Potovanje v Iran

Moja velika želja je, da bom šel z avtom enkrat od Trebnjega do Katmaduja v Nepalu. Delno se mi je ta želja uresničila pred petimi leti. Nismo sicer šli do Nepala, ampak do Irana.

Zbralo se nas je pet in smo kupili 16 let starega Chrysler voyager-ja in se preko Turčije opravili proti Iranu. Če pogledaš na zemljevid, se Iran zdi nekje daleč, vendar se z avtom kar hitro pride do njega. Mi smo brez premora vozili 26 ur in prišli približno do sredine Turčije. V kolikor se odločiš za tak način potovanja, si torej v dveh dnevih lahko že v Iranu. Če bi bili carinski postopki krajši, bi vse skupaj šlo še bistveno hitreje.

Ko sem pred potovanjem komu omenil da grem v Iran, mi je skoraj vsak, z največjo resnostjo rekel “pazi da boš prišel živ domov”. Preden smo šli v Iran, sem o tej zanimivi deželi že veliko prebral. Vedel sem, da Iran slovi po zelo gostoljubnih ljudeh. Tudi prej sem že potoval po muslimanskih državah (Indonezija in Pakistan) in sem vedel, da je potovanje po večini muslimanskih državah zelo varno, ljudje pa so pošteni in gostoljubni.

Že ob vstopu v Iran smo začutili gostoljubnost. Carinik ti najprej da roko in reče “Welcome to Iran”. Potem pa sledi zelo enostaven in hiter carinski postopek.

V Turčiji je bencin drag, v Iranu pa skoraj zastonj. Mi smo kot tujci plačevali za liter bencina 0,23 evra. Domačini pa so ga točili za samo 0,08 evra. Res pa je, da so imeli omejitev pet litrov na dan. Če bi imeli avto na dizel pogon, bi prišli še bistveno ceneje čez. Liter dizla bi nas stal zgolj 0,02 evra.

Poceni bencin pa ima tudi eno negativno plat. Iranske ceste so polne prometa, medtem ko so ceste v Turčiji, razen v velikih mestih, skorajda prazne.

Prvi postanek smo naredili v mestu Tabriz, kjer smo tudi prespali. Po nastanitvi v hotelu smo se odločili, da gremo na bazar (tržnico). Ker je bila v mestu gneča, smo se odločili da si vzamemo taksi in smo se postavili ob cesto. Že po minuti ali dveh se je pri nas ustavil mlad fant s Peugeotom 405 in nas povabil, da prisedemo. Vprašal sem ga, če je taksi voznik, pa je rekel da je. Kmalu smo ugotovili, da ni “pravi” taksi, ampak da nam je najbrž ustavil zato ker smo tujci. Imel sem občutek, da nas je peljal malo okoli in ne direktno na bazar. Ko smo mu hoteli plačati, ni hotel vzeti denarja pod nobenim pogojem.

Bazar v Tabrizu

Bazar v Tabrizu – Potovanje v Iran

Z gostoljubnostjo Irancev smo se srečali še velikokrat. Nikoli nam ni bilo potrebno plačevati cestnine ali parkirnine. Na cestnini so nas samo vprašali od kod smo in ko smo rekli iz Slovenije, so samo rekli “Welcome to Iran” in pokazali, naj gremo naprej. Ko smo enkrat čakali v vrsti gorivo, je do nas prišel neki človek in nas peljal na kilometer stran oddaljeno bencinsko črpalko, kjer ni bilo nobene gneče.

En dan smo se vozili pozno v noč in nismo našli hotela. Odločili smo se, da bomo kampirali v enem gozdičku. Ko smo že postavili šotore, je prišel mimo domačin in nas radovedno opazoval. Mi smo ga vljudnostno vprašali, če smemo tukaj prenočiti, oziroma kampirati. Odgovoril nam je, naj pridemo spat k njemu. Ker je bila ura že pozna in smo imeli šotore že postavljene, se za to nismo odločili, čeprav bi to zagotovo bilo doživetje.

V Iranu smo bili zelo lepo sprejeti in smo se počutili zelo dobro. Škoda, ker smo imeli za to prelepo in prijazno deželo samo pet dni časa.

Komaj čakam, da se mi uresniči želja iti od Trebnjega do Katmaduja, kjer bom prepotoval cel Iran in videl vse znamenitosti, ki jih ponuja ta čudovita dežela.

Vazisca v zahodnem Iranu