Zakaj sem ravno jaz bolan? Zakaj drugi to zmorejo, jaz pa ne? Zakaj so drugi uspešni, zdravi, jaz pa ne? – To so vprašanja, ki si jih je zastavil kdaj pa kdaj vsak izmed nas. Za zdravnike in za zdravje se po svetu trošijo milijoni in milijoni, doživljamo tudi pravi razcvet raznih zdravilcev in alternativnih zdravljenj. Toda v kolikšni meri in kakšno vlogo pri vsem tem igra naš lastni imunski sistem? Koliko se je naše telo sposobno pozdraviti samo? In, ne nazadnje, koliko je pri tem uspešna uradna medicina oziroma alternativa? Torej – alternativa da ali ne?
Misli mi odplavajo daleč nazaj, v preteklost. V porodnišnici sem, rodila sem čudovito punčko, Nino. Grem na stranišče, na tleh zagledam kri. Vstanem s školjke, grem do umivalnika. Začne se mi vrteti, vrti se mi, vrti… Zagledam pred seboj zdravnikov obraz. “Gospa, izgubili ste zavest,” pravi zdravnik. “Pregledali smo vas, z vami je vse v redu.” – “Res je vse v redu,” pomislim. “Nina je vendar tako prisrčen otrok. Joka le takrat, kadar je lačna. Sicer pa je “zaspanček.”
Sedaj sva z Nino doma, dojim jo na tri ure, dojenje me zelo izčrpava, kljub temu, da mi mami kuha in skrbi zame. Na notranji strani stegen in na zunanjem spolovilu čutim srbečico, ki mi noče ponehati. “Plesen imate, gospa,” mi reče zdravnica. Plesen se mi nikakor noče pozdraviti, dermatologinja me zdravi z žveplom. Koža na mojih stegnih je že pigmentirana. Sčasoma vendar ozdravim, vendar mi na tem mestu vsakič izbruhne rdečica, ko se mi počutje poslabša.
Moja punčka pa raste in raste. Gledam jo, kako spokojno spi in se nasmiha v spanju in si zraven mislim: kako so ti otroci nesramno očarljivi, da bi jim zavidala marsikatera pretkana zapeljivka ali kavalir stare dunajske šole. Ravno tako očarljivo in popolno je naše telo…
Naslednje leto je Nina šla v vrtec in zbolela, bolna je bila celo leto. Angine so se stopnjevale v bronhitise, ki so prešli v pljučnico. Nina se ponoči zbuja, moram vstajati k njej. Zaposlena sem kot profesorica za polovični delovni čas, zjutraj sicer lahko poležim, vendar so neprespane noči zahtevale svoj davek. V glavi se mi vrti, boli me grlo. Zopet sem pri zdravniku, pri otologu. “Oglušeli ste, gospa,” mi reče otolog. “Eno leto boste jemali stugeron forte.”
Preteklo je eno leto, ušesa sem si pozdravila. Kaj je vendar z mojimi zobmi! Moji lepi zobje! Bolijo me, ne samo kočniki, tudi sprednji zobje.…Grem k zobozdravniku. Naenkrat sem dobila devet plomb, tudi na sprednjih zobeh. “Vzroka ne vem, gospa.” mi reče zobozdravnik.
Nina je že v višjih razredih osnovne šole, stara sem štirideset let. Naenkrat mi je otekla leva dojka, imam vročino. Zdravnica mi predpiše kremo proti revmatizmu. Vročina kljub lekadolom ne pojenja, zjutraj grem v šolo, nato pridem domov, po kosilu mi vročina naraste, moram iti počivat. Ko mi zdravnica pregleda kri in vodo, je vse v redu. Po pomoč grem k zdravniku alternativne medicine doktorju Petru Papugi. Poskusiva z akupunkturo, zdravo prehrano in specifičnimi vajami z joge, s katerimi dovajamo energijo v posamezni organ. “Pri vas so vzrok pljuča, gospa,” mi reče doktor Petar Papuga. Vročina mi pade po dveh mesecih…
Leta tečejo. Na čelu sem opazila izboklino, napotijo me na slikanje glave. “V glavi na čelni kosti imate tumor, ki gloda kost,” mi reče zdravnik in me po sedmih mesecih čakalne dobe tudi operira. Po operacijskem posegu mi reče: “Tumor je bil zelo velik. Izrezali smo ga, kostni defekt pa krili z vašo kostjo nad ušesom, namesto te kosti pa imate v glavi umeten material.” Takoj sva pregledala sevanje v spalnici in ugotovila, da sva imela glavi na napačnem kraju…
Sedaj sem že v meni, na rednem ginekološkem pregledu. “Endometriozo imate, gospa,” mi reče ginekolog in me napoti k specialistki za endometriozo, doktor Ribičevi. “Gospa, endometrioza se pozdravi,” mi reče doktor Ribičeva. “Naredili vam bomo thermachoice.” – “Kako sem srečna,” pomislim. “Medicina je iznašla zdravilo za endometriozo, ne bo potrebno izrezati maternice, kot so jo moji mami.” – Poseg pri meni je popolnoma uspel.
Še vedno veliko dam na zdravo prehrano in skušam zdravo živeti. Na srečo je bil moj mož tako podjeten, da je kupil hišo na morju, kamor rada zahajava ob koncih tedna. Vse je v redu, dokler ne zbolim, takrat pa mi izbruhnejo bolečine v glavi, v mišicah in alergeni postanejo bolj agresivni. “Imate slab imunski sistem,” mi reče zdravnica. Kljub temu se odloči za revma teste, latex test je pri meni pozitiven, pulmolog pa ugotovi kronično alergično astmo. “Iznašli so novo zdravilo, Alvesco,” mi reče zdravnik. Zopet pomislim, kako srečna sem, saj so prejšnja zdravila za astmo imela veliko več stranskih učinkov…
Zaradi pozitivnega revma testa se revmatolog odloči za pregled za Sjöringov sindrom, saj imam še zelo malo svojih zob, suha usta in občutek peska v očeh. “Imate zelo malo sline in zelo suhe oči, gospa,” mi reče sestra. Na srečo pa internisti pri pregledu žleze slinavke Sjöringov sindrom ovržejo…
Kadar zbolim in ob spremembi vremena me boli glava. Kljub temu grem v šolo, še vedno namreč poučujem, vendar so bolečine kljub zdravilom čedalje hujše, če ne vzamem bolniškega dopusta. Če dobim virozo, se mi tudi poslabša alergija, zdravila proti alergiji enostavno niso dovolj učinkovita, če telesu ne dam dovolj počitka. Minevajo leta…
Pozimi zbolim. Imam vnetje mehurja, seveda vzamem zdravila in grem v šolo. Ko se mi mehur pozdravi, se mi vnamejo ušesa. Zopet grem v šolo, vendar nato le vzamem dva dni bolniške. Tretji dan grem v šolo, saj moram vpisati ocene. Nisem imela časa za malico. Ustavim se v Vodnikovi domačiji. Pojem govejo juho in kokošjo pašteto z rukolo in paradižnikom. Boli me v plečih, pridem domov. Zvečer opazim, da težko požiram, moj jezik je pa kot ocvrta palačinka. Težko govorim, zateka mi grlo. Mož me pelje na nujne primere. “Alergijo imate, gospa,” mi reče zdravnik. “Vzemite eno tableto medrola, drugo pa imejte v torbici.” – Kakšno olajšanje, ko vzamem medrol. Zaspim.
Drugi dan se zbudim tako prehlajena, da sem enostavno za v posteljo. Na srečo so se začele šolske počitnice, torej mi ni potrebno jemati bolniške. Vname se mi koža ob nohtu, imam zanohtnico. Kirurg mi mora noht delno izrezati. Še nekaj dni mi je ostalo od šolskih počitnic, sedaj sem zopet zdrava in grem malo na smučanje, da bom potem zopet lahko šla v šolo.
Pomlad je, zdrava sem šla v posteljo. Zbudim se z otečenim nartom in odšepam v šolo. Preslikajo mi obe stopali. “Imate obrabo hrustanca na obeh stopalih, gospa,” mi reče zdravnik. Oteklina mi ne zgine tri mesece, nosim ortopedske čevlje. Ker sem v šoli veliko odsotna, sem prisiljena v to, da dam odpoved.
Nekega dne mi reče mož: “Pojdi na predavanje v hotel Plaza za Kolosejem, srečal sem Andreja Ažmana. Pripovedoval mi je o hologramskih zapisih. Grem v hotel Plaza in se spoznam z Andrejem. Andrej je študiral solo petje in je pri študiju prišel do tega, da ima zvok zdravilni vpliv na človeški organizem in je tudi s programom “Uglasimo se” dosegel lepe uspehe. Trdi tudi, da smo ljudje veliko bolj sposobni, kot si mislimo. Ravno tako je sposobno in popolno naše telo.
Na predavanju sem. Poslušam predavateljico, v glavi mi odmeva. – “Kaj so hologramski zapisi? To so informirane prozorne nalepke, ki jih namestimo na akupunkturne točke. S tem omogočajo povečanje naše energije in vitalnosti. Vzpostavljajo ravnotežje našega telesa, da lahko deluje po svojih najboljših sposobnostih, saj mu obnovijo energijo in vitalnost. Na tak način, kar je tudi najboljše zdravilo za telo, se njegov lastni imunski sistem odlično odziva. Uporabniki hologramskih zapisov se pohvalijo z večjo pozornostjo in koncentracijo, ob tem pa tudi z boljšim počutjem in večjimi fizičnimi sposobnostmi. Če imamo hologramske zapise na sebi, se počutimo torej močnejše…Poznamo tudi hologramske zapise za alergijo”.
“Vau”, pomislim. “Končno so izumili nekaj za alergijo. Ampak zakaj bi pa jaz bila močnejša od tebe, Andrej, saj se ne mislim s teboj iti karateja, sicer mi je pa to popolnoma vseeno,” pomislim in mu še vedno ne verjamem. Kaj mi bodo vendar te nalepke, ali ni bolje, da grem na morje, na barko in spijem kozarec vina?” – Andrej me le prepriča, da se vpišem in kupim paket hologramskih zapisov, to “domačo lekarno 21. stoletja.”
Doma sem. Zopet se bliža astmatični napad. Imam krče v trebuhu, glavobol, težko diham. Danes je nedelja, jutri imam pa tečaj francoskega jezika. Ali bom zmogla? Mi ne bo razbijalo srce? Me ne bo dušilo? Me ne bo obšla slabost? Pa saj imam samo tri šolske ure. V predalu so hologramski zapisi za alergijo, dam jih na obe akupunkturni točki za obema ušesoma. Čutim, da mi je bolje. Krči v trebuhu so manj intenzivni, diham lažje, zato mi ne razbija srce. Dejansko se po treh urah počutim močnejša. Sedaj šele razumem, kaj pomeni, če se človek počuti močnejšega. Hura, ne bo mi treba na bolniško! Hologramski zapisi so aktivirali moj lastni imunski sistem. Napad astme je manj intenziven, mi nekako izzveneva. Ne verjamem, še danes ne morem verjeti, da je res.
Seveda sem morala hologramske zapise za alergijo vedno znova dati nase, ko se mi je bližal astmatični napad oziroma ko sem se slabše počutila. Kljub temu se je moje zdravstveno stanje na splošno izboljšalo. Nimam več občutka peska v očeh, nimam več tako suhih ust, na notranji strani stegen se mi ne pojavlja več dermatitis, ki se mi je ob slabem počutju pojavljal trideset let.
S hologramskimi zapisi si resnično pomagamo k boljšemu zdravju in počutju, kar sem izkusila na lastni koži. S tem se človeku izboljša kvaliteta življenja in tako smo predvsem mi, kronični bolniki, laže kos vsakodnevnim obveznostim, ki danes zahtevajo več kot zdravega človeka. Prepričali so me tudi v to, da sta naš imunski sistem in naše telo nekaj čudovitega in brezhibnega, da pa ga še vedno premalo poznamo in se tega veliko premalo zavedamo. Vendar pa – človek vedno raziskuje, spoznava, izumlja, odkriva nove in nove stvari…
Torej – alternativa da ali ne? – Odgovor na to vprašanje pa prepuščam vam, spoštovani bralec, v razmislek. Vendar pa – če človek premišljuje o tem – ali ni zopet pri priznavanju in spoznavanju nepoznanega…
Morda je pa čar našega življenja ravno v raziskovanju in spoznavanju le-tega.
