Odločitev je padla, v Indijo gremo in to na severni del. Po celodnevnem potovanju iz Ljubljane preko Istanbula, se je zdel pristanek v Delhiju skoraj neresničen. Po opravljenih carinskih pregledih, smo se vkrcali v avtobus in se odpeljali v hotel, kjer smo se osvežili in že smo odbrzeli na oglede Delhija. Prvi občutki so bili mešanica presenečanja, nejevere ter pravi kulturni šok. Indija je za nas nekaj, kar je onstran razumevanja. Je nekaj, kar lahko označimo kot lepo in grdo, pametno in neumno, duhovno in materialistično ter hkrati bogato in revno in« odštekano«. Ko prideš v Indijo moraš popolnoma pozabiti na vse vrednotne, pozabiti moraš kaj je normalno, ker vse to v Indiji preprosto ne velja. Polna je nasprotij, ki jih mi ne moremo popolnoma doumeti. Delhi, med domačini poznan kot Dili, je glavno mesto Indije in ima približno šestnajst milijonov prebivalcev in je pomembno gospodarsko, politično in kulturno središče Indije.
Najprej smo si ogledali tržnico v Starem Delhiju ( mesto se namreč deli na stari in novi del). Stari del je bil včasih prestolnica muslimanskih vladarjev, zato smo se tam soočili s tipičnimi orientalskimi četrtmi, bazarji, ozkimi uličicami ter mošejami. Revščina, umazanija, vsiljivost indijskih mešetarjev, so stvari, ki jih srečuješ na vsakem koraku in niso za vsakogar.
Novi Delhi je bil zgrajen v času britanske kolonizacije, je odprt in prostran del, kjer se nahajajo vsa v veleposlaništva ter večina vladnih poslopij in tudi parlament ter vladna palača. Obiskali smo tudi kraja, kjer sta bila kremirana Mahatma Gandi in Jawaharlal Nehru. Vsekakor se razlikuje od starega dela, saj je bolj urejen. In moderen. Vendar pa so vsekakor od vsega tega, najbolj zanimivi ljudje. Opazovanje ljudi v Indiji je posebno doživetje, vzpostavljanje stikov z njimi pa je še povečalo to doživetje. Njihovo neumorno sledenje, prepričevanje, barantanje, je bilo na momente tudi izredno utrudljivo. Otroci so bili prilepljeni na nas in so nas nonstop spraševali za denar. Prodajali so celo cvetje, ki so ga ravnokar utrgali na bližnjem drevesu.
Po ogledih smo se lačni in utrujeni vrnili v hotel, kjer smo uživali v tipični indijski hrani, ki je pekoča in se le s težavo dogovoriš, kako pekoča naj bo. Če rečeš nepekoče, dobiš le dva čilija, v juhi pa le eno žličko popra.
Če ti V Indiji rečejo, da bo zajtrk točno ob osmih, to pomeni, da boš čakal vsaj do devete. To se nam je namreč dogajalo prav vsak dan. Indijci ne rečejo »ne«, pokimajo z glavo na vse štiri strani, kar lahko pomeni »da«, »mogoče« ali pa »ne«.
Naslednji dan smo zopet odbrzeli na letališče in odleteli v Varanasi v eno od sedmih najsvetejših Hindujskih mest. Zopet šok. Množice ljudi, ki se od vsepovsod zgrinjajo proti reki Ganges, gobavci, krave, umazanija, povzročajo občutek klavstrofobije in strahu. Zvečer smo se z rikšami odpeljali na obrežje reke, kje smo si ogledali obred čaščenja luči. Obred so vodili svečeniki Panda – Brahmin, kar je močno povečalo veličastnost tega spektakla. Množica ljudi okrog nas je bila v transu, povsod je bil prisoten močan vonj po raznih kadilih, marihuani, sandalovini, katero so uporabljali tudi za sežiganje mrličev. Reka Ganges je bila polna gorečih sveč, ljudje so tukaj opravljali svojo molitev. Tukaj je tudi kraj, imenovan Sarnath, kjer je imel Buda svojo prvo pridigo.
Ko smo se vračali proti hotelu, nas je še čakalo mučno pogajanje z rikšarji, saj ponavadi ne velja tista cena, za katero se dogovoriš na začetku vožnje. Če reče 50 rupij, na koncu vožnje vpraša vsaj 70 rupij in je neumoren pri prepričevanju. Ker smo bili preveč utrujeni, smo seveda popustili, saj smo si vsi močno želeli postelje in počitka.
Ta gospod na sliki nas je prepričeval, da je 50 rupij premalo za vožnjo, imel naj bi osem otrok in je vsekakor želel 100 rupij, ki jih na koncu tudi dobil. Za Indijce smo vsi beli ljudje bogati, verjamejo, da smo v prejšnjem življenju ogromno dobrega naredili in smo se zato rodili beli.
Naslednji dan smo se zgodaj zjutraj zopet odpravili na reko Ganges, kjer smo pričakali na ladjicah sončni vzhod, ki pa je drugačen, kot smo ga mi navajeni. Sonce je rdeče. To je posledica prahu iz bližnje puščave .
Ogledali smo si jutranji obred očiščevanja na sveti reki, meditacije, ki jih izvajajo posamezniki ter sežiganje mrličev, ki pa nas je vse tako presenetilo, da smo ostali brez besed. Pri sežiganju mrličev lahko sodelujejo samo moški, ženske ostanejo doma. Za nas vzhodnjake je to nekaj, kar ne sodi v naš svet. Za ta dan je bilo več kot dovolj Indije.
Prišel je nov dan in z njim nove dogodivščine. Del dneva smo preživeli v Varanasiju, z rikšo smo prečesali vsako uličico. Ves čas smo imeli spremstvo otrok, ki so v gručah tekali za nami in moledovali za denar, svinčnike, cigarete. Zvečer smo se zapeljali na železniško postajo, kjer so domovale podgane in nam delale družbo, dokler se nismo vkrcali na vlak za Jaipur, ki je prestolnica Rajastana. Brez vožnje z vlakom po Indiji ne gre. Indija ima 115.000 kilometrov železniških prog, zato je potovanje z vlakom je nekaj, kar moraš doživeti. Lahko je nekaj najlepšega ali pa najhujšega(odvisno od tebe, kako to doživljaš), pa čeprav je ta vožnja trajala 17 ur, namesto obljubljenih 10 ur. Nameščeni smo bili v neke vrste spalnikih, ki so pa bili ločeni le z zaveso, tako, da miru ponoči ni bilo. Malček nas je bilo tudi strah, držali smo prtljago v rokah, saj so nam rekli, da so kraje pogoste. Tako od spanca ni bilo veliko. Ko smo končno prispeli na cilj, je bila ura že deset dopoldan. Na hitrico smo se osvežili v hotelu, nato pa spet pot pod noge. Obiskali smo mesto Amber in si ogledali čudovito palačo Amber Fort, do katere smo prijahali na slonih. Ta čudovita palača, ki kraljuje na hribu nad mestom, je krasen primer rajputske arhitekture. Del trdnjave je ostal v lasti malega Maharadže. Pod trdnjavo se bohotijo čudoviti vrtovi, kjer vzgajajo začimbne rastline.
Popoldne smo preživeli v Jaipurju, kateri je poznan tudi kot Rožnato mesto, saj so vse stavbe prebarvane z rožnato, baje zakon tudi prepoveduje druge barve. Na veliko smo kupovali in barantali, ogledali smo si čudovito palačo, Palačo vetrov, po kateri je napisana tudi knjiga. Palača vetrov je bila zgrajena 1799, za fasado so značilna številna okenca, bilo naj bi jih točno 953.
Sledil je ogled tedanjega astrološkega središča, imenovanega Jantar Mantar, kjer je kup različnih instrumentov, ki so jih tedaj uporabljali za določanje ure, pozicij zvezd in ima celo horoskop na prostem. Izredno zanimivo.
Po ogledih ter bitki z neusmiljenimi mešetarji in osladnim prilizovanju, smo se usedli na avtobus, katerega neudobnost nas že zdavnaj ni več motila, ter krenili proti Agri. Vožnja je trajala celih devet ur, kajti ceste, oziroma kar oni imenujejo ceste, so malo boljši kolovozi, polni lukenj. Kaos, ki vlada na cestah, je za nas vzhodnjake, nekaj kar ne bomo nikoli razumeli. Razumeli ne bomo niti tega, kako nikoli ne pride do popolnega zastoja, pa čeprav se udeleženci prometa tudi krave, ki imajo prednost in se jim vozniki pozorno umikajo Promet se odvija po levi strani, hupanje je neizbežno, za varnost na cesti pa skrbijo baje bogovi, katerim se voznik priporoča pred vožnjo. Ko smo prispeli v Agro, je bil že večer, tako, da smo si privoščili le še večerjo in odšli spat. Naslednje jutro nas je čakal posladek: Taj Mahal v vsej svoji veličini, belem marmorju, zlatu in dragem kamenju. Pred vhodom smo se sezuli in v velikem pričakovanju zakorakali skozi glavni vhod. Pričakal nas je ta prizor, ki ga vidimo na spodnji sliki. Ta veličastnost nas je osupnila, čeprav Taj Mahal skriva žalostno zgodbo.
Po končanem ogledu, smo se zopet vkrcali na avtobus, saj nas je sedaj čakala dolga pot do začetka puščave in sicer do kraja, imenovanega Mandawa. Ta je pravzaprav Rajastanska umetniška galerija na prostem. To območje je slavno po palačah s čudovitimi freskami. Naš bungalov je bil nekaj posebnega. Prepleskan je bil s kravjakom in je bil dobesedno unikat. Za njim se je skrival bazen, v katerega smo se takoj zagnali in katerega hladna voda nam je hitreje pognala kri po utrujenem telesu. Zvečer smo se sprehodili po naselju, občudovali palače in freske, barantali za vse mogočo kramo. Po večerji so nam pripravili še lutkovno predstavo in seveda so poskušali še kaj iztržiti od nas.
Naslednje jutro nas je čakal odhod v Delhi in od tam smo se vračali v Ljubljano. Domov smo prispeli polni zelo različnih vtisov. Najbolj pestro doživetje v Indiji so seveda ljudje. Poleg ljudi pa je posebno doživetje vožnja z rikšami, tuk-tuki (motorne rikše), ter vlaki. In na koncu pravzaprav so vse te palače v primerjavi z življenjem, ki ga nudi Indija, pusta sivina. Vsi ti ljudje, ki smo jih srečevali, od branjevke pa do matere z dojenčki, krave, podgane, psi, sloni, so pravzaprav največja znamenitost Indije. Oni predstavljajo osupljivo Indijo. Indija je doživetje prav posebne vrste, ki bi ga moral izkusiti vsak, pa ne zaradi duhovnosti, katero lahko kupite že za par dolarjev temveč zaradi načina življenja, ki ga živijo in razmišljanja.
Nasvidenje Indija.
