Mladi naj bi bili gibalo gospodarskega, družbenega, socialnega in demografskega razvoja. V današnjih časih pa so mladi v Sloveniji in večini sveta v nezavidljivem položaju: brez rednih zaposlitev, brez prave perspektive in z zelo »zamegljenim« pogledom v prihodnost. Iskanje vzrokov za zelo slab položaj mladih v Sloveniji (in tudi starih med 30 in 40 let, med katere spadam tudi sam) lahko najdemo v več vzrokih. Kot prvega lahko izpostavimo slab izobraževalni sistem oz. po načelu »naj se vsaka čustveno nezrela oseba sama odloči, kje bo nadaljevala svoje izobraževanje oz. študij«.
Mlada oseba po 15. oz. 18. letu (torej po koncu osnovne oz. srednje šole) seveda ne razmišlja, ali bo mu izbrana šola prinesla primerno oz. ustrezno zaposlitev, v osnovnih in srednjih šolah pa ni dovolj usposobljenih strokovnjakov, ki bi znali pravilno usmerjat mlade glede na potrebe gospodarstva. Poleg tega pa na Zavodu Republike Slovenije ne želijo ali nočejo (ali so kateri nam neznani razlogi) sodelovat s šolami, da bi organizirali predavanja za mlade oz. njihove starše, kjer bi jim realno predstavili sliko trga delovne sile in kjer jim bi jasno povedali, kje so dobre možnosti zaposlitve doma ali pa tudi v tujini (situacija doma oz. v tujini je podobna – v obeh primanjkuje naravoslovnih poklicev oz. poklicnih strokovnjakov nasplošno). Že od osamosvojitve Slovenije se srečujemo s strukturno brezposelnostjo, kjer se povpraševanje delodajalcev ne sklada s ponudbo, ki jo imajo na razpolago z že diplomirani oz. tistimi, kateri se diplomi vztrajno približujejo.
Primanjkuje nam inženirjev in raznih poklicev (tesarjev, ključavničarjev, kovačev, izvajalcev suhomontažnih gradenj, raznih monterjev, zidarjev itd.), na drugi strani pa imamo ogromno družboslovcev, predvsem pravnikov in ekonomistov, katerih pa delodajalci ne potrebujejo, ker so ta mesta večinoma že zapolnjena. Ob nastopu krize se je problem strukturne brezposelnosti še bolj »izkralistaliziral« in tako se je brezposelnost mladih (po definiciji so to mladi med 15. do vključno 29. leta) in malce manj mladih (med 30. in 40. let) skokovito povečala. Ta »gordijski vozel« bo še dolga leta, morda celo desetletja, težko presekat, kot prvi ukrep pa vidim ukrepe vladajočih k bolj usmerjenemu izobraževanju za potrebe gospodarstva, kjer bo tudi več poudarka na praktičnih veščinah, ne pa samo v teoretičnem razpravljanju, ki nima neke praktične vrednosti. Mlad človek po končanju šolanja mora bit »oborožen« s teoretičnimi osnovami, mora pa znat tudi nekaj praktično pokazat, da je prehod iz šole oz. fakultete lažji in krajši. V današnjem času pa se na premnogih šolah oz. fakultetah ukvarjajo s faktografskim znanjem, namesto da bi več časa posvetili praksi, ki bi mlademu človeku ob koncu šolanja omogočilo, da bi bil samostojnejši pri delu in se ga bi lahko hitro vključil v delovni tim.
Kot drugi vzrok za nezavidljiv položaj mladih vidim v premali angažiranosti, apatičnosti in s tem posledično premajhni politični udeležbi mladih in malce manj mladih. Sami bi morali poskrbeti in se boriti za svoje pravice. Če pogledamo še ne tako daleč nazaj, ko je bil položaj mladih vseeno boljši, v leto 1968, so mladi po vsem svetu (tudi v bivši Jugoslaviji) zahtevali demokratične spremembe in so s protesti in demonstracijami pokazali, da jih družba ne sme oz. ne more spregledat in da so njihove potrebe, želje ter težnje še kako pomembne za obstoj ter funkcioniranje držav. V današnjem času pa se mladi premalo borimo za svoje pravice, preveč čakamo na milost oz. nemilost starejših, tako pa nam gredo najplodnejša leta našega življenja v nič. Sami bi se morali organizirat, povezovat in zahtevat temeljite družbene spremembe, ki bi vsakemu posamezniku omogočil dostojno življenje. Vse družbene skupine (od delavcev do tudi sužnjev) so si morali svoje pravice izbojevat, nič jim ni bilo prinešeno »na pladenj«. Danes pa mi, mladi, mislimo, da se bo vse zgodilo brez truda oz. borbe in potem naletimo na kruto realnost, ki nas hitro »prizemlji«.
Starši so nas in nas še preveč razvajajo in tako gojijo preveč permisivno vzgojo ter nas premalo učijo delovnih navad in potem ob odraščanju nisi samostojen in se ne znajdeš pri večini del, kar pa delodajalce takoj odbija, da bi nas zaposlili. Naše starše so res vzgajali preveč avtoritativno (strogo in zapovedajoče), a vseeno so jih naučili delovnih navad in so se lažje znašli na trgu delovne sile, poleg tega pa so se znali tudi borit za svoje pravice, ki so jim nedvomno pripadale. Iz tega se moramo naučit, da mora bit vzgoja mešanica permisivnega in avtoritativnega. Mlade čim prej naučit delat, ne pa samo posedat za računalnikom, kjer se ne bo naučil, kako se dela s kladivom, lopato, krampom, sekiro, žago, itd.Samo pošteno in pridno delo pa nas bo rešilo iz gospodarskega krča, v katerem smo se trenutno znašli. Vladajoči so ljudi naučili, da je bolje živet z nedelom kot pa delom, to pa dolgoročno vodi v propad. Ljudje dolgoročno ne morejo živet od socialnih podpor, prekupčevanja, »okrog prenašanja« ljudi ipd., ampak z vestnim in predvsem odgovornim delom, kjer mora vsak pokazat rezultate svojega dela in na osnovi tega mora bit tudi plačan in cenjen v družbi.
V Sloveniji pa se je razpasla »odkrita mafija«, katero bo pa težko razbit, saj so (priznali ali ne) mnogi vladajoči vključeni v njihove »lovke« in zato prikrivajo marsikatere podatke, ki bi začele trgat vezi te mafije. Za takšno trganje vezi pa je potreben odločen, trden človek (hočemo ali nočemo avtokrat), ki ne bo delil ljudi na naše in vaše, ampak na poštene in nepoštene in kjer se bodo pravila pravično in dosledno izvajala za vse, ne samo za navadne državljane Slovenije.
Za zaključek lahko zapišemo, da bo treba v državi naredit celovito strategijo gospodarskega razvoja in izobraževalnega sistema glede na ta razvoj in na ta način se bo lahko začel »odvijat klobčič« nezaposlenosti mladih in malo manj mladih. Poleg tega pa se moramo mi mladi sami začet organizirat, ustanovit svojo stranko, ki bo zastopala naše interese v družbi in si tako izbojevat svoje pravice, ki nam pripadajo.
