeti, da določenih stvari enostavno ne zmore. Tako pač ne morem zahtevati od njega, da dalj časa sedi pri miru in da se določene stvari nauči tako spotoma, medtem ko se guga na stolu ali sedi pod mizo. Še vedno nisem ravnodušna pri njegovih neustrašnih podvigih, kot je hoja po robu ali divji spusti s kolesom. Ne, ne, včasih postanem dobesedno histerična. Tudi naše vsakodnevno družinsko življenje je lahko izjemno stresno in včasih tudi precej glasno in izčrpujoče.  Pa vendar…

Potrpežljivost, strpnost in srčnost – ne nujno v tem vrstnem redu

Za mojega otroka sem vsak dan znova hvaležna. Vsak dan me namreč kaj novega nauči. Vsak dan se moram soočiti s tem, kaj moram iz določene situacije potegniti. Vsak dan se učim strpnosti in potrpežljivosti. In da smo si na jasnem – zelo velikokrat pri teh lekcijah pogrnem na celi črti. Pa se moram tudi jaz vedno znova pobrati in začeti na novo. Zato moram veliko delati na sebi, da znam delovati s srcem in ne le z razumom. Čisto razumsko razmišljanje namreč velikokrat odpove. Ker gre za občutljivega in srčnega otroka, ki stvari pove točno tako kot jih vidi. In je včasih presneto boleče. In prav zato tudi lahko tako zelo moteče.  Do zdaj smo imeli tudi veliko srečo z učitelji, ki ga razumejo in sprejemajo. Pa to spet ne pomeni, da je vse preprosto in da tekoče teče. Učiteljica ve, da pomaga že to, da ga med uro pošlje v tajništvo ali kabinet kakšno stvar iskat in razume, da pri testu potrebuje več časa in da zelo težko zbrano dela v hrupu. Pa se seveda še vedno kdaj pa kdaj zatakne. Predvsem v podaljšanem bivanju, ko je otrok utrujen in težko zbrano sodeluje. Ampak s pogovorom in stalnim sodelovanjem v krogu starši, učitelj, otrok, smo trenutno na stopnji, da otrok še vedno bolj ali manj z veseljem hodi v šolo. Pri tem ocenam ne dajemo velikih poudarkov, pomembno pa je, da se otrok potrudi.

Brneča muha moti vse naokrog

Najpomembneje pri vsej zgodbi pa je to, da se mora tudi otrok z ADHD čutiti sprejetega. Povsod: najprej doma v družini, nato v vrtcu in šoli, med prijatelji, zunaj na igrišču ali na ulici, ali pa pri različnih dejavnostih. Zato dvakrat premislite, ko boste takega otroka želeli izločiti iz skupine, ker podira red pri določeni dejavnosti. In še nekaj toplo priporočam vsem, ki se kakorkoli ukvarjate z otroki: poglejte si film Živahni Bramm. Ne obsojajte in ne primerjajte ga s svojim otrokom, ki je brrezhibno vzgojen! Sprejmite ga takšnega kot je in pristopite k njemu z odprtim srcem. Veliko vam ima za povedat in veliko se lahko naučite. Če želite, seveda. Kako bi se pa vi počutili, če bi vam po možganih nenehno brnela ena muha?