Izkušnja in refleksija brezdomstva



Z izkušnjo brezdomstva sem se srečala že mnogo let nazaj. Že kot dijakinja sem se srečevala z brezdomci na Ljubljanskih ulicah in vedno je bil kdo, ki je potrkal na vrata mojega srca. Da že takrat sem v sebi imela ta občutek za človeka, ki se je znašel na ulici ali pa je imel za seboj težko življenjsko zgodbo. Vedno sem bila pripravljena dati drobiž takrat še v dinarjih – 200 dinarjev, koliko je to sedaj, niti ne vem. Spominjam se brezdomca, ki je velikokrat taval po ulici mimo RTV, kjer sem se iz šole vračala na avtobusno postajo in vedno sem ga prijetno pozdravila, sčasoma pa je on ogovoril mene z besedami »deklič, a bo kaj drobiža«. Vedno se je nekaj našlo.

Brezdomstvo

Z leti, ki sem jih preživela na kmetiji, se je k nam zateklo mnogo takšnih brezdomnih ljudi, večinoma moška populacija, nekaj tudi žensk. Vsak od njih je imel svojo zgodbo. Skozi njih sem dojela, da brezdomec ni le človek, ki je ostal brez strehe nad glavo, temveč mnogo izmed njih je pravzaprav izgubilo dom. Dom, ki naj bi predstavljal varnost, toplino, razumevanje in urejene odnose. Vsak izmed teh pa je preživljal ravno nasprotno. Izgubili so dom, kjer naj bi bili varni, sprejeti. Mnogo od njih, kar večina, se je vdajala alkoholu in nekateri celo kajenju trave oziroma marihuane. Zapustili so svoje družine oziroma družina njih. Izgubili so pravzaprav vse. Brezposelnost in odvisnost jih je pahnila na rob družbe, prepuščene sami sebi in ulici oziroma v iskanju rešitev takratne situacije. Takrat mnogih izmed njih nisem razumela. Seveda, kajti sama sem imela precej težav v družinskem življenju in razumevanjem situacije, v kateri sem se znašla. Prostovoljno, seveda, in z željo imeti družino in urejen dom. V takšnih odnosih, kjer so v mojem domu bivali tudi ti ljudje, ki so iskali rešitve in velikokrat tudi streho nad glavo, sem spoznala marsikatero zgodbo človeka, ki je zaupal svojo zgodbo, mnogi pa so izkoristili možnost bivanja in preživetja. S takratnim partnerjem sva namreč potrebovala pomoč na kmetiji in imela oglas v Salomonovem oglasniku in iskala osebo, ki bi bila pripravljena bivati na kmetiji in seveda proti plačilu za delo tudi stanovati na kmetiji. V vseh letih, kolikor sem jih jaz preživela na tej kmetiji, se je zamenjalo več kot 50 ljudi. Nekateri so odšli tako rekoč čez noč, drugi po tednu dni, nekateri so ostajali mesec, več mesecev, več let. Mnogi so se ustrašili, kajti delo na kmetiji, ki ni bila majhna, je bilo naporno in nekateri so imeli že tudi zdravstvene težave, ne le alkohol, temveč tudi težave z zdravjem nasploh. Vsake toliko se je našel nekdo, ki je želel ostati, in tudi mi, ki smo potrebovali pomoč, smo nekako bili zadovoljni z njegovo pomočjo. Uredili so lahko začasno bivališče in nekateri so si celo plačevali zdravstveno zavarovanje. Moram priznati, da sama nisem bila preveč  navdušena nad takšno pomočjo, kajti, kot sem povedala, je bil skoraj čisto vsak odvisen od alkohola, kar pa jaz nisem prenesla in poleg svojih otrok in partnerja res nisem želela sedeti za isto mizo in ga sprejeti kot družinskega člana. Vendar drugače ni šlo. Vsak predlog mojemu takratnemu partnerju je bil odveč in vedno sem morala popustiti.

V vseh letih, preživetih na tej kmetiji, so mi nekateri ostali v posebnem spominu. Dotaknila se me je njihova zgodba in tudi moč, ki sem jo videla v njih, da so čez noč ostali brez vsega, družine, zaposlitve, finančne varnosti. Vedela sem, da želijo preživeti, in ta možnost, ki smo mu jo ponudila, je bila za njih trenutna rešitev in streha nad glavo, topla postelja, oprano perilo, redno kuhano, za povrh pa še kak tolar takrat, na voljo alkohola, kolikor ga je kdo bil sposoben popiti. Stiske, ki jih je vsak doživljal znotraj sebe, pa so bile del njihove večkrat prikrite slabe samopodobe, čeprav navzven je bilo zaznati nekakšno samozavest, za katero se je skrivala bolečina in veliko strahu ter raznih projekcij. Ti ljudje so večkrat potrebovali samo nekoga, ki bi jim prisluhnil in jih bil sposoben slišati ter se jim v danem trenutku samo nasmehniti. Nasmeh na njihovem obrazu, ki sem ga zaznavala, je skrival veliko bolečine in trpljenja, ki so jo mnogi utapljali v odvisnostih.

Brezdomstvo



Sama zase rečem, da sem okusila, kaj je brezdomstvo, četudi sem imela streho nad glavo. Vse le začasno. Izgubila sem tako dom, varnost, razumevanje, ostala brezposelna in brez finančnih sredstev odvisna zgolj od denarne socialne pomoči in otroškega dodatka. Preden sem odšla od takratnega partnerja, sem namreč bila zaposlena in glede na razmere doma in željo takratnega partnerja sem službo pustila, tehnološki višek je bila ena možnost in sem jo izkoristila, saj sem hotela, da imata otroka družino in topel dom, čeprav temu ni bilo tako. To sem namreč spoznala zelo hitro, vendar sem kot mnogo žensk prenašala nasilje in mislila, da je tako prav. Kasneje sem vse to ozavestila, veliko predelala in zbrala pogum, da se postavim zase in otroke. Soočila sem se tudi s soodvisnostjo od alkohola,  kajti alkohol je bil v naši družini na kmetiji vsakodnevno na mizi in na voljo. Za stiskami tega pa je seveda druga zgodba. Jaz nikoli nisem prenesla alkohola in tudi sama sem le redko ob posebnih priložnostih nazdravila in tudi kaj popila. Svojo stisko sem reševala s prenajedanjem, katerega problem sem ozavestila mnogo let kasneje. V boju za preživetje sem se podala na pot neznanega in s ciljem, da živim v miru in okolju, ki bo meni in mojim otrokom prijaznejše in varnejše. Za leto dni sem odšla k staršem, čeprav tega nisem želela, je bila pa takrat edina možnost, da začasno urejam zadeve in poskrbim za streho nad glavo. Kasneje sem si uredila bivanje v materinskem domu, kjer sem po manj kot letu dni uspela pridobiti bivalno enoto od JSS MOL, v kateri smo bivale 6 let. Z rednimi oddajami vlog na razpis za neprofitno stanovanje na JSS MOL sem uspela pridobiti tudi neprofitno stanovanje. Večletno stisko brezposelnosti, ki sem jo po izgubi zaposlitve v preteklih letih na kmetiji nekako reševala s priložnostnimi deli, javnimi deli, usposabljanji na delovnih mestih in rehabilitacijo zaposlitve. Da smo nekako preživele, se je bilo potrebno znajti in poprijeti za marsikatero delo. Z leti sem se začela zavedati, da čut, ki ga imam do človeka, lahko tudi uporabim za širši pogled na ljudi, ki ostajajo na robu družbe, se usposobim in s tem, ko pomagam njim, pomagam tudi sebi. Tako sem se znašla v vlogi osebne asistentke, negovalke in spremljevalke ter oskrbovalke na domu predvsem z invalidnimi osebami in starejšimi. Vedno so me zanimale ranljive skupine, marginalne. Seveda saj sem se tudi sama znašla med njimi. Težave z zdravjem so botrovale, da sem pridobila tudi status invalida na zavodu za zaposlovanje, oddala sem tudi vlogo za priznanje statusa invalida pri ZPIZ, vendar je bila vloga takrat na prvostopenjskem postopku zavrnjena z obrazložitvijo, da zdravljenje še ni končano in, da so moje težave posledica moje prekomerne teže. Pri tem je ostalo vse do danes. Za ponovni postopek dodelitve kategorije pri ZPIZ pa nimam volje. Pridobila sem še neke dodatne diagnoze, ki ovirajo mojo gibalno funkcionalnost. Pred dobrimi tremi leti sem se odločila, da svoje izkušnje, znanje nadgradim, in sicer sem se vpisala na višjo šolo za organizatorko socialne mreže, kjer sem uspešno zaključila izpite in sem v fazi pisanja diplomske naloge. To mi je dalo ponovnega zagona, spoznavanje novih ljudi in študij, ki me resnično osrečuje, mi je dal nekakšno samozavest v smislu zavedanja, da zmorem in da sem vredna. Globok občutek nevrednosti sem nosila v sebi že od otroštva in se vedno znova morala dokazovati, predvsem svojemu očetu, za katerega nikoli nisem naredila nič dobrega. Tekom študija sem se zavedala, da sem v vseh letih mnogo naredila za sebe, svojo osebno rast in sem vredna ljubezni do sebe in drugih.

Ja, zgodbe so velikokrat tako zanimive in se obračajo v smer, v katero človek nikoli ne bi pomislil, da se lahko obrnejo. Zakaj? Pred več kot 16 leti sem spoznala osebo, ki je poiskala pomoč na naši kmetiji, da si je nekako uredila začasno bivanje in tako rekoč streho nad glavo in z delom tudi nek občutek vrednosti in pripadnosti. Kasneje je ta oseba bila pomembna v mojem življenju in večno hvaležna bom, da sta se najini poti nekje združili in tudi nekje končali. Oseba je namreč izgubila vse, tako družino kot tudi sebe, in svoje težave reševala z odvisnostjo od alkohola. Odločila se je, da živi kot brezdomec in moja vloga pri tem je bila, da sem mu dala neke smernice in tako rekoč »brco v rit« v smislu, tako ne gre več, naredi nekaj, tega vsega jaz ne morem več živeti. Imam dovolj svojih skrbi in več kot sem ti pomagala, ti ne zmorem več. Tekom najinega druženja se je odločil, da gre na zdravljenje odvisnosti od alkohola, pridobil je nujno bivalno enoto, se ponovno povezal s svojo družino, ki je seveda tudi del zdravljenja, vendar sem naredila nekatere korake, za katere on še ni bil pripravljen, vendar mi danes ni žal. Ves čas zdravljenja in še potem sem bila »bergla«, na katero se je lahko oprl, v nekem trenutku pa je to »berglo« dobesedno odvrgel. Hvaležna zase in zanj, hvaležna za izkušnjo, spoznanja in ponovnega zavedanja, da sem vredna in da zmorem.

Žalost

Ljudje smo socialna bitja in mi vsi potrebujemo nekoga. Predvsem pa potrebujemo sebe, svoj zdrav razum, svoje srce, svojo empatijo in sočutje do sebe in drugih. Potrebujemo dom in družino, varno in toplo zavetje, razumevanje in spoštovanje. Brezdomec si danes ti, jutri sem lahko jaz. Problematika brezdomstva se v današnji družbi zdi mnogokrat premalo ozaveščena in je mnogo širši problem kot se zdi. Stanje, ki človeka privede do situacije, ko potrebuje pomoč oziroma išče rešitve in ima doma urejen dom, nima pa topline doma in ne čuti pripadnosti, zato beži v okolje, kjer je sprejet in čuti pripadnost. Živimo v 21. stoletju, kjer se okoli nas odvijajo situacije precej hitro in mnogi ljudje zaradi tempa življenja ne vidijo izhoda iz brezna informacij in se zatopijo v okolja, v katerih se čutijo vsaj malo sprejete in bežijo v temu primerna okolja, a se ne zavedajo, da v osnovi bežijo od sebe in svojih realnosti in da lahko zapadejo v še večje brezno, v katerem so. Danes obstaja mnogo društev, organizacij in programov, ki se ukvarjajo s to problematiko in skušajo te ljudi vključiti v nek normalen življenjski proces in jim s tem omogočiti, da ne zapadejo v še večje težave, saj jim na različne načine skušajo preventivno pomagati in jih zaščititi pred posledicami, ki bi se jim dogajale v nadaljevanju.

Bodimo čuteči, podajmo si dlani, poglejmo v oči, danes je tisti dan in tisti trenutek, ki ga živimo in ga v naslednjih trenutkih več ne bo.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*