Iz smrtne teme v svetlo življenje



Sedim v temi. Rolete spuščene. V meni obup, tema, brezupna črna tema, ki ne pusti dihati, ki duši in me ne izpusti iz svojih krempljev. Kako sem se znašla tukaj? Kako sem lahko padla tako zelo globoko? Glasni kriki na pomoč, ki jih ne sliši nihče, odzvanjajo v meni. Nihče me ne sliši, vidi, tako zelo sama in osamljena sem … Z mislimi že na drugi strani, tam, kjer je bojda lepo in svetlo in svobodno.

»Moraš nekaj narediti,« so me prepričevali vsi, domači in prijatelji, »ne moreš več tako živeti.« Pa potem: »Kaj ti pa manjka, saj ti ni nič, službo imaš, prijatelje, nas, saj ti ničesar ne manjka. Daj, izkoplji se že enkrat iz tega sr…, poglej, kake težave imajo šele drugi, tebi pa res nič ni.« Sovražna sem, zajedljiva in nesramna. Ker kaj pa oni vedo, kaj preživljam?!? Pojma nimajo! Poglej, kako lepo jim je. Pa itak mislijo samo nase.

Ob mojih besedah, da je življenje črno, da ne vidim več smisla, da nimam nikogar, da sem bila izdana od vseh, da sem izgubila še tisto, kar sem mislila, da je moja prihodnost, da dejansko razmišljam, kako bi bilo preprosto oditi, tja, na drugo stran, kjer je vse lepše, boljše, kjer ni bolečine, kjer je svoboda, dobim rafal: »Kaj pa si misliš? A si čisto zmešana?!? Kaj pa mi? Si pomislila na nas?« Vi to resno?!? Pomislila na vas? Spet vi? Kje sem pa jaz? Jaz, jaz, jaz … odmeva v meni sovražni del mene.

In neskončna črna luknja se samo še širi in razprostira v daljavo. Mene ni. Sploh obstajam? Sem sploh komu mar? Je kje kdo, ki bi mi ponudil roko, me samo objel, mi dal občutek, da sem slišana, videna, ljubljena? Samo to. Res zahtevam preveč?

Absolutno, ker kdo bo pa imel rad nekoga takega, kot sem jaz? Zakaj le? Saj nisem vredna ljubezni, nisem vredna obstoja, nisem vredna, da bi me kdo pogledal, kaj šele imel rad. Saj ničesar ne vem, ne zmorem, ne znam … Znam samo sramotiti, sebe in druge. Naj se odpre zemlja in me pogoltne vase. In me že končno enkrat odreši, ker imam tega dovolj. Najbolje, da se dokončno vdam in odidem. Samo en zasuk z volanom, samo hip, pa me ne bo več … Nič več temnih misli, samo svetloba in svoboda na drugi strani … In jaz odrešena in v družbi tistih, ki so že odšli …

Resnično odrešena

In potem … Siv zimski dan … Spet vsa obupana, nesrečna in otožna in v samopomilovanju …, ko se oglasi v meni drobni glasek in mi reče, da tako ne gre več naprej. Skušam ga pregnati, ker kaj pa naj, jaz ubožica, naredim, a vztraja. Mi prigovarja. Me bodri. In vztraja, dokler se ne odločim, da bom nekaj naredila. A kaj? Kje začeti? Pri terapevtu? Saj poznate tisto, ko ti na eni rami sedi angelček, na drugi pa hudiček in se pogajata med sabo? No, moj hudiček o terapevtih pravi tole: phhhh, kaj pa oni vedo. Vsi pravičniški tam sedijo v svojih pisarnah, nikoli jim ni bilo hudega … Kaj pa oni vedo o življenju, tistem ta pravem, realnem. Delajo se pametne, kot da so pogoltnili celo znanje vsega sveta. Pa le poglej jih, kot da oni pa nimajo težav. In taki naj pomagajo meni? Itak me bodo izdali, tako kot me je še vsak človek do zdaj. Nikakor. A tisti drobni angelski glasek kar vztraja in vztraja in vztraja, dokler ne preglasi zlobneža v meni in me nekako spravi do telefona in pravi: »Dajva, Andreja, skočiva, pa bova videla, kam naju bo to pripeljalo.« Globok vdih in skok …

In sem jo našla. Psihoterapevtko. Dovolj trmasto, da je vztrajala ob meni, ko sem se še kar pomilovala in bila zlobna do sebe; dovolj sočutno, ko sva brskali po mojih ranah, po moji preteklosti; dovolj ljubeči, da mi je pomagala odkriti ljubezen do sebe; dovolj sočutni, da mi je pomagala odkriti sočutje do sebe; dovolj odprti, da mi je pomagala odkriti odprtost in sprejemanje sebe in drugih; dovolj močno, da mi je pomagala odkriti mojo moč. In končno, dovolj materinsko, da mi je pomagala odkriti tisto malo punčko v meni, ki je na ves glas kričala na pomoč, da sem jo lahko slišala, prijala za roko in jo odpeljala iz neskončne teme. Je bilo lahko? Nikakor. Je bilo vredno? Absolutno.   

Svoboda

In ne samo to. Zame je bilo prava katarza, osvoboditev starih spon, osvoboditev od pomilovanja same sebe, odrešitev ob spoznanju, da imam lastno moč, da imam življenje v svojih rokah, da sem dovolj takšna, kot sem, in ob spoznanju, da so okoli mene ljudje, ki mi bodo pomagali vstati, vsakič ko bom ponovno padla.

A tisti angelski glasek v meni spet ni miroval. Silil je naprej in naprej in me vodil na novo pot. Na študij zakonske in družinske terapije. Spet sem skočila v neznano. Tokrat bolj hrabra, okrepljena z novimi spoznanji. A sledilo je novo garanje; ob študiju spoznavanje same sebe, delo na sebi, terapije …, raziskovanje same sebe in drugih.

Kaj je zame pomenil zagovor magistrskega dela, vedo le tisti, ki so me poznali prej in me poznajo zdaj. Kaj mi pomeni to, da sem postala terapevtka in da lahko delim svoje znanje in izkušnje z drugimi, vedo le redki. Kajti to je postalo moje življenje, tisto, kar mu daje osnovni smisel, osnovno vizijo, tisto, kar sem nevede iskala in našla. V terapevtski odnos vedno znova vstopam s spoznanjem in priznanjem, da nisem nič več od drugih, da sem samo človek, ki ve, kako peklensko težko je poiskati pomoč, ki ve, kako težko je prijeti telefon v roke in reči: »Prosim, pomagajte. Ne morem več.« Sem samo ženska s svojimi preteklimi ranami in izkušnjami, samo nekdo, ki ve, kako se je počutiti popolnoma samega in osamljenega v množici in obkroženega s črnimi mislimi, sem samo ženska, ki ve, kako je živeti s toliko maskami, da resničnega jaza sploh ne prepoznaš, in končno – sem samo ženska, ki je odkrila, kaj ji prinaša svobodo: pristnost, ljubezen, sočutje in zaupanje. In vse to dajem ljudem, ki potrkajo na moja vrata. Nisem čudodelka, noben terapevt ni, sem samo spremljevalka na poti ljudi. Ljudje sami ustvarjajo spremembo, moja vloga je biti ob njih z ljubeznijo, sočutjem in razumevanjem. Samo to.

Življenje ni popolno in ni pravljica. Tudi jaz se še vedno srečujem s padci in vzponi. A zdaj vem, da ni nikoli nič tako črno, da se ne bi dalo rešiti, in vem, kje poiskati pomoč. V odnosih, v ljudeh, ki me imajo radi, v ljubezni. Prestopila sem na svetlo in svobodno stran. Pa vi?

Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija. Najdete me na www.andrejatasic.si in na https://www.facebook.com/TerapevtkaAndreja/, pišete mi lahko na: terapijatasic@gmail.com.

2 komentarja

  1. Čutim, da “moram” komentirati.

    Včasih je treba zbrati pogum in govoriti o svojih stiskah z ljudmi, ki nas obkrožajo.
    Ja, mislimo si… Koga pa to zanima. Ne bom mu/ji težila. To je moje, sam/a se bom spopadel/la s tem. Ne želim pokazati šibkosti…

    Veliko ljudi se navzven kaže pogumno. V notranjosti pa kriči, ker ne želi izpostaviti svoje slabosti. Ob tem pa samo gladijo fasado, skozi katero vidimo razpoke.
    Za mene je pogum, če poveš, kaj nosiš v sebi. Ne pa, da se delaš pogumnega in srečnega, če v notranjosti jočeš.

    In ne misliti, da znanci/prijatelji ne opazijo. Opazijo, ampak ne vedo točno, kaj je v ozadju. In počakajo na trenutek, ko s(m)o se sami pripravljeni odpreti.

    Malo osebne note (pa čeprav tokrat preko spleta): Hvala, ker si zadnjič delila pomemben del sebe tudi z mano.

  2. Petra Nastran

    Andreja, krasen članek, globok in oseben ter napisan s pogumom! Hvala za delitev najintimnejših delov sebe.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*