Posebno doživetje v Albaniji – ideja za prvomajske počitnice



Skadar (albansko Shkodra) je glavno mesto Skadarskega obrežja z znamenitim največjim jezerom na Balkanskem polotoku ter bogato zgodovinsko dediščino. Mesto obeležujejo med drugim tudi številne kavarne, kjer so gostinci izredno prijazni do tujcev, kljub neznanju katerega koli jezika pa se vse razume. Nato jim nekako želiš dopovedati, da bi si rad ogledal trdnjavo v njihovem mestu in, da ne veš, kje bi se dalo priti do nje. To lahko storiš le tako da, jim narišeš simbolno slikico trdnjave.

Albanija

Nakar vsi začnejo izgovarjati: “AAA kala.” Sedaj veš, da se ji reče Kalja e Rozafes. Potem, ko izvedo kaj bi rad, eden od moških ostane in te izvleče, vedoč, da ti bo s prstom pokazal pravo smer izleta. Stopiš z njim ven iz lokala ter nato še na na sredo ceste, kjer se trdnjava že lepo vidi. Nekako mu skušaš dopovedati da ne veš, kako se pride do nje. Po začetnih kolobocijah se vendarle sporazumeta, ti pa se z novim znanjem vrneš nazaj do avta. Mimo katedrale, ki ima posebno zgodovinsko vrednost in je na žalost zaprta. Prav zato sledi hiter premik do trdnjave.

Pot po kateri se voziš je neoznačena, tako da se seveda nekajkrat izgubiš, voziš se čez ogromne luknje ter na koncu z napačnega konca prideš do nje. Smejiš se sedaj stričku, ki je pokazal pot in sebi kako razmišljaš, da ne bo problema najti trdnjave (seveda ne). Parkiraš ob vznožju in se peš podaš na trdnjavo. Trdnjava je res ogromna. Veš, da je velika, ampak da je tako velika si pa nisi predstavljala. Sledi ogled trdnjave in arheološki muzej, ki je vreden ogleda. Ko prideš nazaj do avta se opravičeno vprašaš, ali je bilo po cesti do trdnjave več ceste ali več lukenj? So pa bile nekatere luknje tako globoke, da ne veš, kako bi se izteklo, če bi v kakšno po nesreči zapeljal. Na cesti proti Tirani je kar nekaj gostiln za kavo. Ob plačilu moraš biti pozoren, ker vas lahko mimogrede ta kava stane desetkrat več, če nimaš Lekov in plačuješ z Evri. Pot se nadaljuje po cesti od Skadra do Tirane, ki je vedno boljša.

Bolj ko se bližaš Tirani, več življenja opaziš na poti. Ogromno policije je ob cestah, ki te kot tujca ne skušajo ustaviti (tudi, če že maha s prometnimi tablicami potem, ko vidi tujo tablico odmahne), po cestah vozi in hodi vse – in to po glavni cesti, ne po stranski, avtocesta (vsaj široka je za avtocesto) pred Tirano – pasov recimo nimajo označenih.Ljudje in živina hodijo ob cesti in čez njo, avtobusi (pravzaprav kombiji) ustavljajo tam, kjer potniki želijo – tudi na sredi cest, če je takšna želja ali potreba in, če si tam ustavil lahko tam tudi počakaš toliko da se stvari in ljudje v miru naložijo, pomenijo in poslovijo. V krožišču je vse od kolesarjev do oslovskih vpreg in pa seveda smer vožnje v krožišču je sicer več ali manj res pravilna, a to še ne pomeni, da v srednjem pasu v krožišču ne pripelje nasproti kolesar ali dva (po možnosti še s kakšnim potnikom na balanci). Čelada na motorju je bolj izjema kot pravilo, ravno tako omejitev števila potnikov na dva ali štiri na prtljage (če ne bi videl ne bi verjel, da se da na motorju peljati žlebove – seveda naložene počez in ne vzdolžno). Smejiš se ob ugotovitvi, da če se ti zdi cesta v Črno goro divja – ne hodi v Albanijo. To ni samo misel, ampak rek Balkana.

En komentar

  1. Albanija je res zgodba zase, sama Tirana pa je meni v smislu prometa naredila totalen kaos v glavi in paniko. Lahko napišeš še kaj, bi z veseljem prebrala.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*